VSL sodba I Cpg 1711/2013

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora toženka plačati tožniku 9.276,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 3. 2011 do plačila. Pomotno stroškovno odločitev v sodbi je odpravilo s popravnim sklepom, in sicer tako, da mora tožnik povrniti toženki 968,40 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

2Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh njegovih trditev. V sodbi ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih. Napačno je zaključilo, da tožnik nima statusa podizvajalca v razmerju do toženke. Čeprav tega Pogodba št. 1982/09 z dne 2. 12. 2009 ni določala, mu tak položaj pripada po Uredbi o neposrednih plačilih podizvajalcu pri nastopanju ponudnika s podizvajalcem pri javnem naročilu (1) (Uredba). Niti Zakon o javnem naročanju (2) (ZJN-2) niti Uredba nikjer ne določata pisnega soglasja naročnika k podizvajalcu. Sicer pa bi moral po pogodbi takšno soglasje pridobiti izvajalec, torej C., d. d., in ne tožnik. Toženka je bila brez dvoma seznanjena z njunim razmerjem, saj je tožnika videla na gradbišču. Tudi po sodni praksi je razmerje med podizvajalcem in naročnikom osamosvojeno, zato je tožnik upravičen do neposrednega plačila. Poleg tega je toženka solidarno odgovorna za obveznosti C., d. d., do podizvajalcev. Izvajalec je toženki v skladu s pogodbo izročil bančno garancijo, ki predstavlja zavarovanje obveznosti izvajalca iz naslova plačil podizvajalcem. Toženka torej po pogodbi nastopa kot subsidiarni porok, vendar se sodišče do tega zatrjevanega dejstva v sodbi ni opredelilo. Enako velja za tožnikove navedbe o toženkini deliktni odgovornosti. Tožnik vztraja, da je bilo plačilo za njegove storitve zajeto v 7. in 8. začasni situaciji C., d. d., sicer pa je tožnik predložil tudi potrjeni izpisek odprtih postavk. Ni jasno, kaj bi tožnik še moral dokazati. Tudi odločitve o stroških postopka se ne da preizkusiti, ker višina stroškov v izreku sodbe ni navedena.

3Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje tožnikovim pritožbenim trditvam.

4Pritožba ni utemeljena.

5Nosilni razlog izpodbijane sodbe predstavlja ugotovitev, da tožnik v obravnavanem primeru nima položaja podizvajalca, zato po presoji sodišča prve stopnje ni upravičen zahtevati neposrednega plačila od toženke. Zaradi takšnega, kot bo še obrazloženo, materialnopravno zmotnega stališča se sodišče prve stopnje ni obrazloženo opredelilo do preostalih tožnikovih trditev, vendar je sodbo kljub temu mogoče preizkusiti. Ne gre torej za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ampak zgolj za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. To pomanjkljivost je, ker se izpodbijana sodba opira le na listinske dokaze, mogoče brez njene razveljavitve odpraviti v pritožbenem postopku. Tudi očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Zaradi nezadostne obrazložitve sodbe ni mogla biti kršena tožnikova pravica do obravnavanja v postopku. Bistveno za uresničitev te pravice je, da se stranka lahko izreče o vseh dejanskih in pravnih vidikih spora. Tožnik je to možnost izkoristil že v tožbi, nato pa še v dveh pripravljalnih vlogah, v katerih je izčrpno odgovoril na vse toženkine ugovore.

6Za podizvajalsko razmerje gre v vseh primerih, ko glavni izvajalec del ali celoto javnega naročila s pogodbo odda v izvajanje drugi osebi, to je podizvajalcu (2. člen Uredbe). Ni torej bistveno, da v Pogodbi št. 1982/09 o izvedbi predora X, ki jo je toženka 2. 12. 2009 sklenila z izvajalcema C., d. d. in A. GmbH, tožnik ni naveden kot podizvajalec. Zadošča, da je tožnik pri navedenem projektu dejansko sodeloval kot podizvajalec, kar je dokazal s predloženo Pogodbo o medsebojnem sodelovanju CP št. 280/2010-N, ki jo je 14. 6. 2010 sklenil s C., d. d.; če ta za tožnikovo udeležbo poprej ni pridobil toženkinega pisnega soglasja, ki ga predvideva četrti odstavek 10. člena Pogodbe z dne 2. 12. 2009, ta opustitev ni mogla imeti nobenega vpliva na tožnikov položaj, ki ga je tožnik pridobil na podlagi pogodbe z izvajalcem.

7Zmotno pa je tožnikovo pritožbeno stališče, da je že po Uredbi upravičen do neposrednega plačila od toženke. Obveznega plačila naročnika podizvajalcu namreč nista določala niti tedaj veljavni zakon (ZJN-2), niti Uredba kot njegov izvedbeni predpis. Z Uredbo so bili predpisani le pogoji in način izvedbe neposrednega plačila podizvajalcu, vključno s pogoji za domnevo, kdaj se šteje, da je glavni izvajalec pripoznal terjatev podizvajalca (tretji odstavek 5. člena). V vsakem primeru pa je smel podizvajalec terjati neposredno naročnika le, če so bili izpolnjeni tudi preostali pogoji iz 631. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Obvezna neposredna plačila podizvajalcem so bila predpisana šele z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem naročanju (2) (ZJN-2B). Ker je ta začel veljati aprila 2010, pogodba med toženko in C., d. d., pa je bila sklenjena decembra 2009, navedene zakonske spremembe pri presoji obravnavanega spora ni mogoče uporabiti.

8Podizvajalec mora najprej terjati svojega pogodbenika, torej glavnega izvajalca. Kadar ta odkloni plačilo, ker noče ali ne more plačati, pa lahko podizvajalec na podlagi 631. člena OZ zahteva plačilo neposredno od naročnika, čeprav z njim ni v pogodbenem razmerju. Naročnik mora plačati podizvajalcu, če je glavni izvajalec pripoznal terjatev podizvajalca in če naročnik v trenutku podizvajalčeve zahteve še kaj dolguje glavnemu izvajalcu; obe terjatvi, izvajalčeva do naročnika in podizvajalčeva do izvajalca, morata biti torej koneksni, resnični in dospeli.

9Izpodbijana sodba potemtakem neupravičeno očita tožniku, da ni dokazov, da bi bila njegova terjatev do C., d. d., „s strani tožene stranke pripoznana“. Zahteva po pripoznavi podizvajalčeve terjatve se namreč nanaša na glavnega izvajalca in ne na naročnika. Tožnik se resda ne more uspešno sklicevati na potrjeni izpisek odprtih postavk. Z njim namreč dolžnik še ne pripozna upnikove terjatve, ampak zgolj prizna, da določena terjatev še ni poravnana. Pač pa lahko tožnik dejstvo, da je bila njegova terjatev pripoznana, dokaže s pravnomočnim sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga je izposloval zoper glavnega izvajalca. Iz spisa je razvidno, da je ta sklep postal pravnomočen 25. 12. 2010, tožnik pa ni izkazal, kdaj se je s svojo zahtevo prvič obrnil neposredno na toženko. Kaže, da je to storil šele po tem, ko je bil nad glavnim izvajalcem februarja 2011 začet stečaj. Pritrditi je mogoče ugotovitvi izpodbijane sodbe, da tožnik ni dokazal, da bi toženka (takrat) še kaj dolgovala C., d. d., medtem ko je toženka dokazala, da je plačala tudi 7. in 8. začasno situacijo, v katerih naj bi bilo obračunano tožnikovo delo. Plačilo 7. začasne situacije je bilo izvršeno že avgusta 2010 (priloga B15), plačilo 8. začasne situacije pa septembra 2010 (priloga B16).

10S plačilom glavnemu izvajalcu je v vsakem primeru prenehala toženkina obveznost do tožnika kot podizvajalca. Tožnik se zato ne more uspešno sklicevati niti na toženkino solidarno odgovornost za obveznosti glavnega izvajalca in tudi ne na toženkino deliktno odgovornost. Ker ZJN-2 in Uredba, kot že navedeno, še nista določala obveznega neposrednega plačila naročnika podizvajalcu, je toženka smela plačati glavnemu izvajalcu, sploh ker tožnik takrat zahtevka zoper toženko še ni uveljavljal. Toženkinemu ravnanju zato ni mogoče očitati protipravnosti. Brez podlage pa je tudi pritožbeno vztrajanje pri trditvi o toženkinem subsidiarnem poroštvu do tožnika v zvezi z izdano bančno garancijo. Pri poroštvu gre namreč za pogodbo med upnikom in porokom, tožnik pa ni bil stranka Pogodbe št. 1289/09 z dne 2. 12. 2009. Končno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi tožnikovo tezo o neupravičeni pridobitvi. Toženka se s tem, ko je poravnala svojo pogodbeno obveznost do glavnega izvajalca, pač ni okoristila na račun tožnika kot podizvajalca. Jasno je tudi, da do prehoda premoženja ni prišlo brez pravne podlage. Tožnik zato kljub svojemu zatrjevanemu prikrajšanju ni upravičen do povračilnega zahtevka po 190. členu OZ.

11Tožnik po navedenem drugačne odločitve v tem sporu ne more doseči. Odveč je njegovo sklicevanje na sodno prakso, saj judikati, ki jih našteva v pritožbi, z obravnavano zadevo niso primerljivi. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je materialnopravno pravilna, četudi deloma iz drugih razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje. Uradoma upoštevnih procesnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Očitno napačno stroškovno odločitev v sodbi je namreč sodišče prve stopnje naknadno odpravilo s popravnim sklepom, zoper katerega se pravdni stranki nista pritožili. Sodišče druge stopnje je zato tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

12Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen, medtem ko toženka s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Obe pravdni stranki morata zato svoje stroške pritožbenega postopka kriti sami (prvi odstavek 165. člena ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 66/2007 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 128/2006, 16/2008, 19/2010, 18/2011, 90/2012 in 19/2014.

(3) Ur. l. RS, št. 19/2010.