UPRS Sodba II U 120/2018-14

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja, Ljubljana, št. 33119-157/2017/3 z dne 20. 12. 2017 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 385,00 EUR z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od preteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Z izpodbijano odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) zavrnila vlogo tožnika št. 33119-157/2017 prejeto dne 27. 6. 2017, na Javni razpis za podukrep M06.1 - Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete za leto 2017 (v nadaljevanju Javni razpis). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik na KMG – MID uveljavljal podporo za financiranje evidentiranja lastnosti, osnovni odbiri in menjavi čebeljih matic kranjske čebele ter na podlagi odločbe št. 31-27-2529/2006 z dne 1. 12. 2006 prejel izplačilo takratnih 18.000,00 SIT (75,12 EUR), uveljavljal pa je tudi podporo zaradi dodelitve finančne pomoči za izboljšanje ekonomskega položaja čebelarjev, ki je nastala zaradi suše in pozebe v naravnem okolju v letu 2012, zaradi česar ni prišlo do medenja ter na podlagi odločbe št. 33025-442/2014/3 z dne 26. 11. 2013 prejel plačilo 80,19 EUR. Prvostopenjski organ je zaključil, da je bil tožnik več kot 24 mesecev pred oddajo vloge na Javni razpis nosilec kmetijskega gospodarstva, in je pred tem obdobjem prejel sredstva iz naslova ukrepov kmetijske politike, zato tožnik ne izpolnjuje pogoja 5. člena Uredbe o izvajanju podukrepa pomoč za zagon za mlade kmete iz programa razvoja podeželja RS za obdobje 2014 – 2020 (v nadaljevanju Uredba) in 3.8. poglavja Javnega razpisa.

2Zoper prvostopenjsko odločitev se je tožnik pritožil in tožena stranka kot drugostopenjski organ je pritožbo zavrnila kot neutemeljeno.

3Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu in meni, da je prvostopenjski organ dejansko stanje nepopolno ugotovil, zlasti tudi zmotno presodil točko 3.8 Javnega razpisa za podukrep M06.1. Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete za leto 2017. Tožnik je pojasnil že v upravnem postopku, da je v letu 2005 vložil obrazec za vpis v register čebelnjakov. Tedaj je prejel iz pristojnega ministrstva poziv 16. 10. 2005, v katerem je bil opozorjen, da v kolikor želi imeti čebelnjak registriran na ime čebelarja (na svoje ime) mu je potrebno dodeliti KMG-MID. Glede na tedaj veljavno pozitivno zakonodajo je tožnik dne 13. 1. 2006 prejel izpis podatkov o naslovu kmetije, nosilcu kmetije in članih kmetije iz registra kmetijskih gospodarstev, iz katerega je bil razviden dodeljen KMG-MID št. ... Prav tako je za čebelnjak bila določena št. ..., ki stoji na parceli št. 329/1 k.o. .. Tožnik na tedaj navedenem KMG-MID-u ni imel vrisanih nobenih GERK-ov. Sklep z dne 5. 8. 2009 je Upravna enota Slovenska Bistrica združila KMG-MID tožnika s KMG-MID ..., katerega nosilec v navedenem obdobju je bil tožnikov oče, iz razloga, ker na istem naslovu ni bilo mogoče imeti registriranih več kmetijskih gospodarstev. Tako je čebelnjak postal sestavni del kmetijskega gospodarstva tožnikovega očeta. Tožnik tudi meni, da sredstva, ki jih je prejel v letu 2013 so po naravi državna pomoč, ki je dodeljena po principu de minimis na podlagi Uredbe o finančni pomoči ob nepredvidljivih ukrepih v kmetijstvu. Ta uredba je namreč v letu 2013 uvedla ukrep VIII. Finančna pomoč za nadomestilo škode v čebelarstvu, ki je namenilo podporo čebelarjem, ki so utrpeli škodo zaradi suše in pozebe v naravnem okolju v letu 2012, zaradi česar je prišlo do zmanjšanja medenja. Tako so bila tožniku tedaj dodeljena sredstva v višini 80,19 EUR. Tožnik meni, da navedena sredstva niso del ukrepov kmetijske politike, ki so razdeljena na prvi in drugi steber plačil, ki ureja program za razvoj podeželja v obdobju od leta 2007 do leta 2013. Ne glede na navedeno pa v letu 2013 kmetijsko gospodarstvo KMG-MID .., ni več obstajalo, tako da je dejansko isti organ dodelil finančno pomoč neobstoječemu kmetijskemu gospodarstvu. Tožnik torej meni, da je prvostopenjski upravni organ nepopolno ugotovil dejansko stanje in v posledici napačno uporabil materialno pravo. Predlaga, da se odločba kot nezakonita odpravi.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov kot so navedeni že v obrazložitvi odločbe tožene stranke in v obrazložitvi izpodbijane odločbe ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne in vsaka stranka nosi svoje stroške.

5Tožba je utemeljena.

6V obravnavani zadevi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika na Javni razpis za podukrep M06.1 - Pomoč za zagon dejavnosti za mlade kmete za leto 2017 (Javni razpis) iz razloga, ker je tožnik več kot 24 mesecev pred oddajo vloge na Javni razpis nosilec kmetijskega gospodarstva vpisan v Register kmetijskih gospodarstev (RKG) in je prejel sredstva iz naslova kmetijske politike.

7Sodišče je v predmetni zadevi v skladu z določili Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju (v nadaljevanju ZUS-1) in 22. ter 23. členom Ustave RS izvedlo glavno obravnavo, do katere ima tožeča stranka pravico, saj se stranki šele pred sodiščem srečata v enakopravnem položaju. Izvedba glavne obravnave zagotavlja pravico do učinkovitega sodnega pravnega varstva pravic, med katerimi je tudi pravica do poštenega postopka, kar ustreza tudi 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (EKČP) in 47. členu Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče je v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi ( prvi odstavek 51. člena ZUS-1).

8Nesporno je, da je bil tožnik v času od 12. 1. 2006 do 7. 8. 2009 vpisan kot nosilec kmetijskega gospodarstva s KMG-MID ... Uveljavljal je podporo za financiranje evidentiranja lastnosti, osnovni odbiri in menjavi čebeljih matic kranjske čebele ter na podlagi odločbe št. 31-27-2529/2006 z dne 1. 12. 2006 prejel izplačilo takratnih 18.000,00 SIT (75,12 EUR).

9Tožniku je bila dodeljena pomoč na podlagi Uredbe o podpori evidentiranju lastnosti, osnovni odbiri in menjavi čebeljih matic krajnske čebele v letu 2006, ki je bila izdana na podlagi 5. člena in v zvezi s 126. členom takrat veljavnega Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme). Upravičenci do sredstev po tej uredbi so čebelarji, ki so vpisani v evidenco imetnikov rejnih živali za čebelnjake, ki so vpisani v Centralni register čebelnjakov na območju Republike Slovenije (prvi odstavek 5. člena Uredbe). Po določilu 6. člena, plačila po tej uredbi prejmejo upravičenci po pravilu de minimis pomoči v kmetijskem in ribiškem sektorju v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 1860/2004 z dne 6. oktobra 2004 o uporabi členov 87 in 88 Pogodbe Evropske skupnosti za de minimis pomoči v kmetijskem in ribiškem sektorju (UL L št. 325 z dne 28. 10. 2004, str. 4). Slednja določa pogoje (zgornja višina odobrene pomoči posameznemu podjetju v obdobju treh let), ki morajo biti izpolnjeni, da je pomoč „de minimis“, dodeljena podjetjem v kmetijskem in ribiškem sektorju ter izvzeta iz zahteve za uradno priglasitev pomoči Komisiji (ES). Izkušnje Komisije so namreč pokazale, da pomoč, ki ne presega zgornje meje 3.000 EUR na upravičenca v katerem koli obdobju treh let, ne vpliva na trgovino med državami članicami in ne izkrivlja konkurence.

10ZKme, ki je veljal v času izplačila državne pomoči v letu 2006, ni določal definicije ukrepa kmetijske politike¹, kot navaja tudi tožeča stranka. Uredba (1. člen) za ohranjanje kranjske čebele v letu 2006 določa naslednja ukrepa: evidentiranje lastnosti, osnovna odbira in menjava čebeljih matic kranjske čebele (Apis mellifera carnica). Glede na višino sredstev, po mnenju sodišča gre za sredstva de minimis, kot to določajo pravila za dodelitev pomoči ², ki so za sektor kmetijske proizvodnje določene v Uredbi Komisije (ES) št. 1535/2007.

11Tožnik je uveljavljal tudi podporo zaradi dodelitve finančne pomoči za izboljšanje ekonomskega položaja čebelarjev, ki je nastala zaradi suše in pozebe v naravnem okolju v letu 2012, zaradi česar ni prišlo do medenja ter na podlagi odločbe št. 33025-442/2014/3 z dne 26. 11. 2013 prejel plačilo 80,19 EUR.

12Tožeča stranka vztraja, da so sredstva, ki jih je prejel tožnik po odločbi z dne 26. 11. 2013 po naravi državna pomoč dodeljena po principu de minimis na podlagi Uredbe o finančni pomoči ob nepredvidljivih ukrepih, ki je veljala v času prejme sredstev. Na podlagi druge točke 1. člena se sredstva dodelijo po pravilih o dodeljevanju pomoči de minimis v skladu z Uredbo Komisije (EU) 1408/2013 z dne 18. decembra 2013 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis v kmetijskem sektorju (UL L št. 352 z dne 24. 12. 2013, str. 9), zadnjič spremenjeno z Uredbo Komisije (EU) 2019/316 z dne 21. februarja 2019 o spremembi Uredbe (EU) 1408/2013 o uporabi členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije pri pomoči de minimis v kmetijskem sektorju (UL L št. 51 I z dne 22. 2. 2019, str. 1. Ta Uredba je v letu 2013 uvedla ukrep VIII. Finančna pomoč za nadomestilo škode v čebelarstvu in namenila podporo čebelarjem zaradi suše in pozebe v letu 2012, v posledici česar je prišlo do zmanjšanja medenja. Mogoče se je strinjati, da ne gre za ukrepe kmetijske politike v smislu državne pomoči v skladu z Zakonom o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1). Ukrepi kmetijske politike obsegajo ukrepe kmetijsko tržno cenovne politike, ukrepe razvoja podeželja in druge ukrepe, ki so pomembni za uresničevanje sprejetih ciljev kmetijske politike (14. člen ZKme-1).

13Presoja sodišča glede izpolnjevanja kriterijev iz javnih razpisov je zadržana, tako da sodišče upravnemu organu pušča določeno polje proste presoje. Ocenjevanje vlog, prispelih na javni razpis, je tako v izključni pristojnosti strokovne komisije, ki jo sestavljajo strokovnjaki z ustreznega področja. Sodna praksa je razvila standarde presoje zakonitosti tovrstnih zadev, po katerih je sodna kontrola v teh postopkih omejena le na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava.

14Sodišče je na podlagi vsega navedenega in izvedenega dokaznega postopka na glavni obravnavi, ko je vpogledalo v listine upravnega spisa in zaslišalo tožnika ugotovilo, da temelji izpodbijana odločitev na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in na nepravilni uporabi materialnega prava. Zato je tožba utemeljena in je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba po proučitvi dejanskega stanja ponovno odločiti o utemeljenosti vloge tožnika na Javni razpis ali izpolnjuje pogoja iz 5. člena Uredbe in 3.8. Javnega razpisa, pri čemer je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

15Določilo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu presodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu četrtega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik) se tožniku, če je bila zadeva rešena na glavni obravnavi in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 385,00 EUR. Po določilu tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22 % DDV v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka, pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

16Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).

-------------------------------

¹ Ukrepi kmetijske politike morajo biti usmerjeni predvsem v spodbujanje sonaravne kmetijske dejavnosti. S sonaravno kmetijsko dejavnostjo se vzdržuje različnost živalskih in rastlinskih vrst in ohranja tla ter njihovo rodovitnost ob varovanju naravnih pogojev za življenje v tleh, vodi in zraku. (11. člen Zkme).
² Na splošno so državne pomoči izdatki in zmanjšani prejemki države oziroma občine, ki pomenijo korist za prejemnika pomoči in mu tako zagotavljajo prednost pred konkurenti in so namenjeni za financiranje in sofinanciranje programov v institucionalnih enotah, ki se ukvarjajo s tržno proizvodnjo blaga in storitev, z namenom zagotavljanja določene konkurenčne prednosti. Ta opredelitev je skladna tudi z 87.členom Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti (Uradni list RS- Mednarodne pogodbe, št. 3/2004).