VSRS sodba VIII Ips 87/2014

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za razveljavitev sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2012 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 19. 9. 2012 ter sklepa tožene stranke z dne 17. 8. 2012 o prepovedi opravljanja dela tožnici, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti izgubljeni zaslužek od 17. 8. 2012 dalje (v konkretno navedenih zneskih), tožnico v primeru neizdaje začasne odredbe o zadržanju učinkovanja sklepa o izredni odpovedi pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v zavarovanje in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja od pričetka učinkovanja sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dalje, vključno s plačo (z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ter ji povrniti stroške postopka. Sklenilo je tudi, da tožena stranka trpi sama svoje stroške postopka.

2Sodišče je med drugim ugotovilo, da je tožnica, ki je že več let delala na področju javnega naročila in se na tem področju tudi dodatno izobraževala, v postopku javnega naročila (obnova dela starega mestnega jedra v ...) ni preverjala izpolnjevanje obveznosti iz naslova plačila davkov in prispevkov za socialno varnost za glavnega izvajalca in podizvajalca in s tem ravnala hudo malomarno, zaradi česar je bil podan odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). Tožena stranka je na podlagi četrtega odstavka 85. člena ZDR tožnici prepovedala opravljati delo (sklep z dne 17. 8. 2012), tožnica pa pisne zahteve za odpravo kršitve v skladu s prvim odstavkom 204. člena ZDR ni podala, zaradi česar ne more uspeti z zahtevkom za razveljavitev tega sklepa, posledično pa tudi za povrnitev izgubljenega zaslužka od 17. 8. 2012 dalje. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka tožnico odjavila iz obveznih zavarovanj za nazaj z dnem 31. 12. 2012 (odjavo je vložila šele februarja 2013). V zvezi s tem je sodišče upoštevalo določbo tretjega odstavka 85. člena ZDR, po katerem se v primeru, če delavec v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi in najkasneje ob vložitvi tožbe predlaga sodišču izdajo začasne odredbe, podaljša zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. To je bilo v tem sodnem postopku s sklepom sodišča prve stopnje z dne 29. 11. 2012, ki je bil potrjen s sklepom pritožbenega sodišča z dne 28. 12. 2012. Tožena stranka je tožnico sicer odjavila iz zavarovanja za nazaj, s prvim naslednjim delovnim dnem, to je s 31. 12. 2012, vendar to nima za posledico nezakonitosti izredne odpovedi.

3Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

4Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo, v kateri se sklicuje na postopkovne kršitve in zmotno uporabo materialnega prava. Med drugim navaja, da se je že v pritožbi sklicevala na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 85/2012, za katero naj bi sodišče napačno navajalo, da ni primerljiva s to zadevo. Tožnici se je delovno razmerje nadaljevalo vse do 14. 2. 2013, ko jo je tožena stranka odjavila iz zavarovanj, vse do tega dne pa niso nastopili vsi učinki izredne odpovedi. Z odjavo z dne 31. 12. 2012 je tožena stranka odložila izvršitev odpovedi, zaradi česar je ta nezakonita (sodba VIII Ips 38/2011). Bistvo izredne odpovedi je namreč v tem, da učinkuje takoj, ko je vročena, razen primera iz tretjega odstavka 85. člena ZDR, ki ga je treba presojati restriktivno. Tožnica je bila odjavljena šele tretji dan od odločitve pritožbenega sodišča o njeni pritožbi zoper zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, kar ni pravilno, in kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka ni uspela dokazati, da nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo več mogoče. Izredna odpoved začne učinkovati z dnem vročitve in ne šele tretji dan po vročitvi oziroma osmi ali trideseti dan, saj gre v vsakem primeru za nadaljevanje delovnega razmerja. Tožnica se v zvezi s tem sklicuje na nekatere sodbe pritožbenega sodišča in poudarja, da je treba institut izredne odpovedi (v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja po izredni odpovedi) presojati enako strogo kot institut pogodbe za določen čas. Tožena stranka bi morala odreagirati že s 7. 1. 2013, ko ji je bil vročen pravnomočen sklep pritožbenega sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe. Neutemeljene so navedbe tožene stranke, da zaradi bolniške odsotnosti pristojne delavke ni bila izvedena takojšnja odjava iz zavarovanja. Delodajalec mora organizirati delovni proces tako, da le-ta teče zakonito, sicer nosi pravne posledice svojega nedelovanja. Prepozna odjava v konkretnem primeru pomeni, da so vsi učinki izredni odpovedi nastopili šele z odjavo iz zavarovanja, tožena stranka pa je s tem pokazala interes za nadaljevanje delovnega razmerja. Nato se sklicuje na kršitve iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in s tem v zvezi na navedbe v pritožbi zoper sodišča prve stopnje. Sodišče naj bi odgovornost tožnice ugotovilo na podlagi sklepa o imenovanju projektne skupine iz leta 2010, vendar je ta zaključek glede na izrecno navajanje D. P., da so si člani komisije naloge razdelili, protispisen. Ne drži zapis sodišča, da naj bi bila tožnica edina, ki je delala z obrazci za preverjanje potrebnih podatkov, saj je po izpovedi D. P. tudi ta priča vodila zahtevnejša javna naročila in tudi ona delala z obrazci. Sodišče je navedlo, da bi tožnica lahko vse zahtevane pogoje iz Zakona o javnem naročanju (v nadaljevanju ZJN-2) preverila naknadno, vendar pogoja v zvezi z nekaznovanostjo in s stečajnim postopkom ni možno preveriti brez pooblastila ponudnika v ponudbeni dokumentaciji, kar so potrdile tudi zaslišane priče. Sicer pa se tožnici očita le, da ni preverila enega izmed zahtevanih pogojev in ne tudi ostalih dveh, ki pa jih glede na razpisno dokumentacijo ni mogla preveriti. Razpisno dokumentacijo je bilo nujno potrebno dopolniti, vendar so se vsi člani komisije, in ne samo tožnica, s tako pomanjkljivo dokumentacijo strinjali. Po prispetju dokumentacije so jo vsi člani komisije pregledali in se strinjali, da je ponudba C. C. popolna, kar pomeni, da je bila pravočasna, formalno popolna, sprejemljiva, pravilna in primerna. Članom komisije naj bi bilo poznano, kaj bi se v zvezi s ponudniki moralo vse preverjati, zato se sprašuje, zakaj je odgovorna za celoten del postopka javnega naročanja in zakaj je bila sploh potrebna strokovna komisija za vso pripravo dokumentacije, usklajevanje in sestanke. Opozarja tudi na neskladje v izpovedi I. M., da naj bi bila tožnica zadolžena za formalni del in vse ostale stvari, čeprav so tožnica, priči D. P. in A. V. potrdili, da so vse stvari, dokumentacijo, zapisnike in ostale pomembnejše dokumente pripravljali in pregledovali skupaj. Slaba finančna situacija izvajalca, ki je bil izbran, je bila poznana vsem članom komisije že pred zaključkom ponovnega razpisa v letu 2012 in še pred podpisom pogodbe. Tožena stranka sicer v spis ni vložila listinske dokumentacije za vrnitev zatrjevanih evropskih sredstev, sodišče pa je nekritično in protispisno sprejelo navedbe tožene stranke glede nastale škode. Tožnica je že v pripravljalni vlogi navajala, da je tožena stranka sredstva v celoti porabila na drugem projektu, saj projekt staro mestno jedro ni imel zadostne realizacije, tožena stranka pa teh navedb ni zanikala. Sodišče je tudi spregledalo, da je bil izveden nov postopek javnega naročanja, da je bil postopek, pri katerem je tožnica sodelovala zaključen z razvezo pogodbe z glavnim izvajalcem in se bo ta novi postopek lahko preverjal še dodatnih deset let. Sodišče na eni strani navaja, da bi se prekinitvi pogodbe z glavnim izvajalcem lahko izognili, če bi potrebne pogoje preverjali, hkrati pa je dokazano, da dveh od treh obveznih pogojev ni bilo mogoče preverjati, saj se je strokovna komisija strinjalo s takšno razpisno dokumentacijo.

5V odgovoru na revizijo tožena stranka prereka revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Med drugim navaja, da sodba Pdp 85/2012 ni primerljiva. Navaja tudi, da je bilo zadnje izplačilo nadomestila plače v višini polovice povprečne plače tožnici opravljeno za december 2012, odjava pa z dnem 31. 12. 2012. Tožena stranka s kasnejšo vložitvijo odjave iz obveznega zavarovanja ni prekinila delovnega razmerja tožnici za nazaj, iz samega poteka dogodkov v zvezi z odjavo tožnica pa tudi ni mogoče sklepati, da je tožena stranka pokazala interes za nadaljevanje delovnega razmerja.

6Revizija ni utemeljena.

7Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena in prvi odstavek 384. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je bil predmet presoje sodišč druge in prve stopnje tudi sklep o začasni prepovedi opravljanja dela tožnici z dne 17. 8. 2012, ki ga pa tožnica v reviziji izrecno ne omenja, še manj izpodbija ali navaja razlogov za to. Zaradi tega revizijsko sodišče šteje, da v tem obsegu revizija ni bila vložena (1).

9Tožnica se v reviziji sklicuje na bistveni kršitvi določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar vse naj bi navajala že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. Takšnega sklicevanja zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje ni mogoče upoštevati. Ostale revizijske navedbe o protispisnih zaključkih sodišča, o tem da ne držijo navedbe sodišča prve stopnje, da ne držijo navedbe nekaterih prič, itd. dejansko pomenijo (tako kot jih je revidentka navedla) revizijski razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar iz tega razloga revizije sploh ni mogoče vložiti. Zato revizijsko sodišče teh navedb ni moglo in smelo upoštevati (tretji odstavek 370. člena ZPP) (2).

10Tožnica v reviziji razen na način, da se ne strinja z nekaterimi dejanskimi ugotovitvami, izrecno ne nasprotuje materialnopravnemu zaključku sodišč druge in prve stopnje, da je iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (razlog za izredno odpoved po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, v povezavi z 5. in 154. členom Zakona o javnih uslužbencih - v nadaljevanju ZJU), in sicer da pred podpisom pogodbe z glavnim izvajalcem C. C. d.d. z dne 26. 3. 2012, ni preverila izpolnjevanje pogojev za priznanje sposobnosti po četrtem odstavku 42. člena ZJN-2 - izpolnjevanje obveznosti iz naslova davkov in prispevkov za socialno varnost za glavnega izvajalca in podizvajalce, kar je bila dolžna storiti na podlagi prvega odstavka 77. člena ZJN-2, v zvezi s četrtim in sedmim odstavkom 42. člena tega zakona. V zvezi s tem uveljavlja predvsem razbremenitev svoje odgovornosti, ker naj bi bilo tudi članom strokovne komisije poznano, da je bila razpisna dokumentacija pomanjkljiva, da naj bi se s tako pomanjkljivo dokumentacijo strinjali, da naj bi bilo tudi članom komisije poznano, kaj bi se morali preverjati, ipd. Na ta način se tožnica svoje odgovornosti ne more razbremeniti, kar je ustrezno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Tudi v primeru, če bi ostali člani strokovne komisije (za pripravo razpisne dokumentacije, javno odpiranje ponudb, pregled in oceno ponudb ter izvedbo pogajanj), v kateri je bila tudi tožnica, vedeli, da je bila dokumentacija pomanjkljiva, vendar bi se kljub temu z njo strinjali, to ne bi razbremenilo tožnice in ne bi pomenilo, da iz hude malomarnosti ne bi huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnica je bila že v pogodbi o zaposlitvi med drugim zadolžena za vodenje postopkov javnega naročanja; v projektu obnove dela starega mestnega jedra v ... je bila zadolžena za izvajanje postopkovnega dela javnih naročil in odgovorna za zakonitost izvedbe postopka javnega naročila; na oddelku za okolje in prostor je imela edina dostop do portala javnih naročil; nenazadnje je tudi sama naknadno preverjala, ali izvajalec in njegovi podizvajalci izpolnjujejo pogoje iz 42. člena ZJN-2. Tožnica je na tem področju tudi delala in se tudi dodatno izobraževala ter svoje delo dobro poznala. Delavec se ne more izogniti odgovornosti za hujšo kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, če bi bile za enako ali podobno kršitev morda soodgovorne tudi druge osebe (3).

11Prav tako ni mogoče upoštevati revizijskih navedb o v zvezi s škodo, ki je nastala oziroma bi lahko nastala toženi stranki v konkretnem primeru, saj sam nastanek škode ni pomemben za opredelitev odpovednega razloga iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tudi za javne uslužbence velja splošna prepoved škodljivega ravnanja, po kateri se je delavec dolžan držati vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala (torej zadošča že možnost škode) poslovnim interesom delodajalca (35. člen ZDR v zvezi s 5. členom ZJU).

12V zvezi z revizijskimi navedbami o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi napačne in prepozne odjave tožnice iz zavarovanj je bilo ugotovljeno, da je bila tožnici izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi z dnem 10. 8. 2012 (v tej odpovedi je celo navedeno, da delavki preneha pogodba že z dnem vročitve te odpovedi), vendar se je tožnica pritožila in je drugostopenjski organ s sklepom z dne 19. 9. 2012 odpravil odločitev o prenehanju pogodbe že z dnem vročitve odpovedi, sicer pa je zavrnil tožničino pritožbo glede same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V vmesnem obdobju, dne 16. 8. 2012, je sindikat nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, zaradi česar je tožena stranka 17. 8. 2012 izdala sklep o zadržanju učinkovanja sklepa o izredni odpovedi in odločila, da prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi ne učinkuje do poteka roka za sodno varstvo oziroma, da se lahko zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, če bo tožnica nezakonitost izredne odpovedi uveljavljala in predlagala sodišču izdajo začasne odredbe. Istega dne (17. 8. 2012) je tožena stranka izdala tudi sklep, da delavki prepove opravljati delo od 17. 8. 2012 do odločitve sodišča o morebitnem predlogu za izdajo začasne odredbe v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je vložila tožbo dne 5. 11. 2012 in v tej tožbi predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Ta predlog je sodišče prve stopnje najprej zavrnilo s sklepom z dne 6. 11. 2012, ki je bil na tožničino pritožbo razveljavljen s sklepom pritožbenega sodišča z dne 21. 11. 2012. Sodišče prve stopnje je predlog ponovno zavrnilo s sklepom z dne 29. 11. 2012, pritožbo tožnice zoper ta sklep pa je pritožbeno sodišče zavrnilo s sklepom z dne 28. 12. 2012; tožena stranka je ta sklep prejela 7. 1. 2013. Tožena stranka je nato tožnico odjavila iz zavarovanja z dnem 31. 12. 2012, in sicer po odjavi z dne 5. 2. 2013, ki je bila vložena na ZZZS, OE Celje dne 14. 2. 2013. Tožnici je torej delovno razmerje prenehalo prvi naslednji delovni dan po odločitvi pritožbenega sodišča o predlogu za začasno odredbo (odločitev v petek 28. 12. 2012, odjava iz zavarovanja pa s prvim naslednjim dnem - s ponedeljkom 31. 12. 2012). Tožnica takrat in naslednje dni ni delala pri toženi stranki, tožena stranka pa ji je nazadnje izplačala nadomestilo plače za mesec december 2012.

13Revizijsko sodišče je že večkrat poudarilo, da za morajo za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajati razlogi, določeni z zakonom (111. člen ZDR), izpolnjen pa mora biti tudi pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 110. člena ZDR - da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pojasnilo je tudi, da ta pogoj ni podan, če delodajalec kljub izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi omogoči delavcu nadaljevanje delovnega razmerja po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma vročitvi te odpovedi. Za javne uslužbence, za katere veljajo posebne določbe ZJU (prvi odstavek 22. člena ZJU), to pomeni po vročitvi dokončne odločbe, saj pritožba zadrži izvršitev odločitve v primerih prenehanja delovnega razmerja (tretji odstavek 24. člena ZJU).

14V dosedanji sodni praksi je bilo največ takšnih primerov v zvezi s tem, da je delodajalec že v sami izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu določil tudi odpovedni rok, v katerem je delavcu omogočil nadaljevanje dela (npr. zadeve VIII Ips 33/2006, VIII Ips 262/2006, VIII Ips 227/2007, VIII Ips 324/2007, VIII Ips 340/2007, VIII Ips 565/2007 itd.). V tem sporu ne gre za to; sindikat je nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici, ta pa je zahtevala zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi ter nato v sodnem postopku uveljavljala nezakonitost izredne odpovedi in predlagala izdajo začasne odredbe. V takšnem primeru se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (85. člen ZDR), kar pomeni do pravnomočne odločitve sodišča o tem. Jasno je tudi, da lahko posledice takšne odločitve za stranki nastopijo šele po tem, ko se seznanita s takšno odločbo.

15Dejstvo, da je tožena stranka tožnico odjavila iz zavarovanja z dnem 31. 12. 2012 in ne že z dnem pravnomočne odločitve sodišča o zavrnitvi njene pritožbe zoper zavrnilni sklep o predlogu za izdajo začasne odredbe, ne vpliva na pravilnost in zakonitost odločitve sodišč o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je bila odjavljena takoj naslednji prvi delovni dan po pravnomočni odločitvi pritožbenega sodišča. To (samo po sebi) ne pomeni, da naj bi s tem tožena stranka dejansko pritrdila možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnico oziroma že s tem dejstvom pokazala na možnost nadaljevanja delovnega razmerja z njo (v skladu s 110. členom ZDR). S tem v zvezi se tožnica tudi neutemeljeno sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 85/2012, saj je v tej zadevi tožnik ostal v delovnem razmerju po dokončni odločitvi o izredni odpovedi in pravnomočni odločitvi sodišča o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe še sedem mesecev. Odločitev pritožbenega sodišča v sodbi Pdp 71/2013 ni primerljiva (in tudi sicer ne bi vezala revizijskega sodišča), saj je v tej zadevi tožena stranka obdržala tožnika v delovnem razmerju še dva tedna po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer je šlo za primer že podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nato naknadnega sporazuma z delodajalcem, po katerem je bilo tožniku delovno razmerje zaključeno šele štirinajst dni po tem (voljno ravnanje delodajalca v nasprotju s prvim odstavkom 110. člena ZDR).

16Na drugačno odločitev tudi ne vpliva dejstvo, da je tožena stranka odjavo tožnice izvedla šele v mesecu februarju 2012. Tožena stranka se je v zvezi s tem sklicevala na bolniško odsotnost pristojne delavke v kadrovski službi, kar samo po sebi sicer ne more biti upravičen razlog, saj je delodajalec dolžan tudi sam ustrezno organizirati delovni proces in organizacijo dela, vendar pa kasnejša odjava tožnice iz zavarovanj prav tako ne pomeni tudi postopanja v nasprotju s prvim odstavkom 110. člena ZDR. Pomembno je, da tožnica od 31. 12. 2012 ni prihajala na delo k toženi stranki (in bi tožena stranko to celo tolerirala) in da je zadnjo nadomestilo plače prejela za mesec december 2012, na pa kasneje. Tako razen kasnejše odjave iz zavarovanja (za nazaj) ni bilo ugotovljeno, da je tožena stranka tožnici dejansko omogočila še nadaljevanje dela (ali se s tem tiho strinjala) in s tem ravnala v nasprotju z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in tudi v nasprotju s svojima sklepoma z dne 17. 8. 2012 - s katerim je obenem zadržala učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi, in sicer do odločitve sodišča (če bo tožnica uveljavljala nezakonitost izredne odpovedi in predlagala izdajo začasne odredbe), vendar tožnici tudi prepovedala opravljati delo do odločitve sodišča o morebitnem predlogu za izdajo začasne odredbe.

17Tudi Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ, Ur. l. RS, št. 81/2000 in nadalj.) v zvezi s prijavami in odjavami iz zavarovanja izhaja tega, da so prijave in odjave vezane na obstoj pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje in s tem priznanje lastnosti zavarovanca (45.člen ZMEPIZ), zaradi česar predvideva tudi postopke v primeru ne vloženih ali nepravočasno vloženih prijav ali odjav. Zavod lahko tudi vloži odjavo po uradni dolžnosti, če je bilo z dokončno odločbo ugotovljeno prenehanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca, pa zavezanec ni vložil odjave iz zavarovanja v roku 8 dni po dokončnosti odločbe (55. člen). Postopki prijave in odjave za matično evidenco se skratka vežejo na obstoj oziroma prenehanje določenega pravnega razmerja in sami po sebi ne predpostavljajo in ne pomenijo obstoja takšnega razmerja; le zaradi nepravočasne odjave ne predpostavljajo in ne pomenijo nadaljnjega obstoja razmerja, ki je že prenehalo. Zato tudi zaradi prepozne odjave v okoliščinah konkretnega primera ni mogoče šteti, da je prišlo do nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma do nadaljevanja delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki.

18Glede na navedeno in v skladu 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

19Odločitev o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1.

---.---

Op. št. (1): Sicer pa bi bilo treba revizijo v tem obsegu zavreči, saj ZDSS-1 ne določa, da je v takšnem primeru dovoljena že po samem zakonu.

Op. št. (2): V zvezi s tem, ko se revizija sklicuje na nepravilne „navedbe“ sodišča prve stopnje, je treba pojasniti tudi, da je revizija izredno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge in ne prve stopnje.

Op. št. (3): Ni enakosti v nepravu.