VSC sklep I Ip 323/2014

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje delno ugodilo ugovoru dolžnika glede teka zakonskih zamudnih obresti in v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo, v preostalem delu pa je ugovor dolžnika kot neutemeljen zavrnilo. Pod II je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške ugovornega postopka. Sodišče je na predlog upnice dovolilo izvršbo zaradi izterjave denarne in nedenarne terjatve na podlagi pravnomočne sodbe Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 79/2001 z dne 8. 11. 2001, ki je postala pravnomočna 15. 1. 2004 in izvršljiva 21. 2. 2004. Na ugovor dolžnika je sodišče obrazložilo, da ne držijo njegove navedbe o tem, da sodba delovnega sodišča ni primeren izvršilni naslov, ker ni določeno, v kakšni višini naj bi dolžnik obračunal bruto nadomestilo plač, zato sodišče po 21. členu ZIZ ne bi smelo dovoliti takšne izvršbe. Sodišče je zaključilo, da predstavlja sodba delovnega sodišča izvršilni naslov, na podlagi katere je dovoljena izvršba za izterjavo denarne terjatve, osebnega dohodka upnika, prav tako pa tudi za obveznost dolžnika, da od teh zneskov obračuna bruto nadomestila mesečnih plač. Sodišče je zaključilo, da je sodba Delovnega in socialnega sodišča izvršljiva v obeh točkah, saj je obveznost dolžnika določljiva. Zavrnilo je dolžnikov ugovor glede izreka denarne kazni, pri tem pa se je oprlo na 226. člen ZIZ in na enotno sodno prakso. O ugovoru zastaranja je dolžniku odgovorilo, da judikatne terjatve zastarajo v 10 letih, da spada med judikatne terjatve tudi odločitev o stroških postopka, ki je vsebovana v sodbi, kot utemeljen pa je štelo dolžnikov ugovor o zastaranju obresti in je v tem delu predlog za izvršbo zavrnilo. Zavrnilo je tudi ugovorne navedbe o tem, da je sodišče dolžniku neutemeljeno kot stroške postopka priznalo tudi stroške v višini 27,00 EUR za notarsko overitev sodbe in je v točki 19 sklepa povedalo, da so bili ti stroški potrebni za izvršbo. V skladu z določbo 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške ugovornega postopka.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navaja, da uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Ponavlja trditve o tem, da je celotna terjatev zastarala, zato bi moralo sodišče sklep o izvršbi v celoti razveljaviti in predlog za izvršbo v celoti zavrniti, ponavlja trditve glede zaključkov sodišča o tem, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo in v tem delu sodišču očita nepravilno uporabo določbe 21. člena ZIZ. Pri tem sodišču očita, da si zakonsko ureditev področja izplačevanja plač napačno razlaga, ker da mora sodba delovnega sodišča izrekati bruto znesek plače, ker je v bruto znesku, in ne v neto znesku, plače osnova, od katere se obračunavajo davki in prispevki. Pri tem sodišču očita kršitev načela formalne legalitete in se sklicuje na dva sklepa Višjega sodišča v Mariboru in v Kopru. Po njegovem mnenju izrek sodbe delovnega sodišča ni izvršljiv niti v točki 1 niti v točki 2. Širi ugovorne navedbe z trditvami, da upnik ni obrazložil , kaj predstavljajo zneski v točki 1 sodbe- ali je to plača ali pa gre za nadomestilo plače ali za kakšne druge zneske, kot npr. kilometrina, dnevnice in regres. Sodišču tako očita, da je le ugibalo, kakšno terjatev izterjuje upnica, saj iz izreka sodbe delovnega sodišča ni razvidna zapadlost, oziroma na katere mesece naj bi se ta nanašala. Tako sodišču očita, da je pri odločanju o izvršljivosti izreka sodbe dalo na oči plašnice. Ugovorne trditve širi tudi z navedbami o tem, da v sodbi ni niti bruto zneskov plač, niti neto zneskov plač, da 2. točka izreka ne določa nobenega zneska, 1. točka izreka pa glasi na neto zneske, ne da bi pri tem bilo določeno ali gre za neto zneske plače ali za neto zneske dnevnic ali za neto zneske kilometrin ali regresa. V drugem delu pritožbe izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o izrečeni denarni kazni in ponavlja svojo pravno naziranje. Prav tako se ne strinja s tem, da veljajo za izterjavo drugega dela odločitve v sodbi določbe 226. člena ZIZ, saj ne gre za nenadomestno dajatev. Ugovarja pa tudi višini odmerjenih stroškov upnikov, ker ni nobene podlage, da je sodišče upniku priznalo tudi stroške overitve izvršilnega naslova. Sodbo in skladnost prepisa z izvirnikom potrjuje vedno sodišče, ki je to sodbo izdalo in to brez stroškov in zato ti stroški niso bili potrebni. Meni, da bi moralo sodišče ugovoru v celoti ugoditi in upniku naložiti dolžnost, da dolžniku povrne vse stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na dolžnikove pritožbene navedbe je najti odgovor v sklepu sodišča prve stopnje in sicer v točki 9, kjer je sodišče navedlo izvršilni naslov, sodbo Delovnega sodišča v Celju, opr. št. Pd 79/2001, ki je postala pravnomočna 15. 1. 2004 in izvršljiva 21. 2. 2004, v točki 10 sklepa, kjer je sodišče dolžniku odgovorilo na njegove navedbe o tem, da takšna sodba ni primeren izvršilni naslov, kot tudi, da je tako določena obveznost izvršljiva. Argumentacija, ki jo je sodišče prve stopnje navedlo v točki 10 je prepričljiva, zato je sodišče pravilno zaključilo, da je terjatev, ki je določena v sodbi določljiva.

Pritožnikove navedbe o tem, da ni jasno, o čem je sodišče odločilo v točki 1 predstavljajo širjenje ugovornih navedb, saj dolžnik v ugovoru ni prerekal temu, da predstavljajo zneski v točki 1 neto plačo, ki jo delodajalec, dolžnik, ni izplačal upnici. Zato pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ takšne nove navedbe dolžnika ni upoštevalo in jih ni presojalo. Sicer pa je dolžniku še za odgovoriti, da si tudi sam daje plašnice, saj iz sodbe delovnega sodišča, iz uvoda sodbe izhaja, da je bil predmet spora nadomestilo plače, enako pa izhaja tudi iz obrazložitve sodbe delovnega sodišča, iz katere izhaja, da je sodišče razsodilo, da je tožnici nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki ter da tožeči stranki tako pripadajo nadomestila plače od julija 1998 do vključno junija 1999. S sodbo sodišče vedno odloča o tožbenem zahtevku, sodba predstavlja celoto, čeprav pritožnik pravilno opozarja na to, da postane pravnomočen le izrek sodbe, vendar pa je obrazložitev sodbe tista, ki določa obseg odločanja sodišča prve stopnje. Nobenega dvoma ni, da je delovno sodišče v točki 1 naložilo tožeči stranki znesek, ki predstavlja plače za navedeno obdobje.

Pritožbeno sodišče še navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 226. člena ZIZ in pravilno dovolilo izvršbo za izterjavo nedenarne terjatve in sicer za nenadomestno dejanje, to je za dejanje, ki ga lahko opravi le dolžnik kot delodajalec. Kako je tožbeni zahtevek glede prispevkov pravilno formuliran izhaja iz vsebine prejemkov iz delovnega razmerja in zakonsko opredeljenega režima izplačevanja. Pri tem je potrebno upoštevati Zakon o prispevkih za socialno varnost in Zakon o dohodnini ter dejstvo, da plača vključuje prispevke za socialno varnost na podlagi Zakona o dohodnini pa, da se iz plače pokriva davek iz osebnih prejemkov. Delavec je namreč upravičen do celotne bruto plače, hkrati pa je delodajalec zavezan ob izplačilu plače zanj obračunati akontacijo davka od osebnih prejemkov in prispevkov za socialno varnost in obračunane zneske odvesti na ustrezne račune ter mu izplačati preostanek neto plače. Zato je izrek sodbe, s katerim je takšnemu zahtevku ugodeno primeren izvršilni naslov. Obveznost davčnega odtegljaja enako kot plačilo prispevkov za socialno varnost zapade ob izplačilu in ne ob določitvi s sodbo, zato v sodbi delovnega sodišča niti ne more biti naveden znesek, ki ga je dolžan delodajalec odtegniti od bruto plače. Delavec ima namreč pravico dobiti neto plačo, dolžnost delodajalca pa je, da upošteva vse predpisi, ki mu nalagajo, da izpolni svoje obveznosti tako v zvezi z dohodnino, kot tudi v zvezi socialnimi prispevki. Pritožbeno sodišče pri tem le še navaja judikat Višjega sodišča v Ljubljani, sklep II Ips 4054/2013, kjer je to sodišče navedlo, da je zlasti pri sodbah delovnega sodišča pogosto, da je obveznost določena le opisno, vendar to ne pomeni, da je tak izrek sodbe delovnega sodišča neizvršljiv. V kolikor je opredelitev upnikove terjatve iz izvršilnega naslova določljiva oziroma določna gre za izvršilni naslov (sklep z dne 10. 1. 2014). S takšno argumentacijo pa se tudi pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Pritožnik neutemeljeno sodišču očita, da je nepravilno zagrozilo z denarno kaznijo. Sodišče prve stopnje je na te pritožbene navedbe že odgovorilo v sklepu v točki 11, s takšno argumentacijo se pritožbeno sodišče strinja, sodišče prve stopnje pa je tako pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 226. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje je dolžniku zagrozilo z denarno kaznijo, plačilo te kazni pa se lahko dolžnik izogne s pravilno izpolnitvijo obveznosti.

Tudi pritožbeno ponavljanje, da lahko obračun prispevkov opravi katerikoli računovodski servis v Republiki Sloveniji predstavlja sprenevedanje dolžnika, na takšne navedbe mu je sodišče prve stopnje v sklepu odgovorilo, pritožbeno sodišče pa k temu le še dodaja, da si lahko dolžnik sam priskrbi računovodski servis, da mu bo to izračunal, v kolikor tega ne zmore sam. Vsekakor pa to ni dolžnost upnice ker je njena terjatev določljiva. Delodajalec je tisti, ki je dolžan od izplačanega dohodka plačati davke in prispevke, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je takšno stališče sodišča prve stopnje „notorno“ napačno.

Sodišče prve stopnje je v sklepu obrazložilo, zakaj je upniku priznalo tudi stroške overovitve drugega izvoda sodba delovnega sodišča po notarju, takšnih zaključkov pa pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti.

Sodišče prve stopnje je tako ob pravilni uporabi določb ZIZ pravilno zavrnilo ugovor dolžnika, svojo odločitev je temeljito obrazložilo, zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP, člen 165, 154).