UPRS sodba I U 1145/2012

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tržni inšpektorat RS, Območna enota Postojna (v nadaljevanju: upravni organ) je z izpodbijano odločbo družbi A. d.o.o. prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse, ki jo družba vrši ob prodaji izdelkov, ležišča in pregrinjala X. zunaj poslovnih prostorov, s tem, da se s celotno predstavitvijo izdelka, skupaj z meritvami stanja organov z aparatom za meritve po dr. A.A., ustvarja vtis, da uporaba teh izdelkov preprečuje in odpravlja zdravstvene težave in s tem zavaja potrošnike glede narave in značilnosti izdelka in povzroči, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o nakupu, ki je sicer ne bi sprejel. V obrazložitvi organ opiše, kako prodaja poteka: po predhodnem telefonskem klicu predstavnik podjetja na domu potrošnika predstavi izdelke X. – delujejo kot zaščita proti kozmičnim sevanjem in geopatogenimi conami, okoli človeka zgradijo močno in konstantno energetsko polje, preprečujejo nastanek različnih obolenj; predstavnik navede vrsto bolezenskih stanj, na katera izdelki ugodno vplivajo, ker odpravijo vzroke za njihov nastanek; nato z aparatom za meritve po dr. A.A. opravi meritve stanja telesnih organov potrošnika (limfa, pljuča, debelo črevo, živci, cirkulacija, alergija, trebuh, žleze, srce, tanko črevo) oziroma diagnostiko bioenergije ter z rezultati izpolni tabelo, in izmeri kozmično sevanje ter ugotovi geopatogene cone v prostoru. Če so rezultati slabi, predlaga nakup izdelkov X., ležišča, ki stane 720,00 EUR ter pregrinjala po ceni 760 EUR. Tako je postopal tudi pri potrošniku B.B., in ugotovil, da ima gospa C.C. slabo kri ter da srce in želodec nista v redu. Ob nakupu dveh kompletov za ceno 2.220 EUR je potrošnik dobil tudi prospekta, v katerem je obrazloženo delovanje uporabe izdelkov X. (zaščita pred kozmičnimi sevanji in geopatogenimi conami, v prvi fazi izboljšanje spanja, ker izničijo vpliv škodljivih sevanj, vzpostavitev najugodnejše frekvence nihanja človeških celic) ter prikazan rezultat le-tega. Na potrošnikovo reklamacijo je tožnik odgovoril, da so njegovi izdelki dokazana in testirana zaščita pred patogenimi conami, ki povzročajo različne težave, kot so glavoboli, bolečine v hrbtenici, bolezni krvnega obtoka, obolenje ledvic, srca, krčnih žil ali splošnega slabega počutja. Upravni organ iz predstavitve izdelkov ugotavlja, da tožnik trdi in navaja, da obstaja povezava med uporabo izdelkov X. in zdravjem, kar predstavlja zdravstveno trditev. Izdelki naj bi imeli lastnosti, da preprečujejo bolezenska stanja oziroma jih izboljšujejo. Tožnik z aparatom za meritve po dr. A.A. diagnosticira stanje telesnih organov potrošnika, kar pomeni, da diagnosticira zdravstveno stanje organov. Tožnik predstavlja izdelke X. in aparat za meritve po dr. A.A. kot medicinske pripomočke. Kot taki bi po Zakonu o medicinskih pripomočkih morali biti vpisani v register medicinskih pripomočkov, pa niso. Upravni organ ugotavlja, da tožnik s predstavitvijo zavaja potrošnike glede narave izdelka in povzroči, da se povprečni potrošnik odloči za nakup, za kar se verjetno ne bi odločil, če bi mu bile dostopne resnične celovite informacije o izdelkih. Potrdilo inštituta B. d.d., na katerega se je tožnik s tem v zvezi skliceval, ne dokazuje, da imajo izdelki lastnosti, ki izboljšujejo zdravje oziroma preprečujejo nastanek bolezni. Pri predstavitvi tožnik izpusti informacijo, da trditve o diagnosticiranju zdravstvenega stanja in izboljšanju zdravja niso verodostojne, ker izdelki niso bili preizkušeni kot zdravstveni pripomočki. Upravni organ se sklicuje na 3., 4. in 5. člen Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVNPP) in zaključuje, da ravnanje tožnika ustreza definiciji nepoštene poslovne prakse po teh določbah.

Drugostopenjski organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Navaja, da način prodaje ne poteka tako, kot opisuje prvostopenjski organ, temveč da predstavnik podjetja stranko pokliče po telefonu, jo vpraša, ali jo zanima, če opravi energetske meritve po dr. A.A. in meritve sevanj v prostoru in nato stranko obišče ter opravi meritve. Meritve se opravijo izključno na željo stranke. Zmotne so tudi navedbe, da predstavnik podjetja opravi meritve stanja telesnih organov potrošnika. Analiza po dr. A.A. je preizkušena in znanstveno priznana metoda, izmeri energetsko stanje oziroma bioenergijo v začetnih in končnih točkah živčnih končičev oziroma akupunkturnih meridianov, od katerih je vsak povezan z določenim organom. Energija v akupunkturnih točkah je signal, ki ga odda organizem. Preko sonde se signal prenese v aparat in spremeni v signal, ki se lahko izmeri. Na podlagi rezultatov teh meritev pa se ugotovi energetsko stanje določene osebe. Torej ne gre za meritve zdravstvenega stanja organov, temveč človekovega energetskega stanja. Na podlagi tega pa je mogoče sklepati na stanje človeških organov. Pri meritvi sevanj pa gre za meritve geopatogenih con. Idealna valovna dolžina za normalno delovanje človeškega telesa je 600 MHz, kar pomeni, da je idealna frekvenca zdravih celic pri človeku 600 MHz. Bolne ali prizadete celice pa spremenijo lastno frekvenco. Tožnikovi izdelki služijo kot zaščita pred sevanji in ustvarijo svoje biopolje, s čimer sevanja frekvenčno preoblikujejo in prepuščajo zgolj frekvenco 600 MHz. Biopolje pri njegovem izdelku ima izredno ugodne učinke, saj izredno blagodejno vpliva na ljudi. Izdelki so certificirani pri inštitutu B., pri katerem je mogoče opraviti postopek certificiranja izdelkov s področja kakovosti biopolja. Navedena potrdila so prva objektivna potrdila v Evropski uniji v kakovostnem, vplivnem ali zaščitnem delovanju izdelkov, snovi in storitev na biološko polje organizmov. Zato bi bilo navedeno potrdilo treba upoštevati. Tožnik ni niti zatrjeval, da ta certifikat dokazuje, da izdelek izboljšuje zdravstveno stanje oziroma preprečuje nastanek bolezni, temveč je navedel, da izdelki služijo kot zaščita pred raznimi sevanji in ustvarjajo svoje biopolje ter tako blagodejno vplivajo na ljudi. Zato so neresnične navedbe organa, da je trdil, da naj bi uporaba teh izdelkov preprečevala nastanek različnih obolenj in da se z njimi odpravljajo vzroki za nastanek bolezenskih stanj. To tudi ne izhaja iz reklamnega letaka. V skladu z opisanim je postopal tudi pri potrošniku B.B. Tožnik pojasnjuje, da je stranka z meritvami seznanjena, čeprav ne prejme dokumenta, ki izkazuje stanje njenih telesnih organov. V upravnem postopku je na poziv upravnega organa pojasnil, da izdelka nima oglaševanega kot zdravstveni pripomoček, ampak kot posteljnino. Zmotni so zaključki, da tožnik povezuje zdravje potrošnikov z uporabo izdelkov X. Izdelki služijo kot zaščita pred sevanji in ustvarjajo svoje biopolje, s čimer sevanje frekvenčno preoblikuje in prepušča zgolj frekvenco 600 MHz. Prvostopenjski organ je zavzel stališče, da je izraz medicinska aparatura v bistvu enako kot medicinski pripomoček, to pa iz 3. člena Zakona o medicinskih pripomočkih ne izhaja. Analiza po dr. A.A. je namenjena merjenju energetskega stanja v telesu, torej ne izpolnjuje pogojev, ki jih določa 3. člen Zakona o medicinskih pripomočkih. Nikjer iz reklamnega letaka ni razvidno, da naj bi X. zdravil, temveč le, da je frekvenca zdravih celic pri človeku 600 MHz. V letaku so prikazani podatki obolenj v odvisnosti od frekvence nihanja človeških celic. Iz navedenega je jasno, da ne gre za zavajanje potrošnikov glede narave izdelka. To kar mu očita upravni organ, ne izhaja iz nobenega dokumenta v spisu. V danem primeru se je potrošnik B.B. glede nakupa premislil in želel vrnjen denar. Ker pa tožnik denarja ni hotel vrniti, ker za to ni bilo pravne podlage, ga je B.B. prijavil inšpekcijskemu organu. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi je sporno, ali je poslovna praksa tožnika v razmerju do potrošnikov pri prodaji izdelkov X. nepoštena. Ugotovljeno dejansko stanje je organ subsumiral pod določbe ZVPNPP o zavajujoči poslovni praksi (ki je po četrtem odstavku 4. člena oblika nepoštene poslovne prakse).

Po prvem odstavku 5. člena ZVPNPP se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakor koli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, in sicer glede obstoja ali narave izdelka (1. točka prvega odstavka), glede glavnih značilnosti izdelka, na primer rezultatov, ki se lahko pričakujejo od njegove uporabe (2. točka prvega odstavka). Če pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP).

Po presoji sodišča ugotovljena dejstva izpolnjujejo abstraktni dejanski stan iz zgoraj navedene določbe. Glede na podatke v predloženem spisu ni napačno sklepanje, da se meritve opravijo na pobudo oziroma predlog predstavnika tožnika, saj tudi v tožbi tožnik navaja, da predstavnik podjetja najprej po telefonu pokliče potrošnika, torej mu ponudi izvedbo storitve. Jasno je, da se meritve opravijo le, če se potrošnik s tem strinja, vendar njegova privolitev ni okoliščina, ki bi izključevala oceno poslovne prakse podjetja kot nepošteno. Kolikor tožnik izpodbija navedbe organa, da z aparatom za meritve po A.A. ne opravi meritev zdravstvenega stanja organov potrošnika, temveč izmeri njegovo energetsko stanje oziroma stanje bioenergije v njegovem telesu, sodišče meni, da navedbe organa ni razumeti kot zdravstvene opredelitve, ki bi jo dala uradna medicina, temveč tako kot bioenergijo obravnava alternativna medicina. Po tej doktrini neravnovesje v telesnem

energetskem polju

povzroča bolezni. Tožnik v tožbi opiše, da se iz energetskega stanja sklepa na stanje organov. Tudi iz listine v spisu „diagnostika bioenergije po metodi A.A.“ izhaja, da predstavnik tožnika diagnosticira bioenergijo na posameznih organih, torej ugotavlja, ali imajo ti organi preveč ali premalo bioenergije, kar po učenju bioenergetike vodi v bolezen. V tem smislu je meritve, ki jih opravlja tožnik, šteti za meritve zdravstvenega stanja organov. Kot izhaja iz spisov in kot navaja tožnik v tožbi, tožnik opravi tudi meritve sevanj v prostoru, ki naj bi vplivale na bioenergetsko ravnovesje v človeškem telesu. V letaku, ki ga prejme potrošnik ob nakupu izdelkov X., so navedena obolenja v odvisnosti od frekvence nihanja človeških celic in kot idealna valovna dolžina navedeno 666-600-545 MHz.

Upravni organ je ugotovil, da tožnik potrošnikom predstavi izdelke X. kot take, ki izredno blagodejno vplivajo na ljudi, saj dvignejo biopolje in v bližini telesa okrepijo varovalno biopolje (enako navaja tožnik v tožbi). V prospektu je navedeno, da so zaščita pred kozmičnimi sevanji in geopatogenimi conami, da prepuščajo in ojačajo frekvenco 600 MHz, ostale frekvence pa dušijo in oslabijo, naštete so težave, pri katerih so zelo primerni. Ob prej navedenem zatrjevanem vplivu človekovega energetskega stanja na bolezenska stanja (tudi v odgovoru potrošniku B.B. tožnik odgovarja, da izdelki X. vplivajo na bolezenska stanja) tudi po mnenju sodišča tožnik izdelke predstavlja kot medicinske pripomočke (po 3. členu Zakona o medicinskih pripomočkih je medicinski pripomoček vsak instrument, aparatura, naprava, programska oprema, material ali drug predmet, ki ga je proizvajalec predvidel za uporabo na ljudeh za diagnosticiranje, preprečevanje, spremljanje, zdravljenje ali lajšanje bolezni) oziroma da gre pri meritvah po A.A. za diagnosticiranje. Ob tem sodišče dodaja, da so po Zakonu o zdravilstvu kot zdravilske metode opredeljene "energijske metode" - to so metode vplivanja z biopoljem in delovanjem na biopolje, kar predpostavlja predhodno merjenje bioenergije. Glede na opisano pojasnjevanje tožnika ob meritvah in predstavitvi izdelkov sodišče ne dvomi, da bo potrošnik, ki je praviloma laik (iz podatkov upravnega spisa izhaja, da je tožnik izdelke X. prodajal starejšim ljudem) izdelke dojemal kot medicinske pripomočke.

Med strankama ni sporno, da izdelki oziroma aparatura za meritev niso vpisani v register medicinskih pripomočkov, torej niso preizkušeni kot taki in jih zato kot take tožnik ne bi mogel predstavljati. Certifikat Inštituta B. tega ne more nadomestiti. Zato upravni organ pravilno ugotavlja, da tožnik napačno predstavi naravo izdelkov.

Sodišče se strinja z upravnim organom, da celotna predstavitev izdelkov X., ki jo je po presoji sodišča glede na podatke v spisu upravni organ pravilno ugotovil (posebej je ugotovljena glede potrošnika B.B.), utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o nakupu, ki je sicer ne bi sprejel. Pritrjuje mu, da se glede na ceno, kot so izdelki ovrednoteni (ležišče 720 EUR in pregrinjalo 760 EUR), ne bi odločil za nakup, če bi šlo zgolj za (kakovostno) posteljnino. Odločilni razlog za nakup so lastnosti izdelkov, ki so mu predstavljene in vzbujajo upanje, da izdelki vplivajo na telesno počutje in zdravstveno stanje. Pri tem je upoštevati tudi način prodaje – tožnik izdelke prodaja izven poslovnih prostorov in tako potrošnik nima možnosti izbire med istovrstnimi izdelki, ampak se za nakup odloča na podlagi tožnikove predstavitve. Glede na to, kaj lahko pričakuje od uporabe izdelkov X., je zanje pripravljen plačati visoko ceno, kar lahko povzroči njegovo oškodovanje, saj kot je pravilno ugotovil upravni organ, nimajo lastnosti, kot jih tožnik predstavi. Zato so bili po presoji sodišča izpolnjeni vsi pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa po drugem odstavku 12. člena ZVPNPP.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

O stroškovnem zahtevku je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.