VSRS sklep Cpg 2/2006

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

(1) Okrožno sodišče v Kopru (sodišče prve stopnje) je po sodniku posamezniku s sklepom, opr. št. IR 44/2003-13 z dne 14. 4. 2004, v Republiki Sloveniji priznalo sodbo sodišča v Pordenonu, ki je bila izdana dne 11. 3. 2002 in vpisana pod številko 211/2002, v splošni register pa pod številko 802/00 (prilogi A2 in A3).

(2) Nasprotna stranka je vložila ugovor, vendar pa ga je Okrožno sodišče v Kopru (sodišče prve stopnje) v senatu treh sodnikov s sklepom, opr. št. IR 44/2003-24 z dne 2. 11. 2005, zavrnilo.

(3) Zato je nasprotna stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navedla je, da ni imela možnosti sodelovanja v postopku niti možnosti pritožbe proti sodbi italijanskega sodišča. Z izpodbijanim sklepom je bilo namreč ugotovljeno, da sta ji bili vročeni tožba in vabilo, ne pa tudi, da bi ji bila vročena sodba. Nasprotna stranka je nasprotovala tudi pristojnosti italijanskega sodišča, ki naj bi temeljila izključno na sedežu predlagateljice. Predlagala je razveljavitev izpodbijanega sklepa z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje. Pri tem ni priglasila pritožbenih stroškov.

(4) Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki pa nanjo ni odgovorila.

(5) Sodišče prve stopnje je na predlog predlagateljice s sklepom, opr. št. IR 44/2003-27 z dne 14. 12. 2005, dopolnilo sklep, opr. št. IR 44/2003-24 z dne 2. 11. 2005, tako da ji je priznalo stroške postopka s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

(6) Nasprotna stranka se je proti dopolnilnemu sklepu pritožila. Pri tem se je sklicevala na razloge in predlog iz pritožbe proti sklepu o zavrnitvi ugovora proti sklepu o priznanju tuje sodbe.

(7) Tudi ta pritožba je bila vročena predlagateljici, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba proti sklepu o zavrnitvi ugovora proti sklepu o priznanju tuje sodbe ni utemeljena.

(8) Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Uredba) je sicer za članice Evropske Unije (EU) začela veljati dne 1. 3. 2002 (glej njen 76. člen), vendar pa je postala del pravnega reda Republike Slovenije šele z vstopom Slovenije v EU dne 1. 5. 2004. Zato je sodišče prve stopnje ob odločanju o priznanju italijanske sodbe dne 14. 4. 2004 ni bilo dolžno upoštevati, kar pomeni, da bo Vrhovno sodišče (kot pritožbeno sodišče) preizkus, ali so bili podani pogoji za njeno priznanje, opravilo na podlagi določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP).

(9) Meje preizkusa glede pristojnosti italijanskega sodišča, čigar odločba je predmet priznanja v Republiki Sloveniji, določa ZMZPP v 97. in v 98. členu. Po prvem odstavku 97. člena ZMZPP se tuja sodna odločba ne prizna, če je za zadevo, za katero gre, izključno pristojno sodišče Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne gre za takšno zadevo, medtem ko pritožnica (nasprotna stranka) ni ugovarjala, da bi bilo za odločanje v sporu izključno pristojno sodišče v Republiki Sloveniji. Po prvem odstavku 98. člena ZMZPP pa se na ugovor osebe, zoper katero je bila tuja sodna odločba izdana, zavrne njeno priznanje, če je pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na državljanstvu tožnika (1. točka), na premoženju toženca v državi izdaje odločbe (2. točka) oziroma na osebni vročitvi tožbe tožencu (3. točka). Nasprotna stranka se ni udeležila postopka pred sodiščem v Pordenonu (Italija). Pristojnosti tujega (italijanskega) sodišča tudi ni ugovarjala v ugovoru proti sklepu o priznanju njegove sodbe, temveč je razlog, da naj bi pristojnost tujega sodišča temeljila izključno na sedežu tožeče stranke (predlagateljice), uveljavljala šele v pritožbi proti sklepu o zavrnitvi ugovora, kar pomeni, da ni pravočasno ugovarjala pristojnosti italijanskega sodišča oziroma se sklicevala na pristojnost slovenskega sodišča.

(10) Mednarodno pristojnost italijanskega sodišča bi lahko izključil le pravočasen ugovor nasprotne stranke. Zakon o pravdnem postopku (ZPP), na katerega v postopku priznanja in izvršitve tujih sodnih odločb preko določbe 37. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) napotuje ZMZPP, ne določa, do kdaj se lahko uveljavlja ugovor nepristojnosti tujega sodišča (iz prvega odstavka 98. člena ZMZPP). Ker pa se določbe ZPP o krajevni pristojnosti hkrati uporabljajo tudi za določitev pristojnosti slovenskega sodišča v sporih z mednarodnim elementom (drugi stavek 29. člena ZPP), se glede pravočasnosti ugovora o nepristojnosti tujega sodišča lahko smiselno uporabijo njegove določbe o tem, do kdaj lahko tožena stranka poda ugovor krajevne nepristojnosti (primerjaj razloge sodb Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 40/2002 in III Ips 41/2002 z dne 20. 6. 2002). V postopku priznanja tuje sodne odločbe lahko torej nasprotna stranka ugovor iz (1. točke) prvega odstavka 98. člena ZMZPP poda samo v ugovoru proti sklepu o priznanju tuje sodbe (tretji odstavek 109. člena ZMZPP), ne pa pozneje. Sicer pa nasprotna stranka niti ni izkazala, da naj bi pristojnost italijanskega sodišča temeljila izključno na sedežu predlagateljice (tožeče stranke).

(11) Ker pri tem ne gre za vprašanje mednarodne nepristojnosti slovenskega sodišča, temveč italijanskega, tudi ne gre za morebitno v pritožbenem postopku uradoma upoštevno absolutno bistveno postopkovno kršitev iz 3. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 18. člena ZPP (111. člen ZMZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

(12) Sicer pa je nasprotna stranka s pritožbo uveljavljala razlog, da ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku pred italijanskim sodiščem, kar je utemeljevala s tem, da v izpodbijanem sklepu ni bilo ugotovljeno, da bi ji bila vročena sodba tujega sodišča. Vendar pa je bilo dokazno breme za ugotovitev dejstev, ki so ovira za priznanje, na njeni strani. Tako bi nasprotna stranka morala dokazati napako v uradnem zaznamku (potrdilu) na tuji sodbi, iz katerega izhaja, da "zoper to razsodbo ni (bilo) vloženo izpodbijanje v zakonitem roku". Uradni zaznamek je namreč opremljen s podpisom uradne osebe in pečatom sodišča. Če bi bila s sodbo italijanskega sodišča morebiti seznanjena šele v postopku njenega priznanja, pa bi morala dokazati vsaj to, da je pred italijanskim sodiščem ugovarjala navedeno napako, da je na primer zahtevala vročitev sodbe ali dokaz o njeni vročitvi (glej razloge sklepa Vrhovnega sodišča, opr. št. Cp 3/2000 z dne 31. 5. 2000).

(13) S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe odločilnega pomena. Iz določb 94.-103. člena ZMZPP namreč izhaja, da se preizkus tuje sodne odločbe omeji na izrecno in taksativno predpisane okoliščine, ki se nanašajo predvsem na procesne pravice osebe, zoper katero je bila odločba izdana, saj ne predstavlja sredstva za ponovno odločanje o utemeljenosti tuje sodne odločbe.

(14) Ker niso podani razlogi, ki jih je uveljavljala nasprotna stranka, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora proti sklepu o priznanju tuje sodbe potrdilo (111. člen ZMZPP v zvezi s 37. členom ZNP ter v zvezi s 366. in 353. členom ZPP).

Pritožba proti dopolnilnemu sklepu ni utemeljena.

(15) S pritožbo proti dopolnilnemu sklepu je mogoče izpodbijati samo dopolnjeni del sklepa. Vendar pa pritožba nasprotne stranke nima razlogov, s katerimi bi posebej izpodbijala dopolnitev sklepa o zavrnitvi ugovora proti sklepu o priznanju tuje sodbe. Ker niso utemeljeni razlogi, ki jih je nasprotna stranka uveljavljala v pritožbi proti sklepu o zavrnitvi ugovora, in ker tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje potrdilo (111. člen ZMZPP v zvezi s 37. členom ZNP ter v zvezi s 366. in 353. členom ZPP).