UPRS sklep I U 902/2014

I. Tožba se zavrže.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik vlaga tožbo na odpravo odločbe, navedene v uvodu tega sklepa, s katero mu je Davčni urad Ljubljana odmeril in v plačilo naložil davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013 v znesku 1.921,98 EUR.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bila izpodbijana odločba res izdana tožniku, vendar pa organ druge stopnje o njej še ni odločal. Odločba Ministrstva za finance, ki jo navaja tožnik, je bila izdana A.A. in se nanaša na odločbo Davčnega urada Ljubljana št. DT 42270-1759/2013-1 z dne 20. 6. 2013. Da ne gre zgolj za napako v zapisu, izhaja iz tožbe, s katero tožeča stranka tudi vsebinsko izpodbija odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-10-584/2013 z dne 9. 4. 2014, kot da bi bila izdana njej. Ker izpodbijana odločba še ni dokončna, tožena stranka predlaga, da jo sodišče kot preuranjeno zavrže.

Sodišče je odgovor na tožbo poslalo tožeči stranki in ji omogočilo, da se o njej izjavi.

Tožeča stranka je v danem roku sodišču sporočila, da poziv sodišča šteje kot poziv na odpravo pomanjkljivosti tožbe. Glede na to, da v tožbi ni navedeno pravo ime tožnika, odpravlja pomanjkljivosti, ki so zaradi napačne navedbe tožnika za seboj „potegnile“ tudi napačno prilogo odločbe, čeprav se tožeča stranka pod Dokazi v tožbi sklicuje na pravilno prvostopenjsko odločbo (42270-1759/2013 z dne 20. 6. 2013). Drugostopenjska odločba glasi na tožečo stranko, v povezavi s prvostopenjsko odločbo, ki je pravilno citirana in pravilno priložena. Ker v njej ni navedeno pravo ime tožnika, pomanjkljivost popravlja tako, da kot tožnika navede A.A. Tako je popravljena tožba identična že vloženi, popravi se zgolj ime tožnika in zapis ocenjenega premoženja v I. točki tožbe iz 763.570,20 EUR na 737.968,01 EUR ter vrednost spornega predmeta iz 1.921,98 EUR na 1.898,16 EUR. Prilaga tudi pravo pooblastilo in prvostopenjsko odločbo, skladno z dokaznim predlogom iz tožbe, ki tako postane popolna in zrela za nadaljnjo obravnavo.

Sodišče je v zadevi odločilo, kot izhaja iz izreka, iz naslednjih razlogov:

Tožba v upravnem sporu je po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) dopustna le zoper dokončni upravni akt. V obravnavanem primeru ni spora o tem, da o pritožbi tožnika zoper izpodbijano odločbo ob vložitvi tožbe ni bilo odločeno in da procesna predpostavka – dokončnost izpodbijane odločbe, ni izpolnjena. Navedene pomanjkljivosti s popravo tožbe ni mogoče sanirati in v tem pogledu sodišče tožnika k popravi tudi ni pozvalo. Pozvan je bil le, da se izjavi o navedbah tožene stranke, ki se nanašajo na izpolnitev procesnih predpostavk.

Ne gre torej za tožbo, ki bi bila nepopolna ali nerazumljiva, temveč za preizkus izpolnitve pogojev za njeno vložitev. Neizpolnjene procesne predpostavke pa ni mogoče in dopustno sanirati tako, da se namesto prvotno navedenega tožnika navede druga oseba, pri kateri naj bi bile po navedbah tožnika izpolnjene procesne predpostavke za vložitev tožbe zoper upravni akt, zoper katerega prvotna tožba ni bila vložena. Sklep Vrhovnega sodišča I Up 186/2000, na katerega se sklicuje tožnik, se nanaša na položaj, ko v postopku nastopa oseba, ki ne more biti pravdna stranka, torej na položaj, ki ni enak položaju v obravnavani zadevi.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot preurajeno zavrglo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. V zadevi je odločilo po sodniku posamezniku skladno s tretjim odstavkom 36. člena ZUS-1.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.