UPRS sklep III U 322/2013

Zahtevi tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se ugodi in se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev odločbe Upravne enote Nova Gorica, št. 214-471/2013-10 z dne 15. 5. 2013.

Tožeča stranka je dne 11. 10. 2013 vložila tožbo zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica št. 214-471/2013-10 z dne 15. 5. 2013 (v nadaljevanju tožena stranka), s katero je bilo odločeno, da se dovoljenje za začasno prebivanje, izdano v obliki izkaznice št. BD 372012001640, z veljavnostjo od 23. 11. 2012 do 6. 6. 2014, pri Upravni enoti Nova Gorica, osebi z imenom A.A., rojeni 1. 1. 1983 v kraju B., državljanu Kosova, razveljavi (točka 1. izreka), in da mora tujec zapustiti Republiko Slovenijo v roku 8 dni od dokončnosti odločbe (točka 2. izreka) ter odločil, da posebni stroški v postopku niso nastali (točka 3. izreka).

Skupaj z vložitvijo tožbe je tožeča stranka podala tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V predlogu navaja, da je tožena stranka pri svojem odločanju zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialni predpis. Zatrjuje, da bi ji z izvršitvijo nezakonite odločbe nastala težko popravljiva škoda. Od leta 2008 namreč živi v Sloveniji, kjer ima brata, s katerim sta solastnika in družbenika v družbi C. d.o.o., v kateri sta tudi zaposlena. Družba se ukvarja večinoma z gradbenimi posli in ima na podlagi kooperantske pogodbe z dne 20. 4. 2013 zagotovljeno delo za nedoločen čas, delo pa ji zagotavljajo tudi drugi naročniki. V primeru, da bi morala zapustiti Republiko Slovenijo bi bila ob zaslužek najmanj 1.080,00 EUR mesečno. Zaradi izvršitve izpodbijane odločbe, bi zašla v finančno stisko s tem pa tudi njena družina, ki živi na Kosovu. Oškodovan pa bil tudi njen brat D.D., saj slednji ne bi mogel opraviti naročenih del, tudi slednji pa ima na Kosovu družino, ki jo vzdržuje. V Sloveniji ima urejene bivanjske razmere, zdravstveno zavarovanje ter plačane vse davke in prispevke, zato v primeru odložitve izvršitve izpodbijane odločbe ne bi bila prizadeta javna korist.

Sodišče je s sklepom opr. št. III U 322/2013-2 z dne 17. 10. 2013 zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom I Up 430/2013 z dne 20. 11. 2013 pritožbi tožeče stranke zoper navedeni sklep tega sodišča ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v ponoven postopek.

Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožeče stranke odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožeči stranki težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

Za odločitev v obravnavani zadevi za izdajo začasne odredbe je glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZUS-1 bistveno, ali bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda. Ob izkazanem dejstvu in zatrjevanju, da je tožeča stranka skupaj s svojim bratom družabnik v družbi C. d.o.o., ki ima sklenjeno kooperantsko pogodbo z družbo E. d.o.o., ki zagotavlja tožeči stranki dolgoročno delo in dohodek in da tožeča stranka s svojim delom preživlja družino, sodišče zaključuje, da je verjetno izkazala, da bi ji z izvršitvijo izpodbijane odločbe lahko nastala težko popravljiva škoda. Ob upoštevanju navedb tožeče stranke in dokazov, da tožeča stranka s svojim delom preživlja sebe in svojo družino ter da sedaj redno plačuje vse zakonske obveznosti, sodišče zaključuje, da bo z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe prizadetost javne koristi manjša od že navedene težko popravljive škode, ki jo je verjetno izkazala tožeča stranka.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka izkazala pogoje določene v 32. členu ZUS-1, zato je njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe, s katero je zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe, ugodilo.