VSL sodba I Cp 976/2014

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev nedopustnosti izvršb s prodajo solastniškega deleža do ½ na nepremičnini, posamezni del št. 54, v stavbi št. 4471, k. o. X., saj je ugotovilo, da predmetna nepremičnina ne predstavlja skupnega premoženja zakoncev.

2Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je dolžnikova žena, nepremičnino pa sta kupila v času trajanja zakonske zveze in prestavlja njuno skupno premoženje. Tožnica je lastnica do ½ predmetne nepremičnine po samem zakonu, čeprav nepremičnina, ki je predmet izvršbe, v zemljiški knjigi ni vpisana kot njuno skupno premoženje. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3Prva tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, drugi toženec pa na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR). Premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga – posebno premoženje (prvi odstavek 51. člena ZZZDR).

6Tožnica trdi, da izvršbi nista dopustni, ker nepremičnina, ki je predmet izvršbe, predstavlja skupno premoženje, saj naj bi stanovanje z možem (dolžnikom v izvršbi in drugim tožencem v tem postopku) kupila v času trajanja zakonske zveze. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožnica niti ne načenja, pa izhaja, da je tožničin mož kupil ½ stanovanja na podlagi tako imenovane soinvestitorske pogodbe z dne 20. 10. 1982 (drugo polovico pa je takrat kupil njegov oče (1)), zakonska zveza pa je bila sklenjena dne 11. 7. 1986, torej štiri leta po sklenitvi soinvestitorske pogodbe. Tega tožnica niti ni zanikala, temveč je o tem celo sama prostodušno izpovedovala ob zaslišanju.

7Tožnica se je v prid svojih trditev sklicevala še na sporazum o priznanju lastninske pravice, sklenjen v notarski obliki 11. 1. 2012 med tožnico in drugim tožencem, vendar, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, pri tem sporazumu ne gre za originaren način pridobitve lastninske pravice (2) in torej na sam postopek izvršbe ne more (več) vplivati, saj sta bila sklepa o izvršbi, glede katerih tožnica uveljavlja nedopustnost izvršb, nesporno izdana pred sklenitvijo navedenega sporazuma. Po navedenem je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da stanovanje ne predstavlja skupnega premoženja zakoncev, saj ni bilo pridobljeno z delom v času trajanja zakonske zveze.

8Glede na to, da je tožnica tožbo vložila tudi zoper svojega moža (dolžnika v izvršilnem postopku), pritožbeno sodišče dodaja še, da v pravdi zaradi nedopustnosti izvršbe toženec, ki je sočasno dolžnik v izvršilnem postopku, z ne vložitvijo odgovora na tožbo ne more doseči izdaje zamudne sodbe v korist tožnice niti ne more zahtevka pripoznati in na tak način v korist tožnice doseči izdaje sodbe na podlagi pripoznave. Tako procesno razpolaganje toženca nasprotuje morali in ga ni mogoče upoštevati (3).

9Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ni odkrilo nobenih nepravilnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna, zato je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------(1) To, drugo polovico je oče prenesel na dolžnika/drugega toženca z darilno pogodbo dne 10. 11. 2006.

(2) Za originaren način pridobitve lastninske pravice bi šlo v primeru skupnega premoženja (kot v svojih vlogah pravilno poudarja tožnica), kjer pridobi zakonec lastninsko pravico na neoddeljenem delu skupnega premoženja ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Vendar tožnica ni izkazala, da gre pri predmetnem stanovanju za skupno premoženje.

(3) Sodba Višjega sodišča v Ljubljani z dne 7. 5. 2014, opr. št. II Cp 275/2014.