VSRS sodba III Ips 28/2013

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije stroške revizije.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 421,37 EUR stroškov revizijskega odgovora, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od vročitve sodbe.

1Sodišče prve stopnje je z izdajo zamudne sodbe ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica od sodišča zahtevala ugotovitev, da je prodajna pogodba, sklenjena za dobavo in montažo stroja C. med tožnico in toženko, prenehala, in da razsodi, da ji je toženka dolžna plačati 42.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 12. 2006 do plačila ter 21.122,14 EUR iz naslova odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2007 do plačila.

2Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo ter prvostopenjsko sodbo v obrestnem delu spremenilo tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od v sodbi prisojenih zneskov od dneva zapadlosti plačila, v višini, kot jo določa italijansko pravo. V preostalem delu je pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 38/2012-9 z dne 17. 12. 2012 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali so bili v obravnavanem primeru podani pogoji za izdajo zamudne sodbe.

4Na podlagi navedenega sklepa vlaga toženka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje ter zamudno sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter naloži tožnici plačilo revizijskih stroškov.

5Sodišče je revizijo vročilo tožnici, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in povrnitev stroškov.

6Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkuša le glede tisti pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP), ter v mejah razlogov, ki so navedeni v reviziji (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7Revizija ni utemeljena.

8Toženka ima sedež v I., zato ji je sodišče prve stopnje tožbo s prilogami vročalo v skladu s takrat veljavno Uredbo Sveta (ES) št. 1348/2000 z dne 29. 5. 2000 o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (staro Uredbo), ki pa se, v za to pravdo relevantnih določbah, smiselno ne razlikuje od Uredbe (ES) št. 1393/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 11. 2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih in gospodarskih zadevah v državah članicah in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1348/2000 (v nadaljevanju Uredbe), ki je stopila v veljavo dne 13. 11. 2008 (z izjemo 23. člena Uredbe).

9Drugi odstavek 19. člena Uredbe (podnaslovljenega „Primeri, ko se toženec ne spusti v postopek“) predvideva strogo sankcijo za toženčevo neaktivnost (fikcijo vročitve). Sodnik lahko izreče sodbo, čeprav ni prejel potrdila o vročitvi oziroma o dostavi, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji: a) pisanje je bilo poslano na enega od načinov, predvidenih v Uredbi; b) od pošiljanja pisanja je preteklo obdobje, ki ga sodnik v vsaki posamezni zadevi oceni kot dovolj dolgo in ki ni krajše od šestih mesecev; c) kljub razumnim prizadevanjem za pridobitev potrdila pri pristojnih organih zaprošene države članice ni bilo mogoče pridobiti nikakršnega potrdila.

10Podatki v spisu izkazujejo, da je sodišče prve stopnje („organ za pošiljanje“ v smislu prvega odstavka 2. člena Uredbe) dne 21. 4. 2008 (list. št. 27) z mednarodno povratnico in s priloženim zaprosilom v italijanskem jeziku, izpolnjenem na standardnem obrazcu iz Priloge I Uredbe v skladu s tretjim odstavkom 4. člena Uredbe (list. št. 24-26), poslalo tožbo z dne 23. 11. 2007 s prilogami, poziv sodišča na postavitev pooblaščenca z dne 4. 11. 2008 in opozorilo toženki na posledice neaktivnosti po 318. členu ZPP na naslov italijanskega „organa za sprejem“ v smislu drugega odstavka 2. člena Uredbe (Ufficio Unico degli Ufficiali Giudiziari presso la Corte di Appello di Roma). Iz mednarodne povratnice (hrbtna stran list št. 27), na kateri je uradni žig italijanskega organa za sprejem, izhaja, da je organ za sprejem prejel zaprosilo za vročitev s prilogami dne 28. 4. 2008.

11Organ za sprejem bi moral v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe organ za pošiljanje obvestiti o prejemu pisanja po najhitrejši možni poti, najkasneje v sedmih dneh po prejemu, česar ni storil. V primeru, da vročitev ne bi bila mogoča v enem mesecu po prejemu, bi moral organ za sprejem, v skladu z drugim odstavkom 7. člena Uredbe, o tem obvestiti sodišče prve stopnje, česar ravno tako ni storil. Zato se je sodišče prve stopnje s prevedenim dopisom z dne 24. 12. 2008 obrnilo na organ za sprejem in ga zaprosilo za podatke glede stanja vročanja, vendar odgovora ni prejelo.

12Toženka v reviziji zatrjuje, da ostaja sporno, ali je izpolnjen zadnji pogoj za izdajo zamudne sodbe, in sicer pogoj, da sodišče prve stopnje kljub razumnim prizadevanjem za pridobitev potrdila pri pristojnih organih zaprošene države članice ni prejelo nikakršnega potrdila. Pri tem se sklicuje na jezikovno (primerjalnopravno), teleološko in sistemsko razlago pojmov potrdilo o prejemu (prvi odstavek 6. člena Uredbe), potrdilo o vročitvi oziroma dostavi (drugi odstavek 19. člena Uredbe) in nikakršno potrdilo ((c) točka drugega odstavka 19. člena Uredbe), po kateri bi sodišče prve stopnje moralo počakati, da bi mu italijanski organ za sprejem poslal potrdilo o prejemu po prvem odstavku 6. člena Uredbe, iz katerega bi izhajalo, da je organ za sprejem tožbo sploh prejel. Šele nato bi po navedbah toženke sodišče prve stopnje lahko preverjalo, ali je organ za sprejem toženki uspel vročiti tožbo ali ne.

13Iz podatkov spisa izhaja, da sodišče prve stopnje od organa za sprejem dejansko ni prejelo potrdila o prejemu na standardnem obrazcu iz Priloge I v skladu s prvim odstavkom 6. člena Uredbe. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je vsebina standardiziranega obrazca potrdila o prejemu identična vsebini mednarodne povratnice (datum prejema, kraj, podpis in /ali žig). Mednarodna povratnica (na hrbtni strani list. št. 27) je vročilnica, opremljena z datumom prejema, krajem in uradnim žigom organa za sprejem in kot javna listina (prvi odstavek 230. člena ZPP) dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno (prejem sodnega pisanja s strani organa za sprejem). Iz navedenega nedvomno izhaja, da je italijanski organ za sprejem sodno pisanje prejel, čeprav o tem ni obvestil organa za pošiljanje v smislu prvega odstavka 6. člena Uredbe.

14Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izkazalo povsem razumno prizadevanje za pridobitev potrdila o vročitvi pisanja iz 10. člena Uredbe, s tem, ko je z uradno prevedenim dopisom opravilo poizvedbo glede poteka vročanja pri organu za sprejem. Ob tem se strinja s stališčem tožnice iz odgovora na revizijo, da sodišče karkoli več od posredovanja uradnega dopisa niti ne more storiti. Dejstvo, da je italijanski organ za sprejem ravnal v nasprotju z določbami Uredbe, pa je treba presojati kvečjemu v okviru njegove (odškodninske) odgovornosti. Sodišče prve stopnje je tako zadostilo (med ostalimi tudi) pogoju za izdajo zamudne sodbe iz točke (c) drugega odstavka 19. člena Uredbe. Ker ni podan revizijski razlog, zaradi katerega je bila revizija dopuščena, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (1. točka izreka).

15Vrhovno sodišče k obrazloženemu dodaja, da Uredba, ob določanju tako stroge fikcije vročitve, v četrtem odstavku 19. člena predvideva toženčevo možnost vrnitve v prejšnje stanje. Ta možnost je dana v primerih, ko je bilo treba pisanje, na podlagi katerega se začne postopek, ali enakovredno pisanje v skladu z določbami Uredbe z namenom vročitve poslati v drugo državo članico in je bila proti tožencu, ki se ni spustil v postopek, izrečena sodba, če sta izpolnjena naslednja pogoja: a) toženec brez svoje krivde s pisanjem ni bil seznanjen dovolj zgodaj, da bi lahko pripravil svojo obrambo, ali ni bil seznanjen s sodbo dovolj zgodaj, da bi lahko vložil pritožbo; in b) obramba toženca v glavni stvari ima očitne možnosti za uspeh. Republika Slovenija je po podatkih Evropskega pravosodnega atlasa Evropski komisiji v skladu s 23. členom Uredbe sporočila, da se predlog za vrnitev v prejšnje stanje lahko poda v roku enega leta po datumu izdaje sodbe. Iz podatkov spisa ni razvidno, zakaj toženec ni izkoristil omenjene možnosti vrnitve v prejšnje stanje.

16Ker toženka z revizijo ni uspela, na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije stroške revizije (2. točka izreka).

17Toženka je na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP dolžna tožnici povrniti tudi stroške revizijskega odgovora (3. točka izreka). Pri tem je Vrhovno sodišče v skladu z določilom 41. člena sedaj veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) uporabilo prej veljavno Odvetniško tarifo iz leta 2003 (OT) in toženki za odgovor na revizijo v skladu s tretjim odstavkom tar. št. 21 po tar. št. 18 priznalo 750 točk od 1.350 prijavljenih točk ter pavšalno priglašene stroške za poštne in telefonske storitve po 13. členu v vrednosti 15 točk; skupaj torej 765 točk, kar znaša 351,14 EUR. Na navedeni znesek je Vrhovno sodišče priznalo še priglašeni 20% davek na dodano vrednost, kar znese 70,23 EUR. Vrhovno sodišče tožnici ni priznalo stroška posveta s stranko, saj je ta storitev zajeta že v strošku priprave odgovora na revizijo. Prav tako ji ni priznalo priglašenih stroškov sodne takse, ker po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) (njegovem 39. členu) odgovor na revizijo ni več taksiran. Skupno je torej tožnica upravičena do povrnitve 421,37 EUR stroškov revizijskega postopka, od katerih ji gredo skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude dalje.