VSM sklep I Cp 1128/2014

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbe.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke, ki je za zavarovanje svoje denarne terjatve predlagala predhodno odredbo z zaznambo zastavne pravice na nepremičnini tožene stranke. Obrazložilo je, da nepravnomočen sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni izvršljiva odločba iz prvega odstavka 257. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), na podlagi katere bi bilo mogoče izdati predhodno odredbo, kar ustreza odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014, s katero je bila razveljavljena točka 1 prvega odstavka 258. člena ZIZ.

2Tožeča stranka se je zoper sklep sodišča prve stopnje pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Šteje, da je odločba Ustavnega sodišča z dne 10. 7. 2014, ki je bila objavljena 28. 7. 2014, začela veljati šele 29. 7. 2014. Ustavna odločba ni razveljavila 257. člena ZIZ, ki določa obstoj še neizvršljive odločbe domačega sodišča ali drugega organa kot pogoj za izdajo začasne odredbe. Tožeča stranka takšno odločbo ima v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki ga je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo 29. 4. 2014. Ustavno sodišče je razveljavilo samo zakonsko domnevo obstoja nevarnosti uveljavitve terjatve. Tožeča stranka ne sprejema argumentacije Ustavnega sodišča, da na podlagi sklepa o izvršbi ni več mogoče izposlovati predhodne odredbe.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep izdalo 12. 8. 2014, kar je bilo po objavi odločbe Ustavnega sodišča U-I-148/13-15, zato je odločbo moralo upoštevati.

5Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo, da sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, zoper katerega je bil vložen ugovor dolžnika, ni odločba domačega sodišča iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, na podlagi katere bi bilo mogoče izdati predhodno odredbo. Takšno stališče, čeprav ne enotno, je bilo v sodni praksi sprejeto že pred navedeno ustavno odločbo (na primer sklep Višjega sodišča v Mariboru Cpg 506/2013 z dne 23. 1. 2014). Upnik s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine (ki je lahko zgolj račun ali izpisek iz overjenih poslovnih knjig, česar mu predlogu ni potrebno priložiti) doseže izdajo sklepa o izvršbi, s katerim je dolžniku naloženo plačilo. V primeru dolžnikovega ugovora in nadaljevanja v pravdnem postopku mora upnik - tožnik predlog za izvršbo še dopolniti z ustreznimi navedbami, ker gre sicer za nepopolno tožbo. Takšen upnik bi bil s pridobitvijo predhodne odredbe očitno v privilegiranem položaju v primerjavi z upnikom, ki mora neizvršljivo odločbo za pridobitev predhodne odredbe pridobiti v kontradiktornem postopku. Šele neizvršljiva sodba, s katero upnik - tožnik v pravdnem postopku dokaže utemeljenost svojega zahtevka, je odločba iz prvega odstavka 257. člena ZIZ.

6Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v navedeni odločbi, po izdaji katere ni več dileme, kakšna je pravilna razlaga prvega odstavka 257. člena ZIZ in kakšna naj bo enotna sodna praksa. Gre za razlago te zakonske določbe, zato ni pomembna pritožbena navedba, da Ustavno sodišče ni razveljavilo 257. člena ZIZ. Prav tako ni pomembno, da tožeča stranka ne sprejema obrazložitve Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče je poudarilo splošno načelo enakost iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

7V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni, niti podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 2. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

8Stroški s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za predhodno odredbo so bili v celoti nepotrebni, zato je pritožbeno sodišče po prvem odstavku 165. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da jih tožeča stranka nosi sama, ne glede na končni izid pravde.