UPRS Sodba I U 1777/2018-17

Tožba se zavrne.

1Agencija za energijo je na podlagi 413. člena Energetskega zakona (v nadaljevanju EZ) na zahtevo tožnika odločila, da se zahteva tožnika z dne 7. 2. 2018, dopolnjena 19. 3. 2018, v zadevi plačila zaradi neupravičenega odjema električne energije na merilnem mestu na naslovu A., zavrne (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da je tožnik dolžan plačati račun št. 118685 z dne 16. 11. 2017, izdan iz naslova neupravičenega odjema električne energije, ki ga je za družbo B. d.o.o. izstavil njen pooblaščeni izvajalec, družba C. d.d., in sicer v roku 30 dni od dokončnosti te odločbe, da ne bo izvršbe. V 3. točki izreka se ugotavlja, da ni bilo stroškov postopka.

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnik naslovil na Agencijo zahtevo, da odloči v sporu z distribucijskim operaterjem, družbo B., v zvezi s plačilom računa, ki je bil izdan iz naslova neupravičenega odjema električne energije na že omenjenem merilnem mestu. Agencija nadalje ugotavlja, da so izpolnjene procesne predpostavke iz EZ za odločanje o zahtevi, ter da je bil nadaljnji postopek voden v skladu z ZUP. Do tožnikove zahteve se je opredelila nasprotna stranka, izvedena je bila ustna obravnava, pregledane listine, ki so v spisih ter zaslišana priča, ki jo je predlagal tožnik. Dokaza s postavitvijo izvedenca elektro stroke, ki ga je predlagal tožnik, Agencija ni izvedla, ker meni, da glede na izvedeni dokazni postopek njegova postavitev ni potrebna.

3Nadalje pristojni organ ugotavlja, da samo dejstvo neupravičenega odjema električne energije v zadevi ni sporno in da tudi ni sporno obdobje enega leta, za katero se plača porabljeno energijo. Sporen je način obračuna neupravičenega odjema električne energije. V tej zvezi pa Agencija navaja, da sta neupravičen odjem in način obračuna urejena v 57. in 58. členu Splošnih pogojev za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (v nadaljevanju SPDOEE). Ker se ne ve, kdaj se je začel neupravičen odjem, je za odločitev potrebno uporabiti določbo četrtega odstavka 57. člena SPDOEE, kar pomeni, da se kot obdobje neupravičenega odjema upošteva obdobje od 27. 10. 2016 do 27. 10. 2017, to je 12 mesecev nazaj od dneva, ko je bil ugotovljen neupravičen odjem. Ker pa neprijavljeni števec z letnico 1988 ni bil umerjen in tako ne ustreza meroslovnim zahtevam, količine porabljene električne energije, zabeležene na števcu niso verodostojne in kot take primerne za obračun, je bilo za določitev količine neupravičenega odjema električne energije potrebno uporabiti točko a) 2. točke prvega odstavka 58. člena SPDOEE.

4Navedbe tožnika, ki se nanašajo na predimenzioniranost varovalk ter na dolžnost zaposlenih na Elektru, da bi morali že prej ugotoviti obstoj tretjega števca, Agencija zavrne kot nebistvene. Kot nebistveno oceni tudi izpoved zaslišane priče ter zaključi, da tožnik s svojo zahtevo ne more uspeti in je zato odločeno tako, kot sledi iz izreka odločbe.

5Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo oziroma spremembo v skladu z razlogi tožbe.

6V tožbi navaja, da je v enodružinski hiši, v visokem pritličju, v električni omarici priklopljen električni števec z letnico 1988, ki ni bil prevzet na distribucijsko omrežje s strani C., ter da so predstavniki C. sicer odčitavali porabo ter imeli nemoten dostop tudi do zaklenjene omarice glavnih varovalk. Ključ omarice imajo samo na C., medtem ko tožnik tega ključa nima in ga nikoli ni imel. Zato je bil vseskozi v dobri veri, da je vse v redu, saj je sprotno plačeval vse račune za porabljeno energijo. V letu 1988 pa niti ni živel v visokem pritličju niti bil lastnik stavbe, kar je razvidno iz predloženih listin in izpovedbe priče D.D.. Ko se je ugotovil neupravičen odjem, je takoj zahteval, da se nepravilnost odpravi. Poudari še, da sta v stavbi vgrajeni še dve električni omarici, vsaka s svojim števcem, tako da na tretji števec ni niti pomislil.

7Omenjeni števec št. 7642707 je priključen na omrežje z vgrajeno merilno napravo, ki je po navedbah tožnika pravilno registrirala porabljeno električno energijo. Neumerjenost števca sicer formalno res ne ustreza meroslovnim zahtevam, kljub temu pa z določeno natančnostjo oziroma manjšim odstopanjem kaže dejansko porabo. Zato se tožniku ne zdi razumljivo, da ni bil sprejet njegov predlog, da se števec umeri, oziroma da ni bil sprejet predlog, da se postavi sodni izvedenec za ugotovitev dejanske porabe. Nakar tožnik napravi svoj izračun porabe in cene dejansko porabljene električne energije, ki znaša na leto 197,28 EUR oziroma 196,44 EUR po zadevnem števcu ter poudari, da je znesek na računu (6 435,40 EUR) kar 32,7 krat večji. Navaja, da je do marca 2018 mesečno plačeval približno 46 EUR za dva števca v stavbi, po spremembi oziroma priklopu iz treh števcev na enega v februarju 2018 pa povprečno na meseč plačuje 49,56 EUR in bi tako za obdobje enega leta znašal račun 594,70 EUR za porabo električne energije za celo stavbo.

8Znesek na spornem računu pa pomeni plačilo električne energije za 10,8 let, pri čemer se potrošniki energije v stavbi niso spremenili že 10 let. Zato je znesek na računu drastično previsok in nerealen, saj je 11,4 krat večji od porabljene energije za celo stavbo. Pri čemer 57. člen SPDOEE predvidi plačilo za eno leto in gre zgolj za porabo električne energije v visokem pritličju stavbe. Znesek je tudi nesorazmeren povprečni plači in pokojnini v RS, saj pomeni 8,9 povprečnih neto mesečnih plač oziroma 10,4 povprečnih neto pokojnin. Tožnik zato predlaga, da sodišče dolgovani znesek zniža do razumne mere, tako da se bo približal znesku realne porabe v gospodinjskem odjemu. Obenem pa ponovno poudari, da z dejstvom, da je v stavbi še tretji števec, ni bil seznanjen in da ga je način komunikacije s strani nasprotne stranke, kot da je tat, lažnivec in goljuf, močno prizadela.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi s tožnikovimi izračuni stroškov porabljene energije navaja, da za odločitev niso pomembni in da ne vzdržijo presoje, saj so narejeni na podlagi neumerjenega števca iz leta 1988. Agencija je iz tega razloga za določitev količine neupravičeno prejete električne energije uporabila določbo točke a) 2. točke prvega odstavka 58. člena SPDOEE, s tem pa je bil izračun narejen skladno s predpisi.

10Tožnik na odgovor tožene stranke pripominja, da imajo tudi predpisi velike anomalije, kar kaže obravnavani primer, ali pa je tožena stranka uporabila napačen predpis oz. metodo za izračun. Dejanska poraba je bistveno manjša. Predlog za postavitev sodnega izvedenca, ki bi ugotovil dejansko porabo, ni bil sprejet, pri čemer vsi izračuni, ki jih navaja tožnik, kažejo, da bi morale biti postavke na računu bistveno manjše. Ponovno poudari še, da ima ključ omarice, kjer so glavne varovalke, samo tožena stranka in da se tožena stranka o tem ne izjasni.

11V prvi pripravljalni vlogi tožena stranka ponovno navaja, da je izračun skladen z zakonodajo, medtem ko so tožnikovi izračuni nerelevantni, ker so narejeni na podlagi neumerjenega števca in so zato neprimerni za obračun neupravičenega odjema ter kot takšni v nasprotju z veljavno zakonodajo.

12V odgovoru na pripravljalno vlogo tožnik prereka navedbe tožene stranke, ponovno predstavi svoje izračune porabe električne energije ter zaključi, da je glede na predstavljene izračune metoda izračuna tožene stranke po 57. členu SPDOEE za konkreten primer napačna in kot takšna v škodo tožniku. Postavitvi izvedenca se tožena stranka izmika. Realen izračun za porabljeno električno energijo za visoko pritličje stavbe lahko po navedbah tožnika znaša največ 650,00 EUR za obdobje enega leta.

13V drugi pripravljalni vlogi Agencija vztraja pri dosedanjih navedbah iz izpodbijane odločbe, odgovora na tožbo in prve pripravljalne vloge.

14Tožba ni utemeljena.

15Kot se pravilno in skladno s spisi ugotavlja v izpodbijani odločbi, v zadevi ni sporno, da je na objektu na naslovu A., katerega lastnik je tožnik in kjer tožnik tudi stalno prebiva, prišlo do neupravičenega odjema električne energije iz 57. člena SPDOEE, ker en izmed treh števcev, ki so nameščeni na objektu, ni bil zaveden v evidencah C.. Kar pomeni, da je bil uporabnik priključen na omrežje brez ustrezne pogodbe o dostopu in pogodbe o dobavi, pri čemer očitno niso bili izpolnjeni pogoji za zasilno ali nujno oskrbo (1. alinea prvega odstavka 57. člena). Tožnik tudi ne ugovarja temu, da se v takem in torej tudi njegovem primeru obračuna in plača neupravičeni odjem električne energije in uporabo omrežja za obdobje dvanajstih mesecev nazaj od dneva ugotovitve neupravičenega odjema, kot to določa četrti odstavek 57. člena SPDOEE.

16Ne strinja pa se z načinom obračuna neupravičenega odjema električne energije oziroma z obračunanim zneskom, ki ga šteje ter (s svojimi izračuni) prikaže za previsokega in nesorazmernega z ozirom na dejansko porabo električne energije v hiši. Pri tem pa je potrebno poudariti še, da v zadevi tudi ni spora o tem, da tretji, tj. sporni števec ni bil umerjen, kar pomeni, da podatkov o količini energije, ki so zabeležene na navedenem števcu, ni mogoče šteti za verodostojno podlago za obračun neupravičenega odjema.

17To pa pomeni, da gre v konkretnem primeru za situacijo iz prvega odstavka 58. člena SPDOEE, po katerem se v primerih neupravičenega odjema in ko se ne da zanesljivo ugotoviti drugih podatkov, to je količine (neupravičeno porabljene) električne energije in obračunske moči na podlagi merilne naprave, izvede njihova ocenitev. Način ocenitve za uporabnike na nizki napetosti in s tem v primeru, kakršen je tožnikov, ko merilne naprave niso registrirale vse odvzete električne energije, se količina električne energije določi tako, da se obračunsko moč, ki jo določa zmnožek vsote nazivnih jakosti naprav za omejevanje toka in napetosti 230 V, množi z mesečnimi obratovalnimi urami, in sicer v mesecih od 1. oktobra do 31. marca 200 ur mesec in v mesecih od 1. aprila do 30. septembra 130 ur mesec. Opisani način izračuna je predpisan v točki a) 2. točke prvega odstavka 58. člena in je bil uporabljen tudi v konkretnem primeru ter predstavljen tožniku v razlogih izpodbijane odločbe. Da način izračuna v njegovem primeru ne bi bil skladen s citiranimi določbami pa tožnik niti ne ugovarja, tako kot ne ugovarja ceni, ki je bila upoštevana pri izračunu njegove obveznosti, to pa je cena električne energije višje dnevne tarifne postavke za zasilno oskrbo na dan izstavitve računa, povečana za 30% iz drugega odstavka 57. člena SPDOEE.

18Tožnik ves čas ugovarja predvsem višini naložene obveznosti in ponuja svoje izračune, ki pa nimajo ustrezne pravne podlage in jih zato ni mogoče upoštevati. Ko gre za neupravičen odjem električne energije, je podlaga za izračun v določbah 57. in 58. člena SPDOEE in ne dejanska poraba energije. Način izračuna in s tem višina obveznosti pa sta pogojena po eni strani z nezanesljivostjo oziroma neustreznostjo podatkov o dejansko porabljenih količinah energije in po drugi strani z dejstvom, da gre za ravnanje oziroma situacijo, ki je v nasprotju s predpisi in zaradi česar je zaračunani znesek lahko višji od tistega, s katerim se sicer zaračuna dejanska poraba.

19Prav tako pa ni mogoče upoštevati tožnikovih navedb o tem, da o števcu ne ve ničesar in da je bil vse do pregleda v dobri veri, da je vse v redu. Dejstvo je, da je bil števec, ki se nahaja v stanovanjski hiši, ki je last tožnika, priključen na omrežje brez ustreznih dovoljenj, kar že samo po sebi zadošča za ugotovitev, da je bil odjem električne energije neupravičen. Prav tako ni glede na citirane določbe nobene podlage za to, da se števec naknadno umeri in za ugotavljanje dejanske porabe električne energije (v visokem pritličju) po sodnem izvedencu, saj bi glede na predpisani način izračuna količine porabljene energije ugotovitev izvedenca ne mogla vplivati na drugačno odločitev.

20Glede na povedano sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

21Ker dejanske okoliščine, na katerih temelji odločitev, med strankama niso sporne, je sodišče po pooblastilu iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1 o tožbi odločilo na nejavni seji.