VSL sodba in sklep I Cp 1207/2014

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje:

I./1. razveljavilo in odpravilo sklepe disciplinskega razsodišča tožene stranke z 11. 2. 2013 v zvezi s sklepi z 28. 3. 2013 ter toženi stranki naložilo, da tožnikom zagotovi vse pravice članov društva,

I./2. toženi stranki naložilo, da mora tožnike vpisati v register članov,

I./3. odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki v 15 dneh povrniti 97,32 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi,

I./4. zavrnilo tožbeni zahtevek, na podlagi katerega naj bi tožena stranka za primer neizvršitve naložene nedenarne obveznosti za vsak dan kršitve plačala 3.000,00 EUR denarne kazni,

I./5. zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe in podredni predlog za izdajo začasne odredbe.

2Zoper odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka na plačilo denarne kazni, o stroških ter o začasni odredbi se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožujejo tožniki.

Glede denarne kazni menijo, da mora biti sodba izvršljiva, to pa bo le v primeru, če bo toženi stranki za primer neizvršitve obveznosti naložena denarna kazen.

Menijo, da so upravičeni do povračila vseh stroškov postopka, saj sta bila tožba in tudi narok nujno potrebna.

Pritožujejo se tudi zoper odločitev o začasni odredbi in pojasnjujejo, zakaj bi sodišče predlogu moralo ugoditi.

3Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in v njej pojasnila, da je svojo obveznost po sodbi že izpolnila in tožnike vpisala v register članov.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče najprej pojasnjuje, da je odločitev sodišča prve stopnje, vsebovana v I./1. ter I./2. točki izreka postala pravnomočna. Ob takšni situaciji, torej ob tem, ko je odločitev o glavni stvari pravnomočna, je višje sodišče odločalo o pritožbi, ki se nanaša na akcesorna vprašanja ne glede na pomisleke o tem, ali sploh gre za civilnopravno razmerje. Sodišče namreč ne more zavrniti obravnavanja akcesornih zahtevkov ob pravnomočni odločitvi o glavni stvari.

O zahtevku na plačilo denarne kazni:

6Nobene materialnopravne podlage ni, ki bi utemeljevala toženkino obveznost plačati 3.000,00 EUR denarne kazni za vsak dan neizpolnitve obveznosti. Tak tožbeni zahtevek, kot je povsem pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, torej ni utemeljen. Sodna odločba mora biti res izvršljiva. A odločba, v kateri je jasno navedeno, kaj je treba izpolniti, je izvršljiva. Način, na katerega se bo izvršila, če bo do tega prišlo, pa ureja Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in je prepuščen izvršilnemu in ne pravdnemu postopku.

O stroških:

7Sodišče prve stopnje je o stroških odločilo glede na uspeh pravdnih strank. Uspeh tožnikov s tožbenim zahtevkom je bil delen, s predlogom za začasno odredbo pa niso uspeli. Sodišče lahko v takšni situaciji v skladu z 2. odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške ali pa glede na doseženi uspeh in ob upoštevanju okoliščin primera naloži eni stranki naj drugi povrne ustrezen del stroškov. Sodišče prve stopnje je izbralo drugo metodo (ki je pritožnikom bolj v korist); višje sodišče pa tudi nima nobenih pomislekov v način, na katerega je udejanilo zakonski kriterij okoliščin primera (tudi ta je v korist tožnikov). Same odmere pravdnih stroškov pritožniki niti ne izpodbijajo.

O začasni odredbi:

8Ob tem, ko je odločitev o glavni stvari že pravnomočna in so torej predlagatelji meritorno dosegli vse, do česar so bili upravičeni, za vztrajanje pri predlagani začasni odredbi, ki nudi zgolj začasno varstvo do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, nimajo več interesa.

9Pritožba torej ni utemeljena, podani tudi niso razlogi, na katere višje sodišča pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

10Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka; tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker z odgovorom na pritožbo svojega procesnega položaja v zgoraj opisani situaciji ni mogla izboljšati.