UPRS sodba II U 293/2014

Tožba se zavrne.

Z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom je prvostopni organ kot prepozno zavrgel tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za izdajo stalno prebivanje po 1. členu Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) zaradi zamude roka iz 8. člena ZUSDDD-B. Tožnik se je zoper to odločitev pritožil, Ministrstvo za notranje zadeve pa je z v uvodu navedeno odločbo njegovo pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve obeh aktov izhaja, da je bilo mogoče prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po tem zakonu v skladu s prvim odstavkom 8. člena ZUSDDD-B vložiti v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B oziroma za tiste tujce, ki so vložili prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije in je bila njihova prošnja zavrnjena, zavržena ali postopek s sklepom ustavljena, v roku treh let od dokončnosti odločbe ali sklepa izdanega v zadevi sprejema v državljanstvo Republike Slovenije, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi ZUSDDD-B. Drugostopni organ ugotavlja, da je prvostopni organ spregledal določbo ZUSDDD-B glede teka rokov v primeru vložitve prošnje za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, zato je to pomanjkljivost odpravil drugostopni organ in ugotovil, da je bil v zvezi s tožnikovo prošnjo za sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije 5. 5. 1994 izdan sklep o ustavitvi postopka, ki mu je bil vročen 26. 5. 1994. Glede na to Ministrstvo ugotavlja, da v tožnikovem primeru ne pride v poštev uporaba določbe, ki se nanaša na primere, ko je bila osebi zavrnjena ali zavržena prošnja za državljanstvo ali je bil postopek ustavljen, saj je sklep, s katerim je bilo odločeno o njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, postal dokončen pred uveljavitvijo ZUSDDD-B. Glede na to je odločitev prvostopnega organa pravilna, saj bi moral tožnik prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložiti do 24. 7. 2013. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila prošnja napisana 1. 6. 2014, Upravna enota Maribor pa jo je sprejela 3. 6. 2014, torej skoraj leto dni prepozno. Ker je torej tožnikova prošnja vložena po poteku roka za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD, sta organa na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožnikovo prošnjo kot prepozno zavrgla.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je na Upravni enoti v Mariboru še pred iztekom roka po ZUSDDD-B skušal urediti svoj status, vendar je, ko je prišel pred okence uradnice, le-ta zahtevala predložitev osebne. Tožnik je pojasnil, da so mu le-to vzeli, vendar pa se uradnica o tem ni hotela pogovarjati in je rekla, naj pride z osebnim dokumentom. Tožnik je nato kot prava neuka stranka odnehal. Navaja, da izpolnjuje vse pogoje za pridobitev dovoljenja po ZUSDDD, torej za povrnitev statusa, ki mu ga je država nezakonito odvzela z izbrisom 26. 2. 1992. Tožnik se s triletnim rokom za vložitev prošnje za pridobitev statusa po ZUSDDD ne strinja in predlaga sprožitev postopka za oceno ustavnosti 8. člena ZUSDDD-B. V tem členu določen triletni rok za vlaganje prošenj po tem zakonu je v očitnem neskladju z osemnajstletno zamudo države pri odpravljanju posledic njenega nezakonitega ravnanja iz leta 1992. V tem primeru pa je tožnik za možnost vložitve tožbe pred 24. 7. 2013 celo izvedel, a mu je pravna neukost oziroma nesposobnost ustreznega reagiranja na nezakonito ravnanje uradne osebe to preprečila. Razen tega dodaja, da se sploh nima kam vrniti, saj zunaj Slovenije nima nikogar. Vsi sorodniki so pokojni. Sicer pa so oblasti ves čas vedele, da ljudje, kot je on, živijo na območju Slovenije. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja le, da vztraja pri izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, objavljen v Uradnem listu RS, št. 50/2010 z dne 24. 6. 2010, ki velja od 24. 7. 2010 (ZUSDDD-B) določa, da se prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujcu po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD vloži v roku treh let od uveljavitve ZUSDDD-B. Tujec, kateremu je bila prošnja za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen, lahko vloži prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena tega zakona v roku treh let od uveljavitve tega zakona oziroma od dokončnosti odločbe ali sklepa, če postane odločba ali sklep dokončen po uveljavitvi tega zakona (prvi odstavek 8. člena ZUSDDD-B).

Kot izhaja iz ugotovitev upravnih organov in v predmetni zadevi ni sporno, je bilo o tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije odločeno pred uveljavitvijo ZUSDDD, zato zanj velja rok iz prvega stavka prvega odstavka 8. člena ZUSDDD-B, to je tri leta od uveljavitve ZUSDDD-B. Vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po prvem odstavku 1. člena ZUSDDD je vložil dne 3. 6. 2014, to je po preteku s citiranim določilom določenim rokom, ki je iztekel 24. 7. 2013. Trditev tožeče stranke je, da je tako določen rok prekratek, ker je v neskladju z zamudo države pri odpravljanju posledic njenega nezakonitega ravnanja iz leta 1992, in zato neustaven. Sodišče temu ne pritrjuje.

Ustavno sodišče je v odločbi, št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 presojalo ustavnost takrat veljavnega ZUSDDD (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00 in 64/01) in med ostalim razveljavilo prvi in drugi odstavek 2. člena tega zakona v delih, v katerih določata rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ustavno sodišče v 34. točki navedene odločbe zapiše, da je bil rok treh mesecev za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje izredno kratek in bi zakonodajalec pri določanju roka moral upoštevati tudi osebne in druge okoliščine, ki bi upravičence lahko ovirale pri pravočasni vložitvi vloge. Zakonodajalec bi moral določiti daljši primernejši rok in tako omogočiti slehernemu državljanu druge republike, ki bi izpolnjeval pogoje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, njegovo pridobitev. Ker zakonodajalec tega ni upošteval, je sodišče v tem delu prvi in drugi odstavek 2. člena zakona razveljavilo, to pa pomeni, da se vloge, ki še niso rešene, ne smejo zavreči kot prepozne, tiste vloge, ki so bile zavržene kot prepozne, pa lahko upravičenci vložijo ponovno. Za pravočasne je treba šteti tudi vse vloge, ki bodo vložene po objavi te odločbe v Uradnem listu, vse dokler ne bo potekel morebitni novi uzakonjeni rok. Ta odločba ustavnega sodišča je bila sprejeta 3. 4. 2003, zakonodajalec pa je novi rok določil šele s sprejemom ZUSDDD-B (Uradni list RS, št. 50/2010), ki je stopil v veljavo 24. 7. 2010.

Do izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 je torej takrat veljavni ZUSDDD določal trimesečni rok za vložitev prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po ZUSDDD. Ker je tak rok zelo kratek, je Ustavno sodišče (med ostalim tudi) ta del tega zakona razveljavilo, z ZUSDDD-B pa je zakonodajalec določil, da je mogoče prošnjo za izdajo dovoljenja tujcu po prvem odstavku 1. člen tega zakona vložiti v roku treh let od uveljavitve zakona oziroma od odločitve o zavrnitvi, zavrženju ali ustavitvi postopka za sprejem v državljanstvo RS po 40. členu Zakona o državljanstvu RS. Ustavno sodišče je v zgoraj navedeni odločbi reklo, da bi moral zakonodajalec določiti primeren rok, da bo upravičencem tudi upoštevajoč njihove osebne in druge okoliščine, omogočena pravočasna vložitev vloge. Določitev primernega roka je tako v pristojnosti zakonodajalca, po presoji sodišča pa je rok treh let od uveljavitve zakona, to pa je skoraj trinajst let po izdaji navedene ustavne odločbe, primeren, zato ni začelo postopka za oceno ustavnosti (23. člen Zakona o ustavnem sodišču).

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).