VSRS sodba II Ips 200/2013

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 2.318,00
EUR
, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati 123.377,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 9. 2012 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške.

2Sodišče druge stopnje

je

zavrnilo toženkino pritožbo in potrdilo navedeno sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi navaja, da odločitev temelji na ustaljeni in enotni razlagi drugega odstavka 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Gre za vrnitev koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec dosegel, če bi dobil odvzeto nepremičnino vrnjeno takoj po uveljavitvi ZDen. Sodišče prve stopnje je tudi ugovor zastaranja zavrnilo z razlogi, ki so skladni z uveljavljeno sodno prakso. Odmik od te sodne prakse, za katerega pritožba ne navaja nobenih argumentiranih razlogov, bi pomenil kršitev tožničine pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Ker je pritožbeno zavzemanje za izračun koristi z uporabo neprofitne najemnine neargumentirano, nanj na argumentiran način ni mogoče odgovoriti.

3Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo, v kateri

uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Trdi, da je v

izpodbijani sodbi uporabljena in v sodni praski uveljavljena razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen materialnopravno zmotna ter v nasprotju z namenom ZDen in ostalimi civilnimi predpisi. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da denacionalizacija ne pomeni vzpostavitev stanja pred nacionalizacijo, za nazaj, temveč na novo ureja lastninska razmerja z učinkom za naprej. Zato se upravičencem pravnoformalno premoženje ne vrne, temveč na njem pridobijo lastninsko pravico šele s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Posledično so neutemeljeni zahtevki za odškodnino zaradi nemožnosti uporabe, na drugi strani pa ni nikakršnih obveznosti v zvezi z vzdrževanjem stvari. To izhaja tudi iz ločenega mnenja dr. Wedam Lukičeve in dr. Fišerja v odločbi Ustavnega sodišča U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999. Nasprotuje razlagi, da je zakonodajalec z izključitvijo zahtevkov do začetka veljavnosti ZDen ustvaril pravno podlago za uveljavljanje povsem specifičnih zahtevkov, ki niso ne odškodninski ne obogatitveni, niti stvarnopravni. Določba drugega odstavka 72. člena ZDen nima takšne vsebine, niti ni mogoče njene vsebine širiti z uporabo sklepanja po nasprotnem razlogovanju. Zakonodajni predlog za vračanja ex lege je bil izrecno zavrnjen. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je zakonodajalec hotel izključiti pravico do odškodnine zaradi neuporabe stvari oziroma možnost, da bi se pri izračunavanju odškodnine za podržavljeno premoženje upošteva tudi izgubljeni dobiček. Denacionalizacijski upravičenec z dnem začetka veljavnosti ZDen na premoženju, podvrženem denacionalizaciji, ni pridobil nobenih upravičenj, niti pravice do uporabe, zato tudi ni podana pravna podlaga za odmeno zaradi neuporabe v tem obdobju. Za uporabo argumenta a contrario ni nobene podlage. Izhodišče za ta argument je ugotovitev, da so vse sestavine zakonskega (abstraktnega) dejanskega stanu razlog, ki terjajo določeno pravno posledico. Te sestavine morajo biti opredeljene dovolj določno in intenzivno, ker edino tako lahko z zanesljivostjo sklepamo, da pravna posledica velja smo za zakonski dejanski stan s takšnimi sestavnimi oziroma da za dejanski stan, ki teh sestavin nima, ta posledica ne velja. Če bi zakonodajalec hotel tako posledico, bi to moral jasno, določno in nedvoumno zapisati. Tako pa je uveljavljena razlaga v nasprotju z vsebino in namenom ZDen. Ker se sodišče druge stopnje ni opredelilo do izrecnih navedb o nepravilni uporabi materialnega prava, temveč jih je pavšalno zavrnilo s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso, je zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Na nelogičnost v sodni praksi uveljavljene razlage drugega odstavka 72. člena ZDen kaže tudi zavrnitev ugovora zastaranja. Ni namreč jasno zakaj naj bi zastaralni rok za uveljavljanje te odškodnine začel teči šele z dnem pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe, če naj bi upravičenci imeli pravico do uporabe teh nepremičnin že od začetka veljavnosti ZDen dalje. Ker to v sodni odločbi, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, ni pojasnjeno, izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, s tem pa je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Isto kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja tudi zato, ker sodišče ni pojasnilo, zakaj je treba v tem primeru kot merilo uporabiti ravno tržno najemnino.

4Tožeča stranka v odgovoru na revizijo

predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Očitki revizije o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje je ustrezno odgovorilo tudi na vse pravnopomembne pritožbene ugovore.

Res je, da se ni izrecno in posebej opredelilo do vsakega argumenta, s katerim je toženka v pritožbi izpodbijala v sodni praksi uveljavljeno razlago drugega odstavka 72. člena ZDen. Tega mu tudi ni bilo treba storiti, saj ni nujno, da bi bil odgovor na navedbe stranke vselej izrecen. Kršitev ni podana, če je mogoče iz drugih navedb v obrazložitvi presoditi, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.(1) Glede na to, da toženkini argumenti pretežno izhajajo iz odklonilnega ločenega mnenja dr. Wedam Lukič in dr. Fišerja k odločbi Ustavnega sodišča U-I-22/99, sodišče druge stopnje ni zagrešilo očitane kršitve, ker se je sklicevalo na uveljavljeno in ustaljeno sodno prakso, ki med drugim temelji tudi na navedeni odločbi, v kateri materialno naziranje, ki ga zastopa revidentka, ni našlo potrditve. Posledično enako velja za podoben očitek v zvezi z ugovorom zastaranja, ki ga toženka utemeljuje prav z v reviziji uveljavljano drugačno razlago drugega odstavka 72. člena ZDen. Ker je predmet revizijskega izpodbijanja sodba sodišča druge stopnje, ni upošteven revizijski ugovor, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o tem, zakaj je bilo v predmetni zadevi kot merilo ugotavljanja koristi treba uporabiti ravno tržno najemnino. Enak očitek, naperjen zoper izpodbijano sodbo, pa ni utemeljen, saj toženka pritožbenega očitka, da je za izračun nadomestila namesto tržne najemnine v tem primeru treba uporabiti neprofitno najemno, sploh ni argumentirala.

7Revizija neutemeljeno izpodbija v sodni praksi uveljavljeno razlago določbe drugega odstavka 72. člena ZDen. Gre za stališče, da navedena določba ZDen kot specialni predpis v razmerju do obligacijskih in stvarnopravnih določb predstavlja samostojno podlago utemeljenosti zahtevkov za odškodnino zaradi nemožnosti uporabe za čas od začetka veljavnosti ZDen do vrnitve premoženja v naravi. Vrhovno sodišče je tako stališče prvič sprejelo v sodbi II Ips 587/94 z dne 9. 12. 1994. S sklepom II Ips 218/97 z dne 1. 7. 1998 in nadaljnjo prakso je potrdilo navedeno razlago drugega odstavka 72. člena ZDen in natančneje opredelilo vsebino zahtevka (korist, ki bi jo sam dosegel, če bi nepremičnino lahko uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel).(2)

8Zmotno je revizijsko stališče, da določba drugega odstavka 72. člena ZDen ne dovoljuje razlage z uporabo argumenta a contrario. Določba izrecno izključuje zahtevke za čas do začetka veljavnosti zakona. To očitno pomeni, da se ti zahtevki priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve premoženja(3). Drugačen zaključek ne izhaja niti iz zakonodajnega gradiva, na katero se sklicuje toženka(4). Tam navedeni razlogi vrednostnega nesorazmerja med vrnjeno nepremičnino in odškodnino ter prevelike finančne obremenitve za družbo se lahko nanašajo le na odškodnino za čas do uveljavitve zakona. Takšno je namreč izrecno zakonsko besedilo. Če zakonodajalec ne bi imel v mislih utemeljenosti zahtevkov od uveljavitve zakona dalje, bi bila vsebina določbe drugega odstavka nesmiselna. V takem primeru bi zakonodajalec v celoti izključil zahtevke z naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter z naslova vzdrževanja nepremičnin, ne pa da je izključitev teh zahtevkov omejil za čas do začetka veljavnosti zakona.

9Ker po splošnih (obligacijskih in stvarno pravnih) predpisih upravljavci niso dolžni plačevati odškodnine za uporabo nepremičnin subjektom, ki bodo postali lastniki šele z njihovo izročitvijo, je podlaga za plačevanje odškodnine za to vmesno obdobje lahko le v obravnavani določbi ZDen.(5) Namen take določbe je vplivati na zavezance, da bi se benevolentno vključili v postopek denacionalizacije(6): dolžnost plačila odškodnine zaradi nemožnosti uporabe jih sili h konstruktivnemu sodelovanju v denacionalizacijskem postopku oziroma jih odvrača od zavlačevanja, pravica da povračila stroškov vzdrževanja pa zagotavlja vzdrževanje nepremičnin. Ureditev, ki priznava odškodnine od začetka veljavnosti ZDen dalje, je skladna s samim namenom zakona, ki je v popravi krivic, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej. Zakonodajalec je tako upošteval, da bodo denacionalizacijski postopki iz razlogov, ki niso na strani upravičencev, lahko trajali dalj časa, zato je upravičencem in zavezancem v drugem odstavku priznal določena upravičenja za čas, ko premoženje še ni bilo vrnjeno.(7) Ustavno sodišče v odločbi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 poudarja, da ZDen ne vzpostavlja stanja ob podržavljenju in ne posega v razmerja pred svojo uveljavitvijo. Od uveljavitve ZDen dalje pa pravni položaj denacionalizacijskih upravičencev uživa pravno varstvo, čeprav se njihova lastninska pravica na vrnjenem premoženju vzpostavi šele s pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Predlog za vračanje premoženja ex lege v zakonodajnem postopku je bil zavrnjen zaradi drugih razlogov, ki z obravnavano problematiko niso vsebinsko povezani. Vračanje premoženja ex lege, ki bi za obe udeleženi strani učinkovalo s samo uveljavitvijo zakona, bi bilo namreč zaradi nekonkretizirane vsebine oziroma ob nedoločenem zahtevku in obveznosti neizvedljivo.(8)

10V sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavljena razlaga drugega odstavka 72. člena ZDen je prestala tudi ustavnosodno presojo v odločbi U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999. Ob povedanem revizija ne more prepričati Vrhovnega sodišča v odstop od uveljavljene in daljše obdobje ustaljene sodne praske s sklicevanjem na razloge v odklonilnem ločenem mnenju, ki sta ga dr. Wedam-Lukičeva in dr. Fišer podala k navedeni odločbi Ustavnega sodišča in ki v njej ni našlo večinske potrditve.

11Ne drži niti revizijska teza, da stališče o začetku teka zastaralnega roka od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji kaže na nelogičnost uveljavljene razlage drugega odstavka 72. člena ZDen. Nakazana nelogičnost je navidezna, saj zastaranje teče šele od trenutka, ko je stranka pridobila možnost sodno uveljavljati svoje upravičenje, položaj denacionalizacijskega upravičenca uveljavljati upravičenje iz navedene določbe ZDen pa je glede na prej povedano specifičen. Upravičenčeva pravica do nadomestila ne izhaja iz pravice uporabljati nepremičnino že od uveljavitve ZDen, temveč iz ureditve, ki mu priznava to upravičenje za čas, ko premoženje še ni bilo vrnjeno. Možnost sodnega uveljavljanja tega upravičenja upravičenec pridobi šele, ko mu je nepremičnina vrnjena v naravi, do česar pride šele s pravnomočnostjo denacionalizacijske odločbe. Če upravičencu premoženje ni vrnjeno v naravi, temveč v obliki odškodnine, tega upravičenja sploh ne pridobi.

12Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

13Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka z revizijo ni uspela, zato je dolžna tožnici povrniti zahtevane stroške odgovora na revizijo. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) odmerilo na

2.318,00 EUR (1.880,00 EUR po tar. št. 3300 in 20,00 EUR po tar. št. 6002 ter

DDV). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji

odstavek 313. člena ZPP). Če v tem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) in bo od zamude naprej dolžna tožnici plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

---.---

Op. št. (1):

Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-373/97 z dne 22. 2. 2001.

Op. št. (2): Npr. sodne odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 241/98 in II Ips 242/98 z dne 15. 4. 1999, II Ips 541/2000 z dne 10. 5. 2001, II Ips 412/2001 z dne 25. 4. 2002, II Ips 603/2004 z dne 15. 6. 2006, II Ips 592/2006 z dne 11. 9. 2008, II Ips 313/2009 z dne 3. 11. 2011, II Ips 853/2009 z dne 11. 7. 2013 in druge.

Op. št. (3): A. Frantar v Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, 2000, str. 485.

Op. št. (4): Poročevalec DZ RS, št. 7/91, str. 17, in Poročevalec DZ RS, št. 21/91, str. 26.

Op. št. (5): J. Breznik v Zakon o denacionalizaciji s komentarjem, GV, 1992, str. 203.

Op. št. (6): J. Breznik, navedeno delo, str. 204.

Op. št. (7): A. Frantar, navedeno delo, str. 484.

Op. št. (8): Poročevalec DZ RS, št. 21/91, str. 26.