UPRS sodba in sklep I U 716/2014

Tožba zoper 2. točko izreka začasne odločbe Centra za socialno delo ... št. 562-456/12-31 z dne 18. 9. 2013 se zavrže.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Toženka je z izpodbijano prvostopenjsko začasno odločbo, izdano 18. 9. 2013, odločila: da se z dnem 23. 8. 2013 razveže rejniška pogodba št. 562-455/12/13 z dne 2. 1. 2013, ki sta ju sklenila Center za socialno delo ... (CSD) in tožnica kot rejnica (1. točka izreka); da se mladoletni A.A. in B.A. 23. 8. 2013 ob 12.00 uri v prostorih CSD premestita iz tožničine rejniške družine in se začasno oddata in namestita v tam imenovani krizni center za otroke (2. točka); da je tožnica dolžna dopustiti namestitev otrok v varstvo in vzgojo, kot je določeno v 1. točki izreka te odločbe (3. točka; po mnenju sodišča gre za očitno pomoto, ko se sklicuje na 1. namesto na 2. točko, v kateri je izrečena premestitev); da je ta odločba začasna in velja do dokončne odločitve o glavni stvari (4. točka); da postane izvršljiva s trenutkom vročitve in se izvrši takoj, pritožba pa ne zadrži njene izvršitve (5. točka); da je tožnica dolžna izročiti zdravstveno kartico ter osebne dokumente obeh otrok, njuna oblačila in njune osebne predmete (6. točka); da v tem postopku stroški niso nastali (7. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ zaradi zaščite otrokovih koristi po prejeti prijavi s strani tretje osebe začel postopek za ugotavljanje okoliščin v zvezi z z izvajanjem rejništva. Na podlagi ocene multidisciplinarnega tima (ta je pridobil izjavo svetovalne delavke v vrtcu in prijaviteljice), odziva tožnice in njenega moža na predočene očitke, na podlagi razgovora z otrokoma, poročila kriznega centra z dne 7. 9. 2013 in strokovne delavke organa o obisku deklic v centru z dne 18. 9. 2013 organ ocenjuje, da sta otroka prikrajšana pri zadovoljevanju osnovnih razvojnih potreb po toplem in varnem družinskem okolju brez fizičnega in psihičnega nasilja. Ugotovitveni postopek še ni zaključen, vendar pa na podlagi do sedaj zbranih informacij obstaja velika verjetnost, da so v prijavi podane navedbe večinoma resnične. Zato je CSD, ki je dolžan varovati predvsem koristi otroka, na podlagi 49. člena Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju ZIRD) in XIV. člena rejniške pogodbe (v njem je določena možnost njene razveze brez predhodnega opozorila) rejniško pogodbo začasno razvezal, deklici pa takoj namestil v krizni center.

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zoper 2. točko izreka začasne odločbe zavrgel, v preostalem delu pa je njeno pritožbo zavrnil.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v obširni tožbi oporeka ugotovitvam prvostopenjskega organa glede primernosti njenega ravnanja kot rejnice. Poudarja, da je ocenil le tisti del razpoložljivih informacij, ki ji niso v prid, čeprav sam kljub skrbnemu spremljanju rejniške družine ničesar od očitanega ni opazil, niti tega niso zaznali v šoli oziroma v vrtcu. Ves čas je redno komunicirala s CSD in poročala o pomembnih dejanjih. Organ bi moral oceniti, kakšen vpliv bo imel odvzem otrok iz rejniške družine.

Oporeka izvedbi postopka do izdaje začasne odločbe, saj iz podatkov v spisu ni videti razlogov za izdajo odločbe v skrajšanem postopku, ustna odločba ni bila izrečena in ne odrejeno, da se izvrši takoj. Odločba ne pojasni konkretno, katera neustrezna ravnanja in kateri neustrezen čustveni odnos, ki narekujejo takojšno premestitev deklic iz družine, se ji očitajo. Odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V postopku njej in deklicama ni bila dana možnost, da se o očitanih kršitvah izjasnijo, saj ji 23. 8. 2013 na razgovoru na CSD to ni bilo omogočeno. Meni, da bi moral prvostopenjski organ izvesti redni ugotovitveni postopek, v katerem bi bila zagotovljena kontradiktornost. Navaja še okoliščine v zvezi z dogajanjem na CSD 23. 8. 2013, med drugim, da z deklicama ni bil opravljen razgovor, ampak da sta bili zaslišani, vprašanja pa sugestivna. Za zaslišanje kot skrbnica ni dala soglasja. Zaradi kolizije interesov bi moral biti deklicama postavljen skrbnik za poseben primer, v navzočnosti katerega bi bil lahko opravljen razgovor. Tudi to kaže, da je prvostopenjski organ dejansko ravnal v nasprotju z zakonom in interesi ter koristmi obeh deklic. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži v plačilo stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

Tožba zoper 2. točko izreka prvostopenjske odločbe ni dovoljena.

Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena je upravni akt upravna odločba, s katero je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

V obravnavanem primeru je drugostopenjski organ je tožničino pritožbo zoper omenjeno točko izreka prvostopenjske odločbe (o premestitvi deklic z dnem 23. 8. 2013 iz rejniške družine in o začasni oddaji ter namestitvi v krizni center) zavrgel. Tožnica bi zato morala najprej izpodbijati drugostopenjsko odločitev o zavrženju pritožbe (pa je ne) in doseči, da jo drugostopenjski organ obravnava po vsebini. Šele ko bi zavrnil njeno pritožbo zoper 2. točko prvostopenjske odločbe, bi bili tudi v tem delu izpolnjeni pogoji za izpodbijanje začasne odločbe v 2. točki izreka.

Ker torej izpodbijana začasna odločba v navedeni točki ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v tem upravnem sporu, je sodišče tožbo v tem delu zavrglo (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

V preostalem delu tožba ni utemeljena.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZDR) v 8. členu določa, da je rejništvo posebna oblika varstva otrok, ki jim je potrebna oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso njihovi starši. Njegov namen je, da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje ter delo (154. člen). CSD odda v rejništvo otroka, ki nima svoje družine, otroka, ki iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših, ali otroka, katerega telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi (prvi odstavek 157. člena). CSD razveže rejniško pogodbo brez odpovednega roka, če oceni, da to zahteva zaščita otrokovih koristi (tretja alineja prvega odstavka 49. člena ZIRD). V tem primeru odloči tudi o namestitvi otroka v drugo rejniško družino ali o prenehanju rejništva ali poskrbi za drugo obliko varstva in vzgoje otroka (tretji odstavek istega člena).

Iz navedenih določb izhaja, da naj bi se z rejništvom otroku zagotavljal ustrezen čustveni in fizični razvoj, ki ga zaradi različnih razlogov ni bil deležen v matični družini. Ker je torej pri izvajanju rejniške dejavnosti glavno vodilo zaščita otrokovih koristi (3. člen Konvencije OZN o otrokovih pravicah, prvi odstavek 5. a člena in 6. člen ZZDR), se sodišče strinja z upravnima aktoma obeh stopenj in njunimi razlogi, s katerimi je pojasnjeno, zakaj je bilo treba pred koncem postopka za odpoved rejniške pogodbe, ki jo je tožnica sklenila s CSD za izvajanje rejniške dejavnosti v zvezi z mld. A.A. in B.A., takoj z začasno veljavnostjo urediti vprašanja, ki se nanašajo na izvajanje rejništva oz. s tem povezane rejniške pogodbe (posledično pa tudi o takojšnji namestitvi deklic v krizni center). Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožbene navedbe pa dodaja:

Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 221. člena določa, da če je glede na okoliščine primera neogibno potrebno, da se pred koncem postopka izda odločba, s katero se začasno uredijo posamezna vprašanja ali razmerja, se taka odločba izda na podlagi podatkov, ki obstajajo takrat, ko se izda. V taki odločbi mora biti izrecno navedeno, da je začasna.

Ne drži tožbena trditev, da v izpodbijani odločbi ni obrazložena nujnost takojšnjega ukrepanja (izločitve iz rejniške družine in takojšnja razveza rejniške pogodbe z začasno veljavnostjo), saj prvostopenjski organ v odločbi navaja tako okoliščine, ugotovljene v zvezi z izvajanjem rejništva, kot tudi njihovo oceno ter sklep o nujnosti ukrepanja (med drugim tudi v zadnjem odstavku na 8. strani obrazložitve in nadaljevanju na 9. strani). Ker se začasna odločba izda na podlagi podatkov ugotovitvenega postopka, ki še ni končan, torej ne na podlagi popolnih podatkov, na odločitev v tej zadevi ne morejo vplivati tožbene navedbe o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker da niso bile upoštevane okoliščine, ki naj bi bile v prid tožnici glede primernega izpolnjevanja obveznosti rejnice. Podatki, ki jih tožnica primeroma navaja v V. točki tožbe (npr. poročilo osebnih zdravnic obeh deklic, psihologinje, zobozdravnice itd.), bodo torej lahko ugotovljeni in ocenjeni v nadaljevanju postopka pred izdajo končne odločbe v tej zadevi. Tako tudi iz odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ začasno odločbo sprejel na podlagi dejstev, ugotovljenih s stopnjo verjetnosti, saj je na 8. strani obrazložitve izrecno poudaril, da ugotovitveni postopek še ni zaključen, da pa je po sedaj zbranih informacijah, ki jih je pridobil predvsem po razgovoru z deklicama, ugotovil, da obstaja velika verjetnost, da so v prijavi, ki je bila vložena s strani tretjega zoper rejnico, podane navedbe večinoma resnične.

Tožnica v VI. točki tožbe navaja tudi podatke, s katerimi naj bi prvostopenjski organ pri odločanju že razpolagal, a jih ni upošteval (med drugim o šolskem uspehu deklic, njunem zdravju, priznanjih z različnih tekmovanj, o obiskih in uspehih v zvezi s terapijami pri defektologu – logopedu, nevroterapevtu itd.).

Drži, da prvostopenjski organ teh okoliščin ni ugotovil, vendar pa po presoji sodišča, celo če bi držalo vse navedeno, začasna odločitev ne bi mogla biti drugačna, saj kažejo zgolj enega od vidikov tožničine skrbi za mladoletni deklici v okviru izvajanja rejništva, to je skrb za to, da sta urejeni, da obiskujeta zdravnika, hodita v šolo, sodelujeta v obšolskih dejavnostih ipd. Multidisciplinarni tim je namreč ogroženost deklic utemeljil tudi z neustreznim čustvenim odnosom rejnice (3. stran obrazložitve), prav pomanjkanje uvida v potrebe mladoletnih deklic, neustrezne (ostre, pretirane) vzgojne metode in zato njuno prikrajšanost pri zadovoljevanju osnovnih razvojnih potreb po toplem in varnem družinskem okolju pa je prvostopenjski organ ocenil kot problematično (7. in 8. stran obrazložitve).

Nenazadnje iz obrazložitve odločbe izhaja tudi to, da je organ odločitev o takojšnji izločitvi iz rejniške družine in razvezi rejniške pogodbe sprejel tudi na podlagi tožničine reakcije ob seznanitvi s prijavo (tretji odstavek na 8. strani obrazložitve), ki mu tožnica v tožbi ne oporeka, ampak pojasnjuje (IX. točka tožbe), da je bilo ob nepričakovanem in drastičnem ukrepanju z veliko verjetnostjo pričakovati njeno čustveno intenzivno odzivanje. Navedeno pa po presoji sodišča ne more biti upoštevna okoliščina za odločitev v tej zadevi. CSD, ki je dolžan skrbeti in varovati koristi otrok, je bil namreč po prejeti prijavi dolžan ukrepati in s tem v zvezi začeti izvajati postopek. Tožnica kot oseba, ki opravlja rejniško dejavnost, pa bi se morala zavedati, da je v takem primeru dolžna trpeti nadzor in dodatno preverjanje okoliščin. Če je bil njen odziv 23. 8. 2013 na sestanku neprimeren, četudi zaradi domnevno neutemeljenih trditev v prijavi, je s tem nase prevzela breme, da bo njena pretirana reakcija v tistem trenutku – v povezavi z vsemi do tedaj znanimi podatki – odločilna za takojšnje ukrepanje CSD (drugi odstavek na 5. strani obrazložitve).

Kadar gre za nujne ukrepe v javnem interesu po 4. točki prvega odstavka 144. člena tega zakona, lahko pristojni organ odloči tudi ustno (prvi odstavek 211. člena ZUP), pri čemer lahko odredi, da se odločba takoj izvrši (drugi odstavek istega člena). Ustno odločbo je torej dopustno izdati, če gre za nujne ukrepe v javnem interesu, ki jih ni mogoče odlagati, pa so dejstva, na katera se mora opirati odločba, ugotovljena ali vsaj verjetno izkazana.

Ukrepanje zaradi zaščite koristi otrok je ukrepanje, ki je v javnem interesu. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe (drugi odstavek na 4. strani) in predloženih upravnih spisov (v njih se nahaja tudi zapisnik sestanka multidisciplinarnega tima z dne 22. 8. 2013, stran 12-14 spisa št. 562-456/12-31) izhaja, da je bila izpodbijana začasna odločba tožnici izrečena ustno 23. 8. 2013. Navedeno potrjuje tudi ob tej priliki sestavljen zapisnik, v katerem je navedeno, da je tožnica seznanjena o ukinjenem skrbništvu in o odpovedani rejniški pogodbi z dnem, ko je CSD prevzel deklici in ju namestil v krizni center, tožnica pa tudi sama v IX. točki tožbe navaja, da ji je bilo 15 minut po prihodu pojasnjeno, da z možem deklic nikoli več ne bosta videla. Glede na navedeno ne drži, da tožnice ne bi bila ustno seznanjena z odločitvijo in njeni takojšnji izvršitvi.

V tem primeru bi moral organ v skladu s tretjim odstavkom 211. člena ZUP izdati pisno odločbo v osmih dneh od ustne odločitve. Omenjeni rok je bil v tej zadevi prekoračen, saj je bila začasna odločba izdana 18. 9. 2013. Poleg tega bi pisna začasna odločba morala temeljiti le na dejanskem stanju, ki je obstajalo v času ustne odločitve, zato tožnica upravičeno opozarja, da izpodbijana odločba ne bi smela biti obrazložena z dejstvi in dokazi, zbranimi kasneje. Kljub temu sodišče meni, da omenjeni kršitvi ne vplivata na drugačno odločitev v tej zadevi. Po presoji sodišča iz poročila kriznega centra z dne 7. 9. 2013 o izjavah deklic glede življenja v rejništvu, ki sta jih dali v času po izdaji ustne začasne odločbe, in iz poročila strokovne delavke CSD o razgovoru z njima z dne 18. 9. 2013 namreč ne izhaja drugega kot to, na kar je bilo opozorjeno že v prijavi in o čemer sta deklici povedali na centru 23. 8. 2013. Res je bil ta razgovor opravljen ne da bi bil deklicama zaradi kolizije interesov s tožnico postavljen skrbnik za posebni primer, vendar pa iz tožbe ni razvidno, na kakšen način naj bi to ravnanje poseglo v tožničine pravice (in ne v pravice mladoletnih otrok). Zato s temi ugovori ne more doseči odprave izpodbijane začasne odločbe.

Prav tako ne drži, da tožnica pred začasno odločitvijo ni imela možnosti podati izjave. Iz že omenjenega zapisnika z dne 23. 8. 2013 je razvidno, da je bila pozvana na sestanek na CSD, kjer je navedla, da gre za lažne obtožbe, da je v dopisu pretiravanje, da se bosta z možem odločila glede nadaljnjih postopkov, da je seznanjena z vsebino prijave, v nadaljevanju pa se je opredelila tudi do njene vsebine, razgovor pa zapustila, ne da bi podpisala zapisnik.

Ker za odločitev v tej zadevi ostale tožbene navedbe niso relevantne, o morebiti trajni razvezi rejniške pogodbe pa bo odločeno z odločbo, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). O zadevi je odločilo na seji, saj dejstva, ki jih navaja tožnica, za sprejem začasne odločitve niso odločilnega pomena.

K III. točki izreka

Kadar sodišče tožbo zavrže ali zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).