VSM sodba I Cp 1087/2014

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh po vročitvi pravnomočne sodbe plačati tožeči stranki 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2013 do plačila.
II. V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje, v delu glede zavrnitve višjega odškodninskega zahtevka od 1.500,00 EUR, potrdi.
III. Vsaka pravdna stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo 5.000,00 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Obrazložilo je, da je toženec v TV oddaji glede tožnice izrekel objektivno žaljive besede, ki pa tožnici niso povzročile upoštevne duševne bolečine. Naložilo ji je tožencu povrniti 637,41 EUR pravdnih stroškov.

2Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožnica pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. V pritožbi meni, da izgube njenega ugleda ni mogoče presojati na podlagi mnenja njenih bližnjih, ki ji zaupajo, pač pa širše skupnosti, v kateri je toženčeva izjava vzbudila dokajšnjo stopnjo negativne vrednostne sodbe. Nasprotuje tudi stališču, da neresnična izjava ni mogla prizadeti njene časti. Toženčeve izmišljene obtožbe o nemoralnem in nezakonitem ravnanju so prizadele tako njeno čast, kot njen ugled. Zaradi tega je trpela zadostno stopnjo duševnih bolečin, ki jih je konkretizirala, saj je povedala, da jo je še danes sram in da se je poslabšalo njeno zdravstveno stanje, kar je potrdila priča F.Z.. Ustava varuje čast in dobro ime, ki sta prizadeti že s samo razžalitvijo, pri čemer naknadno trpljenje oškodovanca za odmero odškodnine ne more biti bistveno, še manj odvisno od sposobnosti posameznika čimbolj prikazati svoje trpljenje.

3Toženec se je v odgovoru na pritožbo opiral na mnenje sodišča prve stopnje, da tožničino dobro ime in čast nista bila prizadeta do te mere, da bi utemeljevala odškodnino. Priče, ki jih je predlagala, niso verjele tožencu, poslovni partnerji pa niso dvomili v korektnost tožničinega podjetja. Prav tako ni bila prizadeta njena samopodoba. Toženec je predlagal zavrnitev pritožbe.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica ustanoviteljica dimnikarskega podjetja D.Ž., d.o.o., toženec pa predsednik društva Civilna iniciativa za nadzor javnih institucij gospodarskega pomena, ki se je zavzemalo tudi za ukinitev dimnikarskih koncesij. Toženec je 10. 12. 2012 v oddaji TV Maribor „V žarišču“ izjavil, da je s tožnico „škoda razprave, ker smo bili že takrat na ministrstvu in se je tako neprimerno obnašala, da je bilo meni nerodno. Lahko tudi povem, da je bila ona tista, ki me je pozivala, da mi namerava dati lepo nagrado, da naj se umaknem in da naj se s temi zadevami ne ukvarjam in še takrat me je ta zadeva bolj spodbudila, da tudi, če so tako ravnali pri vseh ministrstvih, kar je korupcijska komisija tudi ugotovila, to ni moja pogruntavščina...“. Sodišče prve stopnje ni sledilo prvotnim ugovorom toženca, da je izrekel drugačne besede, nato pa tudi ne njegovim trditvam, da so bile takšne izjave tožnice resnične.

6Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da prvi del izjave (o neprimernem obnašanju tožnice) ni objektivno žaljiv. Gre za subjektivno oceno toženca, ki ni z ničemer konkretizirana. Takšno kritiko je brez odškodninskega zahtevka dolžan prenašati vsak v družbenem ali gospodarskem udejstvovanju.

7Za drugi del izjave (o ponujanju nagrade, če se toženec ne bo več ukvarjal z dimnikarskimi koncesijami) pa je sodišče prve stopnje ugotovilo neresničnost, usmerjeno direktno v tožničino osebnost, podano z namenom njenega zaničevanja in razvrednotenja, česar tožnica ni bila dolžna trpeti. Pravilno je ugotovilo element protipravnosti. Ugotovilo je vse elemente krivdne odškodninske odgovornosti po določbi prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki jih mora dokazati oškodovanec, razen nastanka pravno relevantne škode. Zaključek o slednjem je posledica zmotne uporabe materialnega prava.

8Po določbi prvega odstavka 179. člena OZ, med drugim, za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožnica kljub toženčevi neresnični, žaljivi izjavi, ni izgubila ugleda, ker njeni prijatelji, zaposleni v podjetju in celo stranke podjetja tožencu niso verjeli. Pritožba ima prav, da izgube ugleda, posledice neresničnih izjav, ni mogoče presojati na podlagi izpovedb tožničinih bližnjih, ki ji zaupajo, pač pa širše skupnosti. Prvo sodišče je neutemeljeno zanemarilo gledalce TV oddaje, z razlogom, da je šlo za oddajo lokalne televizije. Do upoštevnega zmanjšanja dobrega imena lahko pride tudi v relativno ozkem krogu javnosti, na primer v dvorani ob javni razpravi. Pomembno je, da je žalitev dobrega imena takšna, da prizadene oškodovancu duševne bolečine, zato niso pomembne ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnica v podjetju ni imela posledic. Ni šlo za ugled podjetja, pač pa za njen osebni ugled, ki je bil prizadet z lažnimi trditvami, da se poslužuje podkupovanja.

9Pritožbeno sodišče se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, da hkrati ni mogla biti prizadeta tožničina čast, ker da neresnične izjave ne morejo prizadeti človekovega odnosa do samega sebe. Čast je občutek visoke moralne vrednosti, ki jo je toženec z lažnimi očitki podkupovanja tožnici neutemeljeno zanikal. Težje si je predstavljati, da bi bila tožničina čast lahko prizadeta samo, če bi bili očitki njenega poskusa podkupovanja resnični.

10Ugotovljeno pomeni, da se je tožnica zavedala razžalitve svojega dobrega imena in časti, zaradi česar je duševno trpela. Sodišče prve stopnje ji je to verjelo, vendar menilo, da duševnih bolečin ni ustrezno konkretizirala. Vsak si lahko predstavlja negativne občutke prizadetosti (užaljenost, sram, ker bodo nekateri to verjeli ipd.), če bi nekdo o njem na TV oddaji lažno zatrjeval, da mu je ponujal podkupnino, kar predstavlja visoko nemoralno, lahko celo kaznivo dejanje. Prvo sodišče ni obrazložilo, kako bi tožnica duševne bolečine še lahko opisala, poleg tega pa ji v zvezi s tem tudi ni postavilo natančnejših vprašanj. Obrazložilo je, da tožnica neresničnih izjav z namenom zaničevanja in razvrednotenja njene osebnosti ni bila dolžna vzeti v zakup. Pritožbeno sodišče k temu dodaja, da je za duševne bolečine, ki jih je to povzročilo, v skladu z določbo prvega odstavka 179. člena OZ upravičena do denarne odškodnine.

11Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni odločalo o višini odškodnine, kar je lahko pritožbeno sodišče s pravilno uporabo materialnega prava v skladu z določbo 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) popravilo. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je po drugem odstavku 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Toženec je pri opravljanju legitimne in koristne civilnodružbene dejavnosti prestopil prag dovoljenega, vendar je šlo za enkraten dogodek. Poleg tega niso bile žaljive vse navedbe, na katere je tožnica opirala svoj zahtevek. Na prvi stopnji ugotovljena dejstva o relativno ozkem krogu javnosti, neobstoju posledic v poslovanju, nedokazanosti poslabšanja zdravstvenega stanja so okoliščine, ki ne utemeljujejo tako visoke odškodnine, kot jo je uveljavljala tožnica. Poleg samega dejstva razžalitve dobrega imena in časti, je pomembno naknadno duševno trpljenje oškodovanca, česar tožnica neutemeljeno ne bi upoštevala. Ob upoštevanju odškodnin v podobnih primerih in upoštevanju ugotovljenih dejstev v obravnavanem primeru, je pritožbeno sodišče zaključilo, da je tožnica upravičena do odškodnine 1.500,00 EUR. Zamudne obresti je utemeljeno zahtevala od dneva vložitve tožbe. V tem smislu je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo.

12Po spremembi izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločilo o stroških vsega postopka. Tožnica je s svojim zahtevkom uspela do 30 %. Vendar je imela zaradi visokih potnih stroškov pooblaščencev višje stroške na prvi stopnji. Delno bi bila upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, medtem ko je bil odgovor na pritožbo pavšalen in nepotreben. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da krije vsaka stranka svoje stroške celotnega postopka.