VSRS sodba II Ips 321/2012

Revizija se zavrne.

Tožnica sama krije stroške revizijskega odgovora.

1Sodišče prve stopnje je o spremenjenih tožbenih in nasprotnih tožbenih zahtevkih odločilo tako, da je ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada neto kupnina za prodano nepremičnino parc. št. 186/8, vpisano v vl. št. 1458 k. o. ..., v višini 270.155,50 EUR in da je delež tožnice na navedenem premoženju 26,26 %, delež toženca pa 73,74 %. Zato je delno ugodilo tudi dajatvenemu zahtevku, da mora toženec tožnici plačati 70.942,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2008 in delno nasprotnemu tožbenemu zahtevku, da mora tožnica tožencu plačati 53.573,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2011. Oba višja zahtevka je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

3Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi zatrjuje, da sta sodišči napačno ugotovili dejansko stanje glede obsega skupnega premoženja, glede razmerja med posebnim in skupnim premoženjem ter posledično glede višine deležev ter višine pasive skupnega premoženja, v zvezi s tem pa napačno uporabili materialno pravo. Vztraja, da je tožnici izročil 10.500,00 EUR prihrankov, o čemer so bili predloženi številni dokazi, zaradi česar je odločitev v nasprotju s temi dokazi, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev ustavnih pravic do enakega varstva pravic in do sodnega varstva. Nato obširneje kot doslej pojasnjuje, zakaj bi v okviru pasive skupnega premoženja sodišče moralo upoštevati tudi znesek 9.065,00 EUR, ki se nanaša na nezapadle, a plačane obroke kredita. Višina toženčevega posebnega premoženja je višja od ugotovljenega zneska, saj je treba upoštevati vrednost prodanih delnic 20.864,63 EUR, ki ni bila prerekana, enako pa velja tudi glede dediščine po toženčevem očetu. Toženec trdi, da gre tudi tu za bistveno kršitev določb pravdnega postopka in kršitev navedenih ustavnih pravic. Zato je po toženčevem izračunu delež posebnega premoženja v neto kupnini ne samo 24,98 %, pač pa 38,26 %. Toženec se ne strinja z ugotovljenim razmerjem med posebnim in skupnem premoženjem, saj zneskov, vloženih v nakup nepremičnine, ni mogoče upoštevati v razmerju do kupnine, prejete ob kasnejši prodaji. Vmes so se spremenile tržne razmere, kar pa ne more zmanjšati deleža toženčevega posebnega premoženja. V zvezi z odgovorom pritožbenega sodišča toženec zatrjuje, da je bila hiša ob nakupu praktično dokončana. Nazadnje ugovarja tudi presoji, da je delež tožnice k nastanku premoženja 35 %. Njen prispevek je samo v tem, da hčerka ni hodila v vrtec, pretežnega prispevka pri opravljanju gospodinjskega dela in pri skrbi za otroka pa tožnica ni dokazala, zaradi česar se tak prispevek ne upošteva. Pri tem se toženec sklicuje na določeno odločbo revizijskega sodišča. Toženec je bil edini zaposlen in je skrbel, da je družina sploh lahko živela. Zato predlaga, naj se njegovi reviziji ugodi.

4Tožnica v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5Revizija ni utemeljena.

6Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski odločbi in je zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ni mogoče vložiti iz razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženčeva revizija je v pretežnem delu prepis njegove pritožbe in temu je pripisati dejstvo, da celo izrecno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Jo pa tudi vsebinsko uveljavlja, ko trdi, da je pasiva skupnega premoženja višja, da je tožnici dejansko izročil denar, da je v nakup hiše vložil tudi kupnino od prodanih delnic in dediščino po očetu, kar da izhaja iz izvedenih dokazov, zaradi česar naj bi bila storjena procesna kršitev in kršitev ustavnih pravic. Gre le za toženčevo drugačno oceno izvedenih dokazov, ki se razlikuje od dokazne ocene obeh sodišč, česar v sedanji fazi postopka ni dovoljeno uveljavljati.

7Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da sta bili pravdni stranki poročeni skoraj 10 let, da se jima je v zakonu rodila hčerka, da sta v letu 2000 kupili hišo, ki pa sta jo morali najprej urediti, da sta se zasilno vselili, nato pa sta jo ves čas postopoma dograjevali. Toženec je bil redno zaposlen in je v H. dobro zaslužil, z dograjevanjem hiše se je fizično ukvarjal predvsem on in po potrebi najel dodatne delavce. Tožnica ni bila zaposlena, v celoti pa je prevzela skrb za hčerko, ki ni hodila v vrtec, vodila je gospodinjstvo, delala na vrtu, kasneje vsakodnevno prevažala hčerko v šolo v Italijo in nazaj ter s čiščenjem po hišah, v lokalu, s prevajanjem tudi nekaj zaslužila. Njen prispevek k pridobivanju skupnega premoženja sta sodišči ocenili s 35 %, toženčev pa s 65 %. Revizijsko sodišče taki oceni pritrjuje, saj primerno in pravilno upošteva vse okoliščine iz drugega odstavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR). Odločitev ni v nasprotju s sodno prakso, kot toženec neutemeljeno zatrjuje, pri tem pa se sklicuje na odločbo, katere vsebino očitno napačno razume.

8Ker je toženec v kritje kupnine za nedograjeno hišo vložil svoje posebno premoženje (kupnino od prodanega stanovanja, ne pa tudi zatrjevane kupnine od delnic in dediščine po očetu), sta sodišči to posebej upoštevali. Glede na predloženo procesno gradivo sta ugotovili razmerje vloženega posebnega premoženja do kasneje pridobljene kupnine, pri razliki pa sta upoštevali prej omenjeni prispevek vsake od pravdnih strank. Toženec je namreč takoj po prejemu tožbe v tej zadevi nepremičnino prodal, zaradi česar je tožnica tudi spremenila prvotni tožbeni zahtevek. Sodišči sta presodili, da v skupno premoženje spada neto kupnina od prodane hiše v višini 270.155,50 EUR, delež na navedenem premoženju, torej na kupnini, pa (zaradi vložitve toženčevega posebnega premoženja) znaša za tožnico 26,26 % in za toženca 73,74 %. Temu razmerju ustreza tudi višina naloženega zneska, ki ga mora toženec plačati tožnici od kupnine za prodano hišo (po tožbi) in zneska, ki ga mora tožnica plačati tožencu za že vrnjeni del kreditov (po nasprotni tožbi).

9Revizijsko sodišče ugotavlja, da tak pristop nižjih sodišč ni bil v toženčevo škodo. Toženec ga je v pritožbi grajal le z enim stavkom, v reviziji pa je obširnejši. Vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da toženec neutemeljeno graja odgovor pritožbenega sodišča, ko trdi, da je bila hiša ob nakupu (v letu 2000) praktično dokončana. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je bila takrat v III. do IV. gradbeni fazi in da se pravdni stranki zato nista mogli takoj vseliti. Toženec je za dograditev hiše tudi po lastnih navedbah in izpovedi najel več kreditov, zadnjega po podatkih spisa tri mesece pred razvezo in ga je uporabil za dokončanje mansarde. Hišo sta torej pravdni stranki dograjevali postopoma in več let, tudi še v času razveze v letu 2007. Višja cena ob prodaji zato ni samo odraz spremenjenih tržnih razmer, pač pa predvsem opisane situacije. Drugačen pristop za ugotavljanje razmerij, za katerega se zavzema toženec (razmerje vloženega posebnega premoženja do kupnine za hišo v letu 2000) bi bil ne samo v škodo tožnice, pač pa predvsem v nasprotju z nadaljnjimi ugotovitvami, kako se je hiša postopoma skozi obdobje več let dograjevala. Procesno gradivo, ki sta ga ponudili stranki, ni zadoščalo, da bi sodišče ugotovilo vrednostno razmerje hiše, kakršna je bila ob nakupu in kakršna ob prodaji, pa tudi kupnina za hišo v letu 2000 po toženčevi izjavi ni bila v celoti pokrita z njegovim posebnim prispevkom, pač pa delno tudi s krediti. Glede na to so toženčevi očitki uporabljenemu pristopu k izračunu dolžnih zneskov neutemeljeni.

10Revizijsko sodišče je že pojasnilo, zakaj so neupoštevne revizijske trditve o izročitvi 10.500,00 EUR tožnici, s čemer naj bi se zmanjšal toženčev dolg iz naslova prodaje skupne nepremičnine. Glede zneska 9.065,00 EUR, ki naj bi se upošteval v pasivi skupnega premoženja, so bile toženčeve pritožbene trditve tako kratke, da jih je pritožbeno sodišče pravilno označilo za pavšalne. Revizijsko pojasnilo, da naj bi vrnil tudi nekaj nezapadlih obrokov posojila, je prepovedano, saj uveljavljanje novih dejstev ni dovoljeno. Toženec ni uspel dokazati, da naj bi v nakup hiše vložil tudi svoje posebno premoženje v obliki prodanih delnic v vrednosti 20.864,63 EUR in 15.000,00 EUR dediščine po očetu. V tem delu pritožbeno sodišče ni naredilo zatrjevane procesne kršitve, saj je pojasnilo, da je tožnica obrazloženo ugovarjala višini teh zneskov v svoji vlogi z 8. 3. 2010.

11Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški. Tožničine stroške revizijskega odgovora je ocenilo za nepotrebne, saj se ta odgovor od pritožbenega odgovora razlikujejo le na prvi strani, ko opozarja na nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja, in v zadnjem odstavku, skoraj tri strani pa pomenijo dobeseden prepis pritožbenega odgovora. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da te stroške krije tožnica sama.