VSM Sklep II Kp 29953/2018

Pritožbi zagovornikov obdolženih P.Š. in T.Š. se zavrneta kot neutemeljeni.

1Okrožno sodišče v Murski Soboti je s sklepom I Ks 29953/2018 z dne 6. 12. 2019 zoper obdolžena P.Š. in T.Š. uvedlo preiskavo zaradi kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2Zoper sklep sta se pritožila zagovornika obdolženih P.Š. in T.Š. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter napačne uporabe materialnega prava, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi (pravilno spremeni) ter zahtevo za preiskavo zavrne.

3Pritožbi nista utemeljeni.

4Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa v okviru pritožbenih navedb ter preučitvi spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna in zakonita.

5Zagovornika neutemeljeno uveljavljata napačno uporabo materialnega prava z navajanji, da obdolžencema očitano dejanje ni kaznivo dejanje, ker opis ne vsebuje konkretizacije zakonskih znakov lažnega prikazovanja in prikrivanja dejanskih okoliščin ter goljufivega namena. Opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka zahteve za preiskavo in izpodbijanega sklepa, tudi po oceni pritožbenega sodišča vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja goljufije, njihova konkretizacija pa zadostuje za uvedbo preiskave zoper oba obdolženca, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori, kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Kvalificirana oblika iz tretjega odstavka 211. člena KZ-1 pa je podana, če sta goljufijo storili dve ali več oseb, ki so se združile zato, da bi goljufale, ali če storilec povzroči veliko premoženjsko škodo. Iz konkretnega dela opisa očitanega kaznivega dejanja izhaja, da sta obdolženca dne 6. 2. 2017 z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin glede prave vrednosti predmeta prodaje spravila v zmoto varovanko Doma starostnikov D., sedaj pokojno P.M., rojeno 3. 6. 1925, in jo zapeljala, da je ta v škodo svojega premoženja z obdolžencema kot kupcema sklenila kupoprodajno pogodbo v obliki notarskega zapisa, s katero jima je prodala nepremičnini z ID številkama .. in ... (k.o. ..., parceli ... in ...), ki v naravi predstavljata nezazidano stavbno zemljišče v skupni izmeri 1885 m2, za ceno 1,60 EUR/m2, to je za kupnino 3.111,00 EUR, ki je nista poravnala, čeprav sta vedela, da znaša dejanska tržna cena zemljišča najmanj 42,94 EUR/m2, s čimer sta pokojni P.M. in s tem zakonitemu dediču po pokojni oškodovanki, oškodovancu M.M. in dedinjama G.M. in A.L. povzročila veliko premoženjsko škodo v višini 80.941,90 EUR. Poleg spravljanja v zmoto sta konkretizirana tudi v pritožbah izpostavljena zakonska znaka, in sicer lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin ter goljufivi namen obdolžencev. Lažno prikazovanje dejanskih okoliščin pomeni, da storilec pri drugi osebi z lažnimi trditvami ustvari zmotno predstavo o kakšnih okoliščinah, kar se v obravnavanem opisu očitanega kaznivega dejanja kaže v tem, da sta obdolženca P.M. lažnivo prikazovala dejanske okoliščine glede prave vrednosti predmeta prodaje (nepremičnin). Iz opisa namreč izhaja cena, za katero sta obdolženca kupila nepremičnini od pokojne P.M. (1,60 EUR/m2 oziroma 3.111,00 EUR), kot tudi dejanska tržna vrednost zemljišč (42,94 EUR/m2), prav tako pa je razvidna starost pokojne P.M. (91 let). Vse navedeno, zlasti pa okoliščina, da sta obdolženca vedela, da znaša dejanska tržna cena zemljišča najmanj 42,94 EUR/m2, s čimer je oškodovanec kot tožilec konkretiziral goljufivi namen obdolžencev, tudi po mnenju pritožbenega sodišča v fazi postopka, v katerem se odloča o uvedbi preiskave, zadošča za ustrezno konkretizacijo abstraktnih zakonskih znakov kaznivega dejanja goljufije, zaradi česar v pritožbah uveljavljana kršitev ni podana.

6S pritožbenimi navedbami v smeri, da v ravnanju obdolžencev ni podan utemeljen sum, da sta le-ta storila očitano kaznivo dejanje, pa zagovornika smiselno uveljavljata zmotno ugotovitev dejanskega stanja, vendar nimata prav. Sodišče prve stopnje je v točkah 4 in 5 razlogov izpodbijanega sklepa navedlo objektivne okoliščine, na podlagi katerih je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sprejemljiv zaključek, da je podan utemeljen sum, da sta obdolženca storila očitano kaznivo dejanje. Obstoj utemeljenega suma se sklepa iz doslej znanih okoliščin, ki izhajajo iz dokazov in podatkov, ki jih je predložil oškodovanec kot tožilec in ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. V tej fazi kazenskega postopka se namreč dokazi ne presojajo vsebinsko, na način kot jih mora presoditi sodišče na glavni obravnavi, temveč se zgolj ugotavlja, ali iz njih izhaja utemeljen sum storitve kaznivega dejanja ali ne. Sodišče prve stopnje se je pri tem utemeljeno oprlo na navedbe oškodovanca kot tožilca iz zahteve za preiskavo ter listinsko dokumentacijo, zlasti na kupoprodajno pogodbo za predmetni nepremičnini kot tudi na kupoprodajno pogodbo za sosednji nepremičnini, kateri je pokojna P.M. M.Č. in M.Č. prodala pol leta pred sklenitvijo sporne prodajne pogodbe, in sicer po bistveno višji ceni (39.080,00 EUR). Pri tem pa ni prezrlo, da sta obdolženca po navedbah oškodovanca sporni zemljišči v letu 2018 prodala naprej za ceno 40,00 EUR/m2 in da je bila obdolžena P.Š. pooblaščena na transakcijskem računu pokojne P.M., kar pomeni, da je med njima obstajal zaupen odnos. Vse navedeno, upoštevaje starost pokojne P.M., daje zanesljivo podlago za sklepanje v smeri obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja s strani obdolžencev, pri čemer okoliščine, ki jih je v pritožbi izpostavljata zagovornika, nimajo take teže, da bi obstoj utemeljenega suma ovrgle ali izključile. Ali je bila višina kupnine v kupoprodajni pogodbi, ki je bila sklenjena v obliki notarskega zapisa, določena prosto in v soglasju s pogodbenimi strankami ter ali ta odstopa od vrednosti, kot izhaja iz podatkov uradnih evidenc Geodetske uprave Republike Slovenije, pomeni presojo dejanskega stanja in je stvar nadaljnjega dokaznega postopka. Enako je mogoče ugotoviti glede višine premoženjske škode in okoliščine ali je le-ta tudi dejansko nastala oškodovancu kot tožilcu ter dedinjama pokojne P.M. Namen preiskave je namreč, da se razjasni dejansko stanje kaznivega dejanja, katerega je osumljen obdolženec, torej da se zberejo dokazi in podatki, ki so podlaga pristojnemu tožilcu, da po končani preiskavi odloči, ali bo zoper obdolženca vložil obtožbo ali odstopil od kazenskega pregona. Glede oblike kupoprodajne pogodbe, ki jo je pokojna P.M. sklenila z obdolžencema, pa pritožbeno sodišče zgolj še pojasnjuje, da dolžnost v smislu 23. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju ZN)¹ zavezuje notarja, ne pa tudi strank, za katere se pričakuje, da ravnajo vestno in pošteno. Prav tako se od strank ne zahteva, da bi notarju pojasnile svoje motive ali celo skrite namere, razen če na slednje ne posumi sam notar in zato od stranke zahteva podrobnejša pojasnila,² zaradi česar zgolj okoliščina, da so stranke prodajno pogodbo sklenile v obliki notarskega zapisa, sama po sebi ne pomeni, da obdolženca pokojni P.M. nista lažnivo prikazovala dejanskih okoliščin in da torej očitanega kaznivega dejanja nista storila, pač pa je ugotavljanje le-tega prepuščeno dokaznemu postopku.

7Na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje ne morejo vplivati niti posplošene navedbe zagovornikov v smeri zlorabe procesnih moči v postopku, ker je ena od dedinj po pokojni P.M. A.L., okrožna sodnica na Okrožnem sodišču v Mariboru. Pritožnika očitno prezreta, da je Višje sodišče v Mariboru s sklepom z dne 11. 7. 2019 iz navedenega razloga preneslo pristojnost v obravnavani zadevi iz Okrožnega sodišča v Mariboru na Okrožno sodišče v Murski Soboti, medtem ko zagovornika niti ne pojasnita, kaj v zvezi s tem sodišču druge stopnje predlagata oziroma katero kršitev uveljavljata. Zgolj splošni pomisleki pritožb glede objektivnosti dela zunajobravnavnega senata sodišča prve stopnje ne morejo biti utemeljeni. Sodišče druge stopnje namreč pri pritožbi zoper sklep po uradni dolžnosti pazi le, ali je bilo sodišče prve stopnje stvarno pristojno za sklep oziroma ali je sklep izdal upravičeni organ (peti odstavek 402. člena ZKP), takšnih kršitev pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti.

8Glede na navedeno, in ker pritožbi tudi v ostalem ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopenjskega sodišča, je bilo potrebno pritožbi zagovornikov zavrniti kot neutemeljeni (tretji odstavek 402. člena ZKP).

9Če bo za obdolženca nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o uvedbi preiskave po tarifni številki 74013 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

¹ Prvi odstavek 23. člena ZN določa, da notar ne sme opravljati zadev iz 2. člena tega zakona v poslih, ki so po zakonu nedopustni ali o katerih sumi, da jih stranke sklepajo samo navidezno ali zato, da bi se izognile zakonskim obveznostim ali da bi protipravno oškodovale tretjo osebo.
² Prim. sodbo Višjega sodišča v Kopru II Kp 57089/2013 z dne 1. 10. 2015.