VSK sodba Cp 691/2012

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti kupne pogodbe z dne 30.5.1995 in za izstavitev listine, s katero bi toženec nepremičnino prenesel nazaj na tožnika. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, to je na izbrisno tožbo. Hkrati je tožeči stranki naložilo v plačilo 4.150,99 EUR pravdnih stroškov tožene stranke. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnik ni dokazal, da v času sklepanja sporne pogodbe ne bi bil sposoben razumeti pomena svojih dejanj, prav tako pogodba ni oderuška.

Zoper sodbo se tožnik pritožuje. Navaja, da iz mnenja izvedenke T. izhaja, da z veliko gotovostjo ocenjuje, da je bila v dneh sklepanja pogodbe pri tožniku še podana blodnjava motnja in da tožnik ni bil sposoben izraziti svoje pravnoveljavne volje in razumeti pomena sklenjenih pogodb. Izvedenka je vrhunska strokovnjakinja s svojega področja, zato ni jasno, kako je sodišče lahko odločilo drugače. Pogodba zato ni bila sklenjena. Glede vrednosti nepremičnine je sodišče prezrlo vlogo tožnika brez datuma, v kateri je pod točko IV navajal, da je prikrajšan nad polovico in predlagal izvedenca gradbene stroke. Če je pogodba nična, mora vsaka stranka drugi vrniti vse, kar je prejela, zato ne drži, da vrnitev v naravi ni možna. Če pa pogodba nasprotuje temeljnim načelom in morali, pa lahko sodišče celo zavrne zahtevek nepoštene stranke.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je v predmetni zadevi uveljavljal ničnost (neveljavnost) kupoprodajne pogodbe, ki jo je s tožencem sklenil 30.5.1995, na dveh pravnih podlagah. Najprej je trdil, da v času sklenitve pogodbe zaradi svoje duševne bolezni ni bil sposoben oblikovati in izraziti svoje prave volje, zato pogodba sploh ni mogla nastati. Podrejeno pa je trdil, da je pogodba oderuška. Sodišče prve stopnje je tožbo obravnavalo po obeh pravnih podlagah in zahtevek obrazloženo zavrnilo.

Ni sporno, da tožniku v spornem obdobju poslovna sposobnost formalno ni bila odvzeta, vendar to še ne pomeni, da je bil v konkretnem trenutku sposoben razsojati, to je razumeti pomen svojih dejanj in skrbeti za varstvo svojih pravic in koristi in v zvezi s tem pravnoveljavno izraziti svojo voljo. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je dokazno breme za dokaz resničnosti trditev o nesposobnosti za razsojanje na tožniku. Sodišče je v ta namen izvedlo vse predlagane dokaze: imenovalo izvedenko psihiatrične stroke ter zaslišalo stranki in predlagane priče. Izvedenka je ugotovila, da ima tožnik trajno blodnjavo motnjo in da je to motnjo imel tudi v letu 1995, vendar je hkrati pojasnila, da se pri osebah s trajno blodnjavo motnjo obdobja akutnega stanja izmenjujejo z obdobji remisije in da oseba z blodnjavo motnjo na tistih področjih, kamor blodnjava motnja ni usmerjena, lahko normalno ustrezno funkcionira, zaradi česar jo laične osebe tudi težko zaznajo. Pritožba ne prereka zaključkov sodišča prve stopnje, da ni izkazano, da bi bila blodnjava motnja pri tožniku že v letu 1995 usmerjena proti tožencu. Izvedenka tudi ni mogla z gotovostjo povedati, ali je bil tožnik v času sklepanja sporne pogodbe v akutni fazi ali v obdobju remisije. Zato se je strinjati s sodiščem prve stopnje, da samo na podlagi izvedenskega mnenja ni bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, da tožnik ni bil sposoben razumeti pomena sklenitve kupoprodajne pogodbe in da je bilo treba presojati tudi ostale izvedene dokaze. Iz neprerekanih razlogov sodbe tako izhaja, da je tožnik sporno nepremičnino hotel prodati, da bi se na ta način znebil dolgov in hipoteke, zaradi katere se je bal, da bi mu odvzeli hišo, kar jasno kaže, da se je zavedal pravnih posledic tako izražene volje. S kupnino je bil dejansko dosežen izbris hipoteke. Po sklenjeni pogodbi je prišlo do parcelacije in izročitve v posest, pri čemer je tožnik ves čas sodeloval, iz njegovih navedb pa kaže, da se je zavedal, da je bila med njim in tožencem dogovorjena parcelacija, ki naj bi jo plačal toženec. Tožnik je pred parcelacijo sam pripravil in očistil teren, sam je tudi pokazal, kako naj se zemljišče razdeli in kje naj poteka meja. Toženec je po nakupu začel z izvajanjem del na kupljeni nepremičnini, tožnik pa temu ni nasprotoval, čeprav je vse neposredno zaznaval. Po sklenjeni pogodbi je bila za dostop do tožnikove nepremičnine urejena nova pot, ureditev te poti je financiral toženec. Pot je tožnik sprva tudi uporabljal, šele čez nekaj let je med strankama prišlo do sporov. Ob upoštevanju vsega povedanega je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da (kljub ugotovitvi izvedenke, da je z veliko verjetnostjo mogoče sklepati, da tožnik v obdobju sklepanja pogodbe in aneksa ni bil „opravilno“ sposoben), ni mogoče z gotovostjo ugotoviti zatrjevanega dejstva, da tožnik ob sklepanju pogodbe 30.5.1995 (overjene na Generalnem konzulatu RS) in aneksa k tej pogodbi z dne 30.11.1995 (overjenega pri notarki) ni bil sposoben razumeti pomena svojega ravnanja, da torej ni bil sposoben za razsojanje. Na podlagi pravil o dokaznem bremenu je zato pravilen nadaljnji zaključek, da tožnik ni dokazal, da ob sklepanju sporne pogodbe (in aneksa) ne bi bil sposoben za razsojanje, zaradi česar je bila pogodba sklenjena in ni nična.

Dokaz z izvedencem, čeprav vrhunsko strokovnjakinjo na svojem področju, je le eno od dokaznih sredstev, ki jih mora sodišče v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) presojati posebej in skupaj z vsemi ostalimi izvedenimi dokazi, upoštevati pa mora tudi uspeh celotnega postopka. Iz zgoraj opisanega izhaja, da je sodišče prve stopnje prav to tudi naredilo. Prepričljive dokazne ocene pritožba zgolj z vztrajanjem pri posameznih ugotovitvah iz mnenja ne more izpodbiti.

Tožnik je uveljavljal ničnost tudi na podlagi pravil o oderuški pogodbi. Da je pogodba oderuška, morata biti podana tako objektivni kot subjektivni element. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnik sicer res trpel za blodnjavo motnjo, vendar je že sama izvedenka navedla, da laične osebe tako stanje težko prepoznajo, zaslišane priče pa so izpovedale, da pri tožniku niso neposredno po sklenitvi sporne pogodbe opazile nobenih posebnosti glede njegovega psihičnega stanja ali duševnih motenj, zaradi česar je sodišče prve stopnje verjelo tožencu, da tožnikove stanja ni izkoristil za pridobitev nesorazmerne premoženjske koristi. Z obrazloženo dokazno oceno se pritožbeno sodišče v celoti strinja in je pritožba zgolj z vztrajanjem pri svojih trditvah ne more ovreči. Strinjati se je tudi z mnenjem sodišča prve stopnje, da je prodaja nepremičnine, obremenjene s hipoteko zaradi zapadlega in neplačanega dolga, v sporazumu z banko, zaradi preprečitve izvršbe in posledično prodaje na dražbi nekaj običajnega. Povedano dejansko pomeni, da tožnik ni izkazal subjektivnega elementa oderuške pogodbe kot enega od pogojev, ki morajo biti kumulativno podani za ugotovitev ničnosti. Pogodba ni nična in vprašanje, ali je podan tudi objektivni element, ni več odločilno. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve postopka, ker naj sodišče ne bi imenovalo izvedenca gradbene stroke, ki bi ugotovil vrednost nepremičnine, saj ne gre za odločilno dejstvo.

Ker sporna pogodba ni nična, odpade nadaljnje razpravljanje o tem, ali je vrnitev v naravi v konkretnem primeru možna. Pritožbeno sodišče je opravilo le še uradni preizkus izpodbijane sodbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) in kršitev ni našlo, zato je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).