VSRS Sklep I Up 357/2014

I. Pritožba se zavrže.
II. Tožnica se kaznuje z denarno kaznijo 100,00 (sto) EUR, ki jo je dolžna plačati v roku 30 dni od prejema tega sklepa na račun Vrhovnega sodišča št. SI56 0110 0845 0092 565, referenca SI00 56-00357-14, namen plačila „I Up 357/2014“.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče kot nedovoljeno zavrglo tožničino (v nadaljevanju pritožničino) pritožbo zoper svoj sklep I U 394/2014-17 z dne 26. 9. 2014, s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo pritožničin ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse I U 394/2014-15 z dne 9. 9. 2014.

K I. točki izreka:

2Pritožba ni dovoljena.

3Po določbi tretjega odstavka 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače.

4V tej zadevi gre za plačilo sodne takse v upravnem sporu, zato se uporablja Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki v drugem odstavku 22. člena določa, da lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ustavnost te določbe je presojalo Ustavno sodišče RS, ki je v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 (Ur. l. RS, št. 119/2008) ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo RS.

5Ob uporabi četrtega odstavka 86. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o zastopanju strank v primeru uporabe izrednih pravnih sredstev,

ki se v tej zadevi primerno uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, se je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ustalilo stališče, da je tudi pritožba kot redno pravno sredstvo v upravnem sporu, ki jo vloži stranka sama in pri tem izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit, vložena po

osebi, ki ima to pravico.(1)

6Po določbi četrtega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožba ni dovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice.

7Ker je pritožnica vložila pritožbo sama in ni niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi izkazala in tudi ne zatrjevala, da ima opravljen pravniški državni izpit, je pritožbo vložila oseba, ki te pravice nima.

8Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 343. člena ZPP

v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno

zavrglo.

9K navedenemu Vrhovno sodišče še dodaja, da so sodniki pri odločanju vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave RS). Zato nikomur ne smejo dati več pravic, kot mu jih dajeta Ustava RS in zakon. Torej tudi pritožbe, ki jo vloži stranka sama in ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit, sodišče ne sme obravnavati kot dovoljene, temveč jo mora zavreči. S tem pa, kot je presodilo že Ustavno sodišče RS v zgoraj navedeni odločbi, ni kršena pravica stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

K II. točki izreka:

10Pravica do pravnega sredstva (pritožbe) je sicer ustavnopravno zagotovljena pravica (25. člen Ustave RS), vendar to ne pomeni, da mora sodišče v vsakem primeru obravnavati tudi pritožbo, ki je očitno nedovoljena, še zlasti pa ne v primerih, ko stranka z očitno nedovoljenimi vlogami zlorablja pravico do pravnega sredstva.

Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-448/12 z dne 21. 6. 2012 že sprejelo stališče, da je zloraba pravice do pritožbe med drugim podana tedaj, ko je pritožba očitno nedovoljena in neutemeljena, vsak razumen posameznik pa šteje njeno vložitev kot brez vseh možnosti za uspeh.

Dejanja, ki pomenijo zlorabo, so protipravna in zato ne morejo uživati pravnega varstva.(2)

11Kot je pritožnici že znano, so bila njena že prej vložena pravna sredstva na Vrhovnem sodišču v številnih primerih zavržena, ker ni izkazala postulacijske sposobnosti (opravljenega pravniškega državnega izpita), ki je po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 obvezna za vlaganje pravnih sredstev na Vrhovno sodišče. Pritožnici je bilo tudi pojasnjeno, da gre po stališču Ustavnega sodišča RS pri obveznem pravnem zastopanju zgolj za določitev načina izvrševanja pravice do pravnega sredstva, saj ta obveznost nima učinkov na samo vsebino procesne pravice do pritožbe. Obvezno pravno zastopanje namreč ne učinkuje tako, da stranka ne bi več bila nosilka pravice do pravnega sredstva, ali da ji pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno, ali da z njim ne bi mogla učinkovito braniti svojih pravic.(3) Pravica do pravnega sredstva ni absolutna v tem smislu, da pomeni za stranko pravico do brezplačnega pravnega sredstva, vendar mora država zagotoviti dejansko dostopnost do pravnega sredstva. S sistemom brezplačne pravne pomoči je zagotovljeno, da lahko tudi oseba slabega gmotnega položaja pridobi ustreznega pooblaščenca za vložitev pritožbe v upravnem sporu.(4) Ker pritožnica kljub vsem pojasnilom še naprej vlaga pravna sredstva in pri tem ne izkazuje postulacijske sposobnosti, s takimi vlogami nedopustno obremenjuje Vrhovno sodišče.

12Vrhovno sodišče je pritožnico že v sklepu I Up 76/2014 z dne 24. 2. 2014, ki je bil pritožnici vročen dne 12. 3. 2014, opozorilo, da zaporedno vlaganje nedovoljenih pravnih sredstev, ki vodijo k obravnavanju in pojasnjevanju istih procesnih vprašanj, pomeni zlorabo pravice do sodnega varstva v smislu 11. člena ZPP.(5) Pritožnica je bila tudi opozorjena, da jo bo Vrhovno sodišče, če bo še naprej prejemalo

v reševanje njene vloge, ne da bi bila izkazana njena postulacijska sposobnost, oziroma če je ne bo zastopala oseba z opravljenim pravniškim državnim izpitom, denarno kaznovalo.

13Ker je pritožnica kljub temu nadaljevala z vlaganjem pravnih sredstev brez

izkazane postulacijske sposobnosti, jo je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 163/2014 z dne 5. 6. 2014 zaradi zlorabe pravice do sodnega varstva kaznovalo z denarno kaznijo 100,00 EUR. Pritožnica je bila tudi opozorjena, da jo lahko Vrhovno sodišče, č

e bo nadaljevala z vlaganjem pravnih sredstev brez izkazane postulacijske sposobnosti, denarno kaznuje za vsako nadaljnje nedovoljeno pravno sredstvo zaradi zlorabe pravice do sodnega varstva, pri čemer se lahko sorazmerno s težo kršitve stopnjuje tudi višina izrečene denarne kazni.

14Ker je pritožnica ponovno vložila pritožbo brez izkazane postulacijske sposobnosti, ji Vrhovno sodišče iz navedenih razlogov

izreka novo denarno kazen v znesku 100,00 EUR, ki jo mora pritožnica plačati v roku 30 dni.

15V zvezi z načinom plačila denarne kazni Vrhovno sodišče pritožnici pojasnjuje sledeče:

Če pritožnica plačilo denarne kazni opravi z nakazilom na prehodni podračun tega sodišča, naj v obrazcu univerzalnega plačilnega naloga (obrazec UPN) navede naslednje podatke:

- koda namena plačila: GOVT;

- namen plačila: I Up 357/2014;

- BIC banke prejemnika: BSLJSI2X;

- IBAN: SI56 0110 0845 0092 565;

- referenca: SI00 56-00357-14;

----

Op. št. (1) : Prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 316/2014 z dne 29. 9. 2014.

Op. št. (2) : Prim. sklep Ustavnega sodišča RS Up-3427/07-34, U-I-287/07-24 z dne 6. 11. 2008.

Op. št. (3) : Prim. 12. točko odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008.

Op. št. (4) : Prim. 14. in 15. točko odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008.

Op. št. (5) : Prim. sklep Vrhovnega sodišča Cp 3/2014 z dne 20. 2. 2014.