VSC Sodba Cpg 8/2022

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se v izpodbijanem delu sodba sodišča:

- v točki I. izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 11.415,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2018 dalje do plačila in se zavrne presežni tožbeni zahtevek iz I. točke izreka v višini 3.805,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2018 dalje do plačila,

in

- v III. točki izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema te odločbe plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 17,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

II. Sicer se pritožba tožene stranke zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti toženi stranki 114,38 EUR pritožbenih stroškov.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 15.220,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2018 dalje do plačila, (II.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za plačilo 3.805,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2018 dalje do plačila in (III.) odločilo, da je tožena stranka (toženec) dolžna plačati v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki (tožnici) 840,42 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe (izpodbijani del) je toženec vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. V obširni pritožbi, ki je pritožbeno sodišče na tem mestu podrobneje ne povzema, se pa v nadaljevanju obrazložitve v kratkem opredeli do vseh bistvenih pritožbenih očitkov, nasprotuje zaključku, da bi morala biti varovalna ograja postavljena na delu strehe, kjer se ni delalo. Sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti neprepričljivi izpovedbi poškodovanega delavca. Moralo bi ugotoviti natančno mesto padca. Ograde na mestu padca ni bilo mogoče namestiti. Izvedenec ni hotel odgovoriti, ali je možno prinesti izolacijo iz odprtine pod mansardo. Glede frčade je njegovo mnenje nejasno in v tem delu brez dokazne vrednosti. Sodišče je v sodbi napak zapisalo, da je mesto padca pod oknom odstranjene frčade, saj frčada ni bila odstranjena, ampak le zgrajena na novo. Poškodovani delavec je ravnal nevarno in toženka njegovega ravnanja ni bila dolžna pričakovati. Ravnanje delavca je pretrgalo vzročno zvezo. Napačna je ugotovitev, da toženka ni vršila potrebnega nadzora, ki mora biti sorazmeren z zahtevnostjo opravila (glej odločbe VSL I Cpg 1018/2015, I Cpg 112/2019 in I Cpg 2065/2014). Toženec bi bil lahko kvečjemu odgovoren v višini 25% oziroma 20% (glej odločbo VSC Cpg 106/2019). Glede namestitve varovalne vrvice je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. V tem delu je izvedensko mnenje informativen dokaz, saj je tožnica tožencu očitala le opustitev sprejetja kolektivnih varovalnih ukrepov, kaj več pa ne (glej odločbo VSL I Cpg 1098/2015).

3Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in med drugim navaja, da je že v tožbi zatrjevala, da bi moral toženec preprečiti dostop do mesta, kjer je prišlo do nesreče (npr. s trdno leseno oviro idr.).

4Pritožba je delno utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotovljenega dejanskega stanja, na tem mestu podrobneje ne povzema, saj je le-to razvidno že iz izpodbijane sodbe,. Navedeno se nanaša predvsem na neskrbna ravnanja samega delavca, medtem ko je na očitke v zvezi z zmotno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, ki se nanašajo na ravnanja in opustitve toženca, odgovorjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

6Vse dvome o ″frčadi″ (oziroma dvignjenem ostrešju mansarde) in o odstranjeni ″frčadi″ (op. ta ni bila odstranjena, saj je šlo prej za ravno streho) je sodišče prve stopnje z zaslišanjem izvedenca pojasnilo, kar je tudi ustrezno obrazložilo v izpodbijani sodbi. Toženec v pritožbi očitno ne razume vsebine zaslišanja izvedenca na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Njegovo sklicevanje na nejasnosti in nedoslednosti, ki izhajajo iz pisnega mnenja in pisnih dopolnitev, zato ni utemeljeno, saj so bile vse nejasnosti na navedenem naroku odpravljene (glej zapisnik o zaslišanju izvedenca). Kaj je bilo na strehi pred posegom, nenazadnje ni pravno relevantno, kar je razpravljajoča prvostopenjska sodnica, ki je prav tako razčistila dvome glede pojma ″frčada″, na naroku tudi pravilno izpostavila. Na istem naroku je izvedenec po pojasnitvi vsega navedenega govoril o možnosti nošnje manjših kosov izolacije po sporni poti. Sodišče prve stopnje na predmetnem naroku ni le skušalo ″zrelativizirati diskrepanc″, ampak je vse nejasnosti odpravilo. Iz zapisnika izhaja le, da je izvedenec menil, da dvignjeni del strehe mansarde, ni frčada, medtem ko je toženec menil in še vedno meni, da je to frčada. Predmetno različno pojmovanje ni bistveno in ne vpliva na pravilnost odločitve. Iz zapisnika o zaslišanju izvedenca izhaja, da so se nejasnosti odpravile, in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno, medtem ko različna pojmovna opredelitev dvignjenega dela strehe na končno odločitev nima nobenega vpliva. Izvedensko ekspertizo je treba upoštevati kot celoto (pisno ekspertizo, pisne dopolnitve in zaslišanje) in nejasnosti so bile z zaslišanjem odpravljene, zato mnenje v nobenem delu ni konfuzno, nejasno in brez dokazne vrednosti. Zapis sodišča prve stopnje, da je mesto padca pod oknom odstranjene frčade, je zapisan v povsem drugem kontekstu (v 19. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, kjer se sodišče prve stopnje opredeljuje o mestu padca), prav tako pa gre le za goli povzetek zapisa izvedenca iz njegovega pisnega mnenja oziroma pisne dopolnitve mnenja, kar je bilo ob zaslišanju izvedenca vse razčiščeno (op. izvedenec je pojasnil, da so mu na ogledu povedali, da je imel objekt pred posegom frčado, in je torej zato v pisnih delih navajal o odstranjeni frčadi). In nenazadnje, tudi v primeru, če gre za zmoten zapis, je dejstvo, kaj je bilo na strehi pred deli, pri katerih je prišlo do delovne nesreče, pravno nerelevantno.

7Neutemeljen je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bil očitno v prekoračitvi tožničine trditvene podlage. Tožnica je že v tožbi tožencu med drugim očitala, da bi moral predvideti nevarnosti in zagotoviti varne dostope in prehode (z ogrado, lovilnimi mrežami, odri ali drugače) ali preprečiti možnost dostopa na nezavarovani del (npr. z leseno oviro). Da bi moral torej (kar je bistveno) preprečevati možnost dostopa na nezavarovani del strehe, mu je bilo očitano, pri čemer je tožnica le primeroma naštela enega od možnih načinov. Drži, da tožnica ni izrecno izpostavila možnosti uporabe vrvice in da je o njej govoril izvedenec, vendar predmetno po presoji pritožbenega sodišča upoštevaje povedano ne presega tožničine trditvene podlage na način, da gre za neupoštevno okoliščino, ki jo je kot informativno odkril šele izvedenec. Gre namreč le za eno od možnosti preprečevanja dostopa, kar je bistvo dovolj konkretnega tožničinega očitka in česar toženec z ničemer ni izvedel (niti z vrvico, ki je tožnica ni izrecno omenjala v tožbi, v kateri je le primeroma omenila leseno oviro). Z omenjenim očitkom je bil toženec seznanjen že s prejemom tožbe in ne šele z izdelavo ekspertize. Hkrati ni razvidno, kako naj bi bilo le-to (o vrvici), če se ne upošteva, kakorkoli pravno relevantno oziroma ugodno za toženca. Bistveni del očitka tožencu je namreč v tem, da ni zavaroval celotne strehe in je posledično prišlo do delovne nesreče, medtem ko je le dodano, da je v vsakem primeru priporočljivo, če bi ravnal še v smeri preprečevanja dostopa na nevarni del strehe (z ograjo, z opozorilno vrvico ali drugo obliko ovire). Da so bili tožničini očitki nekonkretizirani v smislu odločbe VSL I Cpg 1098/2015, je le lastno in neizkazano zavzemanje toženca (glej obširne in konkretizirane očitke tožnice iz predvsem tožbe in tudi nadaljnjih pravočasnih tožničinih vlog), ki mu ni mogoče slediti. Izvedenec oziroma sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča ni ugotovilo ničesar takšnega, kar bi presegalo (tožničino) trditveno podlago. Tudi omenjena vrvica ne pomeni preseganja tožničine trditvene podlage v smislu, da gre za neupoštevno okoliščino, in nenazadnje ne pomeni okoliščine, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost končne odločitve.

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi bilo treba (upoštevaje konkretni primer) Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (uredba) razlagati tako, da je treba varnostne ograje in lovilne odre postaviti le na mestu, kjer se dela (upoštevaje konkretni primer le na zahodnem delu strehe). Toženec že sam v pritožbi izpostavi 3. člen uredbe, da je začasno ali premično gradbišče delovišče, na katerem se izvajajo gradbena dela. Že iz tega izhaja, da mora biti (celotno) delovišče urejeno na način, da se delo lahko varno opravlja. Prav tako 11. člen uredbe govori o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na (celotnem) gradbišču. Zavzemanje toženca, da je treba pojem delovišča razlagati na način, da je to le del, kjer so se v tistem trenutku (dnevu) opravljala dela, je zmotno. Toženec je izvajal sanacijo (obnovo) celotne strehe in upoštevaje izdelano ekspertizo izvedenca iz varstva pri delu B. B., ki mu je sodišče sledilo, bi moral, kljub etapnemu opravljanju del, zaradi možnosti prehajanja delavcev zagotoviti kolektivne varnostne ukrepe tudi na delu strehe, kjer se tisti dan ni delalo in kjer je delavec s strehe padel. Drži zatrjevanje pritožbe, da gre pri razlagi uredbe za pravno vprašanje, ki pa ga je sodišče prve stopnje pravilno rešilo in odločitev tudi obrazložilo (glej 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zavzemanje pritožbe, da bi morala biti obveznost varovanja celotne strehe izrecno zapisana v uredbi in da bi moralo sodišče prve stopnje takšen izrecen zapis najti v uredbi ali v drugem predpisu ter se nanj očitno sklicevati, je neutemeljeno. Takšna obveznost je iz uredbe, ki govori le o (celotnih) deloviščih oziroma gradbiščih, razvidna. Šlo je za sanacijo celotne strehe in v različnih obdobjih so se izvajala dela na celotni strehi, zato je stališče sodišča prve stopnje, da bi moral toženec zavarovati vse previsne robove strehe, ob dodatnih okoliščinah, ki so v možnosti prehajanja delavcev iz zavarovanega območja na nezavarovano območje ter dejstvu, da le-tega toženec z ničemer ni niti poskušal preprečiti, pravilno. Toženec ni imel pravice organizirati dela na način, ki se mu je zdel primeren, ampak je moral zagotoviti ustrezne ukrepe iz varnosti in zdravja pri delu na celotnem delovišču oziroma gradbišču (strehi). Sklicevanje toženca le na zapisnik delovnega inšpektorja (priloga A31), v katerem je inšpektor grajal samo ustreznost (postavljene) varovalne ograje na vzhodnem delu strehe, je neutemeljeno, saj že sam toženec drugje v pritožbi izpostavi še obvestilo delovnega inšpektorja (op. ta je bil v postopku tudi zaslišan) o raziskani nezgodi pri delu (priloga A3), iz katerega izhaja, da je deloma k nesreči prispevala tudi nepostavitev varnostnih ograj. Dejstvo, da delovni inšpektor in policija nista zoper toženca sprožila nobenih postopkov v smeri prekrška ali kazenske odgovornosti, nima pravno relevantnega vpliva na toženčevo odškodninsko odgovornost v tem sporu. Gre le za post festum udejstvovanje tretjih oseb oziroma organov, ki že samo po sebi ne more vplivati na odgovornost toženca, ki je povezana z ravnanji in opustitvami vseh udeleženih v nastanku delovne nesreče, in le torej za nekakšen indic, ki ne more spremeniti presoje v konkretni zadevi. Hkrati velja še dodati, da temelji morebitna odgovornost za prekršek oziroma za kaznivo dejanje na povsem drugačnih (strožjih) zahtevah kot odškodninska odgovornost, zato neukrepanje inšpektorja in policije ne pomeni, da toženčeva odškodninska odgovornost ni podana.

9Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da naj bi poškodovani delavec opravljal nekaj, kar ni bilo v okviru njegovega dela, in je drugačno pritožbeno zavzemanje neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je utemeljeno in obrazloženo sledilo prepričljivi izpovedbi delavca, medtem ko v tem delu izpovedbi priče A. A. (drugi delavec) ni sledilo, kar je tudi pojasnilo z razlogi, ki so logični, razumski in prepričljivi. Da naj bi delavec izpovedoval neprepričljivo, je lastno in neizkazano mnenje toženca. Delovni inšpektor ni bil neposredna priča dogodku in je med drugim izpovedal o tem, da je informacije pridobival od vseh udeležencev delovnega procesa, in sicer tudi od poškodovanega delavca, ki mu je povedal, da je šel po material. S sklicevanjem na izpovedbo inšpektorja ni mogoče preprosto slediti neprepričljivi izpovedbi priče A. A. Inšpektor namreč ni izpovedal le o nevarnem sestopu, kar naj bi potrjevalo navedbe priče A. A., da sta zaključila z delom in da sta sestopala s strehe. Ne drži, da izvedenec ni hotel odgovoriti na vprašanje in se ni sprenevedal, če je bilo tam možno vstopiti v objekt in prinesti izolacijo iz odprtine pod mansardo, ampak je povsem logično in razumljivo pojasnil, da nima zadostnih podatkov za korekten odgovor (o velikosti odprtine in izolacijskega materiala). K temu je dodal, da pri takšnem delu nastajajo ostanki manjših dimenzij, ki bi jih bilo morda možno prenašati tudi po nevarni poti. Povedano drugače, izvedenec ni podal zaključkov, ki kažejo na to, da se je sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na izpovedbo poškodovanega delavca.

10Sodišče prve stopnje je ugotovilo, kje je prišlo do padca, in tudi obširno pojasnilo pravilne in utemeljene razloge, zakaj mikrolokacija padca niti ni bistvena za pravilnost končne odločitve (glej 13. točko in predvsem 18. ter 19. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). S stališči sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša. V izpodbijani sodbi je namreč ugotovljeno, da oškodovanec ni padel skozi okno v objekt (padel je na tla, pri čemer je mesto padca izvedenec v ekspertizi označil glede na navedbe udeleženih ob ogledu) in da bi bilo ustrezno varovanje mogoče namestiti na mestu, kjer je padel (z varovalno ograjo na robu „stare“ strehe in pod oknom „frčade oziroma dvignjenega dela mansarde“ z varovalnim odrom v izvedbi podhoda do stopnišča). Drugačno zavzemanje toženca ni utemeljeno. Varovanje je bilo mogoče namestiti in toženec bi ga moral namestiti. Zato tudi ni mogoče slediti zavzemanju toženca, da se je bilo na tistem mestu mogoče zaščititi samo z osebno varovalno opremo.

11Ugotovitve sodišča prve stopnje o pomanjkljivem nadzoru s strani toženca so obširno pojasnjene in jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Sklicevanje toženca na sodno prakso ni utemeljeno. Iz pritožbe ni jasno razvidno, če se toženec s sklicevanjem na odločbo VSL I Cpg 1018/2015 morebiti sklicuje na razloge te odločbe v smislu, da so bile navedbe tožnice o pomanjkljivem nadzoru preveč pavšalne. Vsekakor velja odgovoriti, da je tožnica že v tožbi postavila zadostno in konkretizirano trditveno podlago (tudi) o pomanjkljivem nadzoru s strani toženca (glej tožbo in ostale tožničine vloge). Drži, da mora biti nadzor sorazmeren z zahtevnostjo opravila (glej odločbo VSL I Cpg 112/2019) in da ni potrebe po stalnem nadzoru delavcev (glej odločbo VSL I Cpg 2065/2014), vendar navedeno ne pomeni, da je bil toženčev nadzor nad izvajanjem del v konkretnem primeru zadosten. Da naj bi bil oseben nadzor pri delih, ki naj bi se na dan nesreče dokončala, očitno nepotreben, je neutemeljeno. Šlo je za delo na strehi, ki mora potekati pod neposrednim ali posrednim nadzorom strokovne osebe in takšne osebe na delovišču ni bilo (toženca, ki je verjetno vodil krovska dela, na delovišču ni bilo in ni izkazano, da naj bi ga v njegovi odsotnosti kdo nadomeščal). Kako naj bi nadzor toženec opravljal ob pričetku del in izvajanju najvažnejših operacij, v izpodbijani sodbi ni ugotovljeno. Je pa ugotovljeno, da nadzor tisti dan ni bil ustrezen, kar je vplivalo na nastanek nesreče (glej predvsem 20. in 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Kaj je toženec pričakoval in na kaj vse se je zanašal, so ne samo neutemeljene navedbe, ampak tudi navedbe, ki tožencu ne morejo biti v korist.

12Ravnanje delavca tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo takšno, da bi lahko pretrgalo vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženca (katerega bistvo je v pomanjkljivem nadzoru in neustreznem zavarovanju strehe pred morebitnimi padci (podrobnejši in nekoliko širši razlogi so razvidni iz izpodbijane sodbe)) in nastalo delovno nesrečo, vendar pa velja delno pritrditi pritožbi v tem, da je ob pravilni uporabi materialnega prava soprispevek delavca višji. Obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo VSC Cpg 106/2019, saj je bil v njej poškodovan vodja obrata toženke, ki je bil zaradi svojega vodilnega položaja (in s tem položajem povezanih pravic in obveznosti) pri presoji svojega soprispevka v povsem drugačnem položaju v razmerju do toženke (delodajalke). Iz izpodbijane sodbe so razvidne okoliščine, ki kažejo, da je k delovni nesreči v nezanemarljivem delu prispeval poškodovani delavec. Da toženec neskrbnega ravnanja delavca ne bi mogel pričakovati in da posledično ni bil dolžan izvajati ustreznega nadzora nad delom ter zavarovati celotne strehe, ni izkazano in takšnemu zavzemanju toženca ni mogoče slediti. Vseeno pa velja poudariti, da je šlo za izkušenega delavca, ki je bil seznanjen z navodili za varno delo in stanjem strehe, in za delavca, ki je ravnal zelo nepremišljeno ter uporabil nenormalno in nevarno pot, brez da bi uporabil osebno zaščitno opremo, ki jo je imel v vozilu na voljo. Pritožbeno sodišče upoštevaje vse okoliščine, ki so v bistvenem povzete tu, obširneje pa razvidne iz izpodbijane sodbe, ugotavlja, da je primerna porazdelitev odgovornosti med tožencem in poškodovanim delavcem v razmerju 60% in 40%. Oba sta nedvomno prispevala k nastanku nesreče, pri čemer je odgovornost toženca nekoliko višja, saj bi moral zagotoviti ustrezno varovanje in nadzor, pri čemer bi nadzor nedvomno imel določen vpliv na ravnanje samega delavca. Vsekakor pa bi moral za svojo varnost poskrbeti tudi poškodovani delavec, ki je v precejšnji meri ravnal neodgovorno. V tem delu je torej po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje, ki je soprispevek delavca ocenilo le v višini 20%, zmotno uporabilo materialno pravo in je pritožba delno utemeljena, in sicer v delu, da je soprispevek delavca večji. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ustrezno spremenilo ter zavrnilo še presežni tožbeni zahtevek v višini 3.805,01 EUR (še za nadaljnjih 20%) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.7.2018 dalje do plačila (prva alineja I. točke izreka te odločbe).

13Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov na prvi stopnji sojenja in je posledično tudi v tem delu pritožba delno utemeljena. Predmetne stroške je sodišče prve stopnje sicer pravilno odmerilo (tožnici je priznalo 1.663,14 EUR stroškov, tožencu pa 2.450,45 EUR), a se je spremenil uspeh pravdnih strank. Tožnica je bila na prvi stopnji sojenja s svojim zahtevkom uspešna v višini 80 %, po spremembi pa znaša njen uspeh 60 %. Posledično je bil toženčev prvotni uspeh 20 %, sedaj pa znaša 40 %. Tožnici upoštevaje uspeh pravdnih strank pripada tako po spremembi sodbe 997,88 EUR stroškov, tožencu pa 980,18 EUR stroškov. Po medsebojnem pobotu je torej toženec dolžan tožnici povrniti 17,70 EUR stroškov postopka na prvi stopnji sojenja s pripadki (druga alineja I. točke izreka te odločbe).

14Ker drugih pritožbenih trditev toženec ni podal, je pritožbeno sodišče opravilo še preizkus sodbe glede pritožbenih razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in 366. člen ZPP). V postopku na prvi stopnji po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo in tudi zmotna uporaba materialnega prava (ob zgoraj omenjeni izjemi) ni podana. Skladno z vsem navedenim je pritožbeno sodišče v preostalem delu pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo še izpodbijani in nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka te odločbe, ki temelji na 353. členu ZPP).

15O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim in drugim odstavkom 165. člena in prvim odstavkom 154. člena ter 155. členom ZPP. Tožnica stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, toženec pa je s pritožbo uspel v višini 25%. Tožencu se prizna priglašenih 625 točk za sestavo pritožbe in 22 % DDV, kar ob vrednosti točke v višini 0,6 EUR skupaj znaša 457,50 EUR. Tožencu gredo tako upoštevaje njegov uspeh pritožbeni stroški v višini 114,38 EUR.