VSL sklep Cst 16/2018

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog upnikov M. d.o.o. in V. d.o.o. za razrešitev upravitelja A. P. v tem postopku in za imenovanje novega upravitelja zavrnilo.

2Upnik V. d.o.o. je zoper sklep pravočasno vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu za razrešitev upravitelja A. P. v tem postopku ugodi in imenuje novega upravitelja, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3Upravitelj je na pritožbo odgovoril.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče prve stopnje je kot neutemeljene zavrnilo očitke upnikov M. d.o.o. in V. d.o.o., da je upravitelj pri preizkusu njunih terjatev in terjatev upnika KZ X ravnal pristransko. Navedlo je, da je upravitelj na podlagi svoje presoje zaključil, da terjatve upnikov M. d.o.o. in V. d.o.o. ne obstajajo. Zato jih je prerekal in svojo odločitev pojasnil ter utemeljil v opombi 105 osnovnega seznama preizkušenih terjatev. Prav tako je na podlagi svoje presoje zaključil, da prijavljene terjatve upnika KZ X obstojijo in jih je priznal. Navedlo je, da bo o tem, ali so bile njegove odločitve pravilne ali napačne, odločilo sodišče v pravdnih postopkih, če bo do njih prišlo. Razrešitev upravitelja iz tega razloga, kot ga zatrjujeta upnika, pa bi po presoji sodišča prve stopnje pomenila prejudiciranje odločitve v morebitnih pravdnih postopkih o obstoju terjatev vseh treh navedenih upnikov.

6Pritožnik ponavlja očitke, ki se nanašajo na preizkus njegovih terjatev in terjatev upnikov KZ X ter M. d.o.o., s katerimi je utemeljeval predlog za razrešitev upravitelja. Navaja, da je upravitelj dejanska stanja, ki so v bistvenem enaka, pravno ocenil diametralno nasprotno in zato upnike postavil v neenakopraven položaj. Trdi, da za odločitev o kršitvi upraviteljevih obveznosti ni bistveno, ali je bila njegova presoja o (ne)obstoju prijavljenih terjatev pravilna in da se sodišču prve stopnje do le-teh ne bi bilo treba opredeljevati. Zato naj bi tudi odpadel pomislek sodišča glede prejudiciranja odločitve o obstoju prijavljenih terjatev.

7Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da zgolj na podlagi trditev upnikov v tem postopku ni mogoče presojati, ali terjatve le-teh res izvirajo iz dejanskih stanj, ki so v bistvenem enaka. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, bo to stvar presoje v pravdnih postopkih, ki bodo začeti zaradi ugotovitve obstoja upnikovih terjatev. Na podlagi trditev upnikov in upraviteljevega odgovora nanje pa tudi ni mogoče zaključiti, da bi bilo upraviteljevo prerekanje pritožnikovih terjatev očitno neutemeljeno.

8Sodišče prve stopnje je nadalje zavrnilo očitek pritožnika, da ni utemeljeno povečanje predračuna stroškov stečajnega postopka za stroške trgatve 2017. Navedlo je, da stroški predstavljajo izdatke v zvezi s trgatvijo 2017, ki jih mora zaenkrat nositi dolžnik, ker poslovna enota še ni prešla v lastnino kupca. Nadalje je navedlo, da je s sklepom z dne 22. 8. 2017 dovolilo spremembo predračuna stroškov zaradi dodatnih stroškov poslovanja poslovne celote - stroškov trgatve 2017, da se je zoper izdani sklep pritožil upnik ter da višje sodišče o pritožbi še ni odločilo.

9Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je Višje sodišče v Ljubljani o navedeni pritožbi že odločilo, s sklepom Cst 570/2017 z dne 17. 10. 2017 in jo zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo. Pritožbeno sodišče je pritožnikove trditve, da povečanje predračuna stroškov stečajnega postopka za stroške trgatve 2017 v znesku 105.900,00 EUR, ni utemeljeno, tako že obravnavalo, ko je reševalo pritožbo upnika zoper sklep o potrditvi navedenega predračuna stroškov stečajnega postopka in jih zavrnilo kot neutemeljene. Ker pritožnik v zvezi s tem ne pove nič novega, se pritožbeno sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

10Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je finančno prestrukturiranje dolžnika mogoče le do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka. Zato je upravitelj, ki je pridobil pooblastila za zastopanje dolžnika in vodenje njegovih poslov iz drugega odstavka 97. člena ZFPPIPP (drugi odstavek 245. člena ZFPPIPP), upravičeno preklical za dne 5. 9. 2016 sklicano skupščino, na kateri naj bi se po trditvah upnika odpravila dolžnikovo insolventnost, in umaknil predlog za imenovanje revizorja za potrebe izvedbe skupščine za dokapitalizacijo dolžnika. Za takšno postopanje soglasja sodišča ni potreboval. Očitki, da je upravitelj že pred pravnomočnim začetkom stečajnega postopka imel velik interes za neuspeh odprave insolventnosti dolžnika in za slabše poplačilo vseh dolžnikovih upnikov, tako niso utemeljeni.

11Sodišče prve stopnje se do očitkov upnika glede negospodarnega ravnanja upravitelja, ki naj bi za minimalen obseg dolžnikovega poslovanja v stečaju zaposlil 24 delavcev, sicer res ni izrecno opredelilo. Opredelilo se je le do očitkov, da je upravitelj v računovodstvu zaposlil štiri delavce, v upravi pa tri in jih kot neutemeljene zavrnilo. Vendar pa je pojasnilo, da je o potrebnosti zaposlitve navedenih delavcev sodišče odločalo s sklepom o potrditvi predračuna stroškov, na katerega se nihče od upnikov ni pritožil.

12Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sklepom St 000/2016 z dne 13. 1. 2017 določilo začasni predračun stroškov stečajnega postopka tako, kot je bil naveden v upraviteljevem predlogu z dne 9. 1. 2017, katerega sestavni del je bil tudi seznam zaposlitev in pogodb o poslovnem sodelovanju. Upnik se na navedeni sklep ni pritožil. Prav tako je sodišče prve stopnje s sklepom St 000/2016 z dne 28. 6. 2017 določilo predračun stroškov stečajnega postopka, kot je bilo navedeno v upraviteljevem predlogu za določitev predračuna stroškov z dne 8. 5. 2017, v katerem so bili prav tako predvideni stroški v povezavi s pogodbami o zaposlitvi, navedenimi v seznamu zaposlitev in pogodb o poslovnem sodelovanju. Tudi na navedeni sklep se upnik ni pritožil. Zato s pritožbo zoper izpodbijani sklep ne more uspeti s trditvami, da očitane zaposlitve niso potrebne.

13Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da je zavrnilo njegove očitke glede nenadzorovanega odtekanja denarnih sredstev, ni pa se pri tem opredelilo do bistva le-teh, in sicer, da upravitelj vse do danes, torej več kot devet mesecev po zadnjem začetku stečajnega postopka, ni raziskal samovoljnih pologov in nakazil gotovine iz blagajniškega poslovanja na osebne račune delavcev, na katere naj bi bil opozorjen že zelo kmalu po začetku stečajnega postopka in ki naj bi pomenili neposredno oškodovanje stečajne mase. Ker pritožnik le-teh ni konkretiziral, se sodišče prve stopnje do njih ni moglo opredeliti, niti se ne more pritožbeno sodišče.

14Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi očitek upnika, da je upravitelj onemogočal kvalificirano pravno zastopanje upnika s tem, ko si je prizadeval pridobiti nazaj sredstva, izplačana na podlagi pogodbe z dne 19. 7. 2016. Ugotovilo je, da je bila navedena pogodba sklenjena v času veljavnosti začasne odredbe z dne 18. 7. 2016, ki je omejevala upravičenja organov upravljanja, med drugim tudi tako, da je za sklepanje novih pogodb zahtevala soglasje sodišča.

15Pritožnik trdi, da je sodišče prve stopnje popolnoma spregledalo, da je dne 2. 12. 2016 izdalo pravnomočen sklep, s katerim je dolžniku dalo soglasje za plačilo stroškov odvetniških storitev. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz navedenega sklepa ne izhaja, da bi se nanašal na zgoraj navedeno pogodbo.

16Pritožba se ob povedanem izkaže kot neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).