VSRS sodba III Ips 48/2013

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka v višini
1.552,80 EUR
v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki sta se glasila na ugotovitev ničnosti skupščine tožene stranke z dne 4. 12. 2007 in vseh na njej sprejetih sklepov (primarni zahtevek) oziroma na razveljavitev na skupščini sprejetih sklepov (podredni zahtevek). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo. Pri tem je odločilo, da tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

3Tožeča stranka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Primarno predlaga spremembo izpodbijane sodbe na način, da se njeni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje oziroma njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške, podredno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

4Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene ter priglasila stroške revizijskega postopka.

Dopuščeno revizijsko vprašanje

5Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

6S sklepom Vrhovnega sodišča III DoR 67/2012-7 z dne 12. 2. 2013 je bila revizija dopuščena glede vprašanja, ali je potrebno obvestilo delničarja (tožeče stranke) družbi (toženi stranki) v smislu določila 532. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) tudi v primeru, ko družba (tožena stranka) o pridobitvi več kot 25% delnic s strani delničarja (tožeče stranke) že izve na drug način oziroma ko je družba na drug način obveščena o tem, da je delničar pridobil več kot četrtino delnic te kapitalske družbe.

Relevantno dejansko stanje

7Tožeča stranka kot delničarka tožene stranke ni smela uresničevati svoje glasovalne pravice na skupščini tožene stranke dne 4. 12. 2007, ker tožene stranke pred skupščino ni pisno obvestila o pridobitvi več kot 25% njenih delnic. Sodišče prve stopnje je navedbo tožene stranke, da takega obvestila ni prejela pravočasno, štelo za dokazano, saj tožeča stranka niti ni zatrjevala, da bi ga toženi stranki poslala. Nasprotno: navedla je, da je pisno obvestilo o pridobitvi četrtinskega deleža na sami skupščini pozabila izročiti. Tožena stranka ga je prejela šele 7. 12. 2008.

Presoja utemeljenosti revizije

8Revidentka (tožnica) graja stališče sodišč prve in druge stopnje, da je odločujoče dejstvo, ali je tožeča stranka toženo stranko pisno obvestila o pridobitvi več kot 25% delnic tožene stranke, ne pa dejstvo, ali tožena stranka za pridobitev več kot 25% njenih delnic ve. Po mnenju revidentke preneha njena obveznost obveščanja o 25% imetništvu delnic s trenutkom dejanske seznanitve tožene stranke s tem dejstvom. Navaja, da je bistvo določbe 532. člena ZGD-1 v seznanjenosti kapitalske družbe, ki je izdajatelj delnic, s tem, da ima druga družba v lasti več kot 25% njenih delnic, saj ima slednja posledično moč na skupščini kapitalske družbe blokirati sprejem odločitev, ki morajo biti sprejete s tričetrtinsko večino glasov (torej izvajati nadzor nad odvisno družbo). Nadalje navaja, da lahko uprava le ob seznanjenosti z dejstvom, kdo so delničarji družbe, slednjim omogoči uresničevanje njihovih delničarskih pravic.

9Respondentka (toženka) pa v odgovoru na revizijo graja pavšalnost revidentkine trditvene podlage (tožeča stranka naj namreč ne bi niti v pritožbi niti v reviziji obrazložila, kako bi očitana kršitev zakona ali statuta vplivala na veljavnost posameznih skupščinskih sklepov, kar je pogoj izpodbojnosti po določbi 395. člena ZGD-1; nadalje naj ne bi niti v tožbi niti v pravnih sredstvih navedla, na koliko delnic je sploh razdeljen kapital tožene stranke, koliko delnic je tožeča stranka pridobila, kdaj in kako je o tem obvestila toženo stranko ter kako bi njeno glasovanje vplivalo na veljavnost sprejetih skupščinskih sklepov). V zvezi z dopuščenim revizijskim vprašanjem pa navaja, da gre za jasno zakonsko določbo, ki se jo razlaga z jezikovno metodo in se je ne more zaobiti z drugimi metodami razlage. Sicer pa naj bi se tudi tožnica zavedala svoje obveznosti, saj je na sporni skupščini od toženke zahtevala, da ji pokaže obvestilo drugega delničarja, medtem ko naj bi sama s seboj prinesla lastno obvestilo o pridobitvi več kot 25% deleža delnic toženke, a naj bi ga pozabila predložiti.

10Revizijsko sodišče uvodoma odgovarja na navedbe respondentke o pavšalnosti revidentkine trditvene podlage. Po presoji revizijskega sodišča že tožba vsebuje navedbe o tem, na koliko delnic je razdeljen kapital tožene stranke, ter o tem, koliko delnic ima v lasti tožeča stranka; dovolj jasno pa tudi že iz tožbe izhaja, da

je odvzem glasovalnih pravic vplival vsaj na sprejetje 5. in 6.

sklepa, ki sta morala biti sprejeta s tričetrtinsko večino, kar pomeni, da bi

bil izid glasovanja v konkretnem primeru drugačen, če bi glasovala tožnica kot delničarka z več kot eno četrtino glasov.

11Po presoji revizijskega sodišča iz določbe prvega odstavka 532. člena ZGD-1(1) jasno in nedvoumno izhaja, da je dolžnost družbe, ki je pridobila več kot četrtino delnic ali deležev druge kapitalske družbe s sedežem v Republiki Sloveniji, da to dejstvo tej kapitalski družbi takoj pisno spor

oči. Ravno tako je jasna določba šestega odstavka 532. člena ZGD-1,(2) ki to dolžnost sankcionira s prepovedjo uresničevanja pravic iz delnic in deležev družbe, in sicer vse dotlej, dokler družba pridobiteljica tega ne stori. Če bi zakonodajalec želel vezati prepoved uresničevanja pravic iz delnic ali deležev zgolj

na situacijo, ko druga družba dejansko ne bi bila (niti s strani družbe pridobiteljice niti na drug način) predhodno seznanjena z dejstvom 25% imetništva delnic ali deležev, bi se zakonsko besedilo šestega odstavka 532. člena ZGD-1 glasilo drugače.(3)

12Z namensko razlago besedila, kot jo smiselno predlaga revidentka, bi bil jezikovni domet norme presežen. Namen namreč zgolj sodoloča pomen pravnega pravila, kadar je mogočih več rešitev ali kadar pomensko določamo vsebinsko prazne in pomensko raztegljive jezikovne znake; ne more pa služiti ustvarjanju novega pravnega pravila.(4) Pomensko jasni znaki pa ne potrebujejo dodatne razlage.

13Določbe ZGD-1 o dolžnosti obveščanja o kvalificiranem imetništvu delnic druge družbe so namenjene varstvu širokega kroga subjektov: druge družbe, njenih preostalih delničarjev oziroma družbenikov, upnikov, potencialnih investitorjev idr.(5) Namen obveščanja je sicer res v tem, da se omenjeni subjekti seznanijo z dejstvom, ki lahko vpliva na njihove odločitve, vendar pa to ne spremeni dejstva, da se je zakonodajalec odločil, da bo dolžnost obveščanja naložil prav družbi, ki pridobi kvalificirani delež, in to dolžnost v primeru njene opustitve sankcioniral s prepovedjo uresničevanja pravic iz teh delnic ali deležev.

Jasno razmejene dolžnosti subjektov v korporacijskih razmerjih služijo predvsem interesom pravne varnosti. Hkrati stroga zagrožena sankcija (ki družbo prizadane neodvisno od tega, ali se je druga družba imela možnost na drug način seznaniti oziroma ali se je na drug način dejansko seznanila z nadčetrtinskim lastništvom delnic) spodbuja ravnanje gospodarskih subjektov v skladu z načelom transparentnosti. Ker sta dolžnost obveščanja ter zagrožena sankcija zakonsko predpisani zaradi varstva javnega interesa, družbe, ki pridobi kvalificirani delež, te dolžnosti ne odvezujejo morebitni drugačni dogovori ali ravnanja drugih subjektov.

14Tudi stališča v pravni teoriji so enotna, da so določila ZGD-1 o dolžnosti obveščanja in posledicah kršitve te dolžnosti kogentne narave in v javnem interesu, zaradi česar jih ni mogoče nadomestiti s konkludentnimi ali drugimi dejanji; izglasovani skupščinski sklepi pa bi bili nični, če bi tak delničar glasoval kljub opustitvi pisnega obvestila.(6)

15Glede na dopuščeno revizijsko vprašanje in glede na nesporno dejstvo, da revidentka tožene stranke pred skupščino dne 4. 12. 2007 ni pisno obvestila o pridobljenem več kot 25% deležu njenih delnic, je revizija neutemeljena.

Odločitev o reviziji

16Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (prvi odstavek 371. člena ZPP), je Vrhovno sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroški revizijskega postopka

17V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v revizijskem postopku. Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške revizijskega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške revizijskega postopka, ki znašajo 1.552,80 EUR (1.274,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo, 20,00 EUR za materialne stroške in 258,80 EUR za 20% DDV na odvetniške stroške).

---.---

Op. št. (1): Prvi odstavek 532. člena ZGD-1: »Kakor hitro ima družba več kot četrtino delnic ali deležev druge kapitalske družbe s sedežem v Republiki Sloveniji, ji mora to takoj pisno sporočiti.«

Op. št. (2): Šesti odstavek 532. člena ZGD-1: »Družba, od nje odvisna družba ali kdo drug za račun družbe ali od nje odvisne družbe ne more uresničevati pravic iz delnic in deležev družbe, ki jo je dolžna obveščati, dokler družba tega ne stori.«

Op. št. (3): Namesto dikcije »dokler družba tega ne stori«, bi se določba na primer glasila »dokler družba s tem ni seznanjena«.

Op. št. (4): Podobno M. Pavčnik, Argumentacija v pravu (GV založba, 2013), str. 100-101.

Op. št. (5): Glej na primer H. M. Pivka in Š. Ivanjko v komentarju k 532. členu ZGD-1, v: M. Kocbek in ostali: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga (GV založba, 2007), str. 252; S. Prelič: Nekatera statusnopravna vprašanja pridobivanja kvalificiranega deleža (Podjetje in delo, št. 5, 1999), str. 846; Š. Ivanjko in M. Kocbek: Korporacijsko pravo (GV založba, 2003), str. 835.

Op. št. (6): Glej na primer H. M. Pivka in Š. Ivanjko, nav. delo, str. 257.