VSK sodba Cpg 239/2014

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana odločba

v točkah 1 in 3 spremeni, tako da se:

1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah, opr. št. Ig 1 razveljavi tudi v preostalem delu ter se tožbeni zahtevek za plačilo še 31.355,24 EUR in zahtevek za povračilo izvršilnih stroškov zavrneta.
3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške postopka v znesku 7.453,78 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

v točki 4 razveljavi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.198,30 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1.Višje sodišče v Kopru je v tem gospodarskem sporu pristojno za odločanje o pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS Su 72/2013-115 z dne 8.11.2013.

2Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Krškem (I) zaradi umika tožbe delno razveljavilo sklep Okrajnega sodišča v Domžalah, št. Ig 1 za znesek 10.580,42 EUR s pp in v tem delu ustavilo postopek, (II-1) citirani sklep obdržalo v veljavi za znesek 31.355,24 EUR in za izvršilne stroške 686,16 EUR, (II-2) razveljavilo citirani sklep za znesek 13.126,83 EUR s pp in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, (II-3) odločilo, da mora tožena strank tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 202,69 EUR ter (II-4) ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke 5.225,50 EUR.

3Zoper točke II-1, II-3 in II-4 sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Najprej vztraja, da je zahtevek zastaral. Glede odločitve o ugovoru zastaranja je podana tako napačna uporaba materialnega prava kot kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), saj so si razlogi v nasprotju. Tako je sodišče ugotovilo, da je bila primopredaja med strankama opravljena 25.2.2002 in 28.2.2002 ter istočasno, da je do te primopredaje prišlo 9.5.2002. Od kod sodišču datum 28.2.2002, iz sodbe ni mogoče razbrati, prav tako ta datum ne izhaja iz listin v spisu. Kljub temu je sodišče pravilno izračunalo, da bi po 117. uzanci PGU 60 – dnevni rok za izdajo obračuna potekel 20.4.2002. V nasprotju s to pravilno ugotovitvijo pa je nadaljnji zaključek, da je bila primopredaja končana 9.5.2002, česar sodišče niti ne obrazloži. Dne 9.5.2002 so bile med strankama le usklajene količine, ni pa se vršila nobena primopredaja. Tožeča stranka je končni račun izstavila šele 19.5.2003, čeprav je tožena stranka svoj predlog končnega obračuna sporočila že 31.5.2002, ko je tudi obvestila tožečo stranko, da ta svoj predlog šteje kot enostranski končni obračun. Najkasneje takrat je imela tožeča stranka pravico izstaviti končno situacijo in račun. Pri tem se je sodišče povsem po nepotrebnem ukvarjalo z vprašanjem, kdaj bi iztekel priporočilni 60 - dnevni rok iz 117. uzance za uskladitev končnega obračuna po izvršeni primopredaji. V konkretnem primeru do uskladitve nikoli ni prišlo. Situacija se z vidika usklajenosti obračunskih postavk od primopredaje 20.2.2002 ni v ničemer spremenila. Pravica terjati izpolnitev obveznosti, ki je relevantna za začetek teka zastaralnega roka, je namreč pri denarni obveznosti pravica terjati plačilo in ne terjati plačilo točno določenega zneska. Tudi sicer pa bi bilo mogoče usklajevanja in pogajanja s ciljem dosege končnega obračuna mogoče upoštevati le v okviru priporočilnega 60 dnevnega roka za uskladitev (če bi bil seveda usklajen), nikakor pa v okvir standarda primernega roka za izstavitev računa ne sodi upoštevanje več kot enoletnega obdobja neuspešnih poskusov uskladitve. Dejstvo, da račun ni bil izstavljen v primernem roku, v skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni tudi, da se v tem primeru začetek zastaralnega roka ne ugotavlja ob predpostavkah primernega roka, temveč se ugotavlja glede na trenutek, v katerem bi bilo mogoče izstaviti račun. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi zato moralo sodišče zahtevek zavrniti v celoti.

V zvezi s pogodbeno kaznijo sodišče izhajajoč iz trditvene podlage strank ni imelo nobenega razloga za ugotavljanje pravočasnosti toženkinega uveljavljanja pogodbene kazni, saj tožeča stranka tega ni trdila, temveč je trdila le, da ni bilo pravnorelevantne zamude. Sodišče je na ta način prekoračilo trditveno podlago in s tem kršilo postopek. Poleg tega je tožena stranka navedla, da si je že v končnem obračunu 31.5.2002 pridržala uveljavljanje pogodbene kazni, oziroma, da se je na njeno uveljavljanje sklicevala celo že pred zaključkom del. V zvezi s tem bi tožena stranka lahko navedla še več trditev in dokazov, če bi tožeča stranka njene trditve prerekala. Sodišče je kršilo postopek tudi s tem, ko je upoštevalo prepozno predlagane dokazne listine (pripravljalna vloga z dne 19.11.2012).

Pogodbene vrednosti so bile po posameznih sklopih navedene v neto zneskih brez DDV, zato so se v neto vrednostih opredeljevali tudi odbitki (tožena stranka je to tudi izrecno navajala). Pri obračunavanju je sodišče to spregledalo, zaradi česa je od bruto zneskov odštelo le neto vrednost odbitkov. V okviru prisojenega zneska 31.355,24 EUR je tako napačno upoštevan DDV od umaknjenega zneska 10.580,42 EUR in od zavrnjenega zneska 13.126,83 EUR. Zahtevek bi zato moral biti zavrnjen še za dodatnih 4.741,45 EUR.

Tožena stranka meni, da je sodišče pri odbitku iz naslova 3 % režijskih stroškov naredilo računsko napako v znesku 270 EUR in da bi moralo upoštevati tudi odbitek iz naslova neizdelanih obrob in zapor kabin ter I profila terase ter strošek odrov. Sodišče neutemeljeno ni priznalo tudi razlike med zahtevkom glede neizdelanega poročila za jekleno konstrukcijo in zneskom, ki ga je za poročilo plačala tožena stranka in ki se nanaša na režijske stroške tožene stranke v zvezi z izdelavo poročila. Sodišče je zavrnitev utemeljilo z navedbo, da ti stroški po mnenju izvedenca niso upravičeni, čeprav izvedenec takega mnenja ni podal in gre zato za nasprotje med izvedeniškim mnenjem in razlogi sodbe. Ne drži niti, da tožena stranka teh stroškov ne bi specificirala, ker priča L. o tem ni izpovedal ničesar. To niti ni bilo potrebno, saj tožeča stranka zahtevka v tem delu sploh ni prerekala. Tudi trditve v zvezi z odbitkom iz naslova neizvedenih obrob kabin in zapore kabin ter I profilov niso bila prerekana. Uveljavljani odbitek zaradi debeline zasteklitve in alu profilov se je nanašal tudi na alu profile, izvedenec pa ga je ovrednotil le z vidika odstopanja pri steklu. V ustni dopolnitvi mnenja je navedel, da debeline profilov ni preverjal glede na popise del. Mnenje je v tem delu ostalo nepopolno. Napačne so tudi dejanske ugotovitve glede uporabe premičnega odra. Argument sodišča, da izvedenec ni potrdil trditev tožene stranke, da tožeča stranka svojih lahkih pomičnih odrov zaradi neravnega terena sploh ne bi mogla uporabiti, pa nima podlage v mnenju, saj izvedenec take ugotovitve ni podal. Pri tem trditev tožene stranke sploh ni bila prerekana in je zato ni bilo potrebno dokazovati.

Izpodbijana sodba je nepravilna tudi glede obrestnega dela zahtevka, pri čemer ni obrazložena ugoditev obrestim od 19.6.2003. Je pa že iz ugoditve obrestim razvidno, da sodišče ni odločalo o ugovoru tožene stranke, da ji tožeča stranka ob izstavitvi končne situacije ni izročila zavarovanja iz 5. člena pogodbe (bančne garancije za garancijo na izvedena dela). Njena terjatev torej ni zapadla in zamuda tožene stranke še ni nastopila. Na koncu se tožena stranka pritožuje še glede stroškov, saj pri izvršilnih stroških sodišče ni upoštevalo, da so bili stroški priznani od celotnega prvotno vtoževanega zneska, tožeča stranka pa je na koncu uspela le delno. Odločitev o pravdnih stroških pa je napačna glede na vse zgoraj povedano.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka namreč utemeljeno uveljavlja ugovor zastaranja. Odločilno vprašanje v zvezi s tem je, kdaj je terjatev tožeče stranke zapadla, oziroma kdaj je začelo teči zastaranje. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je zastaranje začelo teči z izstavitvijo računa, ki je bil izdan v primernem roku po končanju del. Res obstaja sodna praksa, po kateri začne zastaranje teči po izteku primernega roka od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče sestaviti končni obračun. Vendar to ne pomeni, da ta trenutek nastopi šele, ko so količine in cene usklajene, temveč takrat, ko so dela zaključena in bi bilo mogoče opraviti potrebne izmere in izstaviti račun. Tudi sicer sta v pogodbi stranki izstavitev računa vezali na končanje del in ne morda na končni obračun. Dne 20.2.2002 je bil opravljen kvalitativni pregled opravljenih del, na katerem so bile ugotovljene določene pomanjkljivosti, ki se jih je tožeča stranka zavezala odpraviti najkasneje do 28.2.2002 (priloga B40). Dne 9.5.2002 je bil izveden sestanek, na katerem je tožeča stranka toženi predala knjigo obračunskih izmer in gradbeni dnevnik in je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka posredovala predlog končnega obračuna. Iz gradbenega dnevnika (priloga B4) izhaja, da je tožeča stranka z deli na objektu zaključila 25.4.2002. Po tistem pa je med strankama potekalo usklajevanje glede obračuna z namenom sprejeti končni obračun. Končni obračun nikoli ni bil sprejet. Tožena stranka je na podlagi dogovora na sestanku 9.5.2002 in na podlagi takrat izročenih gradbenih knjig dne 31.5.2002 tožeči sporočila svoj predlog končnega obračuna, v katerem je uveljavljala enake odbitke kot v predmetni pravdi, tožeča stranka pa se s temi odbitki očitno ni strinjala in je vztrajala pri tem, da so ti odbitki (1) neupravičeni (v zvezi s tem je med strankama potekalo dopisovanje). Povedano pa pomeni, da je tožeča stranka najkasneje 9.5.2002 razpolagala z vsemi podatki za izstavitev računa in je najkasneje takrat začelo teči zastaranje njene terjatve iz naslova gradbene pogodbe. Ker je predlog za izvršbo vložila šele 16.6.2005, je do takrat njena terjatev že zastarala in bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek zavrniti. Na podlagi povedanega je pritožbi ugodilo že iz tega razloga in izpodbijano sodbo spremenilo, tako da je zavrnilo zahtevek tudi v preostalem delu (peti odstavek 358. člena ZPP) in se z nadaljnjimi pritožbenimi ugovori ni več ukvarjalo. Ker pa je bil zavrnjen zahtevek po tožbi, niso bili več izpolnjeni pogoji za obravnavanje pobotnega ugovora in je pritožbeno sodišče sodbo v točki 4 razveljavilo.

6Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožeča stranka je v pravdi propadla, zato mora nasprotni stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 7.453,78 EUR. Pri tem je sodišče upoštevalo določbi 154. in 155. člena ZPP in v času opravljanja posameznih dejanj veljavno odvetniško tarifo. Toženi stranki je tako priznalo strošek sodne takse za ugovor (550,62 EUR), strošek izvedenca (954,82 EUR) in nagrado za zastopanje v skupnem znesku 5.948,34 EUR (za sestavo ugovora, petih pripravljalnih vlog, ene druge vloge ter za zastopanje na sedmih narokih, skupaj z njihovim trajanjem in potnimi stroški, za materialne stroške in za DDV na odvetniške storitve). Zavrnilo je zahtevo za povrnitev stroškov iz naslova ene pripravljalne vloge, vložene po prvem naroku (v kateri je tožena stranka podala svoja pravna stališča), in za prejem sodbe, ker ne gre za potrebne stroške postopka.

7Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.198,30 EUR, to je za sodno takso (627,10 EUR) in za stroške zastopanja (za sestavo pritožbe, za materialne stroške in za DDV, skupaj 571,20 EUR).

------------------------------------------

op. št. 1: Že samo dejstvo, da je bilo govora le o odbitkih, kaže, da sta stranki izhajali iz zneskov, ki v bistvu ustrezajo vtoževanim računom. Od teh zneskov je nato tožena stranka v svojem predlogu končnega obračuna odbijala posamezne postavke (kar je bilo sporno tudi v tej pravdi).