VSM Sodba IV Kp 44948/2017

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

1Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo II K 44948/2017 z dne 13. 11. 2019 obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in jima izreklo, obdolženemu A. A. kazen pet mesecev zapora, obdolženemu B. B. pa kazen tri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je oba obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je odločilo, da je obdolženi B. B. dolžan plačati stroške, nastale s privedbo na obravnavo, o višini katerih bo odločeno po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom.

2Zoper to sodbo se je pritožil obdolženi A. A. po svoji zagovornici zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ga oprosti obtožbe, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3Pritožba ni utemeljena.

4Zagovornica v pritožbi navaja, da razlogi izpodbijane sodbe dejansko stanje niso pravilno ugotovili, ampak so sprejeli napačne dejanske in pravne zaključke in nimajo zadostne dokazne podlage v izvedenem dokaznem postopku. Med razlogi in predlaganimi dokazi sodnega spisa obstaja nasprotje, zakonski predpis pa je uporabljen napačno. Dokazni postopek ni potrdil, da si je obdolženi A. A. prilastil tujo premično stvar - telefon znamke iPhone 6S plus, last C. C. Oškodovanka in priča D. sta izpovedala, da je telefon bil izročen B. B., nobena druga priča, navedena v razlogih napadene sodbe, pa samega dogodka ni videla. Dokazni postopek torej sostorilstva pritožnika pri očitanem kaznivem dejanju ni potrdil. Sodišče prve stopnje pa je zavrnilo dokazni predlog po pregledu posnetkov nadzornih kamer, ki pokrivajo kraj obravnavanega kaznivega dejanja. Pregled kamer bi namreč bistveno pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja in ovrgel očitek vpletenosti pritožnika v obravnavano kaznivo dejanje. Ker je izostala izvedba tega ključnega dokaza je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je tudi premalo kritično pretehtalo in ocenilo izpovedbo priče D., ki je zainteresirana za izid postopka, sicer pa je ta priča potrdila, da je telefon imel v rokah le B. B. in ne pritožnik.

5Z navedenimi pritožbenimi izvajanji bi naj bili obrazloženi uvodoma navedeni pritožbeni razlogi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz njih ni mogoče razbrati, katere konkretne kršitve iz 371. in 372. člena ZKP zagovornica uveljavlja, razlogi, ki jih navaja v pritožbi pa pomenijo le uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvo pritožbe je namreč v zatrjevanju, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ker ni izvedlo s strani obrambe predlaganega dokaza - pridobitve posnetkov nadzornih kamer s kraja dogodka, zmotno pa ga je ugotovilo, ker je napačno ocenilo zagovor obdolženca in izvedene dokaze. Navedenim pritožbenim izvajanjem pa ni mogoče pritrditi.

6Dejansko stanje je sodišče ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovora obeh obdolžencev in izvedene dokaze pa pravilno ocenilo in na tej podlagi zanesljivo ugotovilo, da sta obdolženca storila obravnavano kaznivo dejanje in da sta zanj krivdno odgovorna. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter jih ocenjuje kot pravilne. Zagovornica obdolženega A. A. jih s pritožbenimi navedbami, povzetimi v točki 4 te odločbe ne more ovreči.

7Vlogo obdolženega A. A. pri storjenem kaznivem dejanju je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi izpovedbe priče E.E., v kateri je pojasnil, da je za oškodovanko prodajal njen telefon preko spletne strani Bolha za ceno 800,00 EUR in prejel klic potencialnega kupca iz F., s katerim sta se dogovorila za srečanje dne 4. 1. 2017 pred Športnim parkom, kamor je priča prišla skupaj z oškodovanko, ki je ostala v avtu, sam pa se je srečal z obema obdolžencema, ki ju je na glavni obravnavi tudi prepoznal, pred tem pa ju opisal tako, da njun opis ustreza njuni zunanjosti. Prepričljivo je izpovedal, da sta se oba pogajala glede tega, ali je telefon originalen in glede cene, pri čemer je sam enemu od njiju dal v roke telefon, drugemu pa garancijo, da si oboje ogledata. Ko je to storil, in se za hip obrnil pa sta pobegnila s telefonom in garancijo in čeprav je stekel za njima, ju ni dohitel, ker je padel. V opisanem ravnanju obeh obdolžencev je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tako imenovano t.i. „delitev dela“ in zaključilo, da sta dejanje storila v sostorilstvu (točka 15 obrazložitve izpodbijane sodbe), pri čemer nobeden od njiju ni izstopal v vlogi „gospodarja dejanja“ in je vsak od njiju štel dejanje za svoje. Pri storitvi kaznivega dejanja sta sodelovala zavestno, delovala sta usklajeno, saj sta skupaj prišla na kraj storitve, se skupaj pogajala o ceni, si ogledovala telefon in priložene dokumente ter skupaj hkrati zbežala in tako bila usmerjena v isto posledico, to je protipravno pridobitev tuje premične stvari. Z navedenim sta izpolnila vse zakonske znake očitanega jima kaznivega dejanja. Pri tem sta ravnala s krivdno obliko direktnega naklepa, kot je to pravilno obrazložilo v točki 16 izpodbijane sodbe.

8Razen na izpovedbo priče D. D. je sodišče prve stopnje svoje dejanske ugotovitve oprlo tudi na izpovedbi prič G. G . in H. H., za kateri je ugotovilo, da skupaj z izpovedbo D. tvorita logično celoto. Priča G. je pojasnila dogajanje, ki je sledilo begu obeh obdolžencev s kraja storitve kaznivega dejanja, ko je na stopnišču stavbe v Ulici ... v F. naletela na fanta, ki je pojasnil, da ga nekdo lovi, zatem slekel jakno in jo pustil na stopnišču, da ga ne bi prepoznali, v tej jakni pa je priča kasneje našla mobilni telefon zlate barve, za katerega je bilo ugotovljeno, da je last oškodovanke. Ta priča je tudi poklicala policijo, ki je predmete, ki jih je na stopnišču stavbe pustil obdolženi B. B., tudi zasegla. Izpovedba priče H. H. pa je bila za sodišče prve stopnje pomembna v toliko, ker je izpovedal, da ga je kritičnega dne, ko je v gostinskem lokalu srečal oba obdolženca, S. prosil, da ga pelje do njegove punce po jakno, kar je storil, pri čemer je bil zraven tudi A. A., vendar se je B. vrnil v avto brez jakne, kar je skladno s tem, kar je povedala priča G., da so jakno zasegli policisti, ki jih je poklicala ta priča.

9Na osnovi navedenih dokazov sodišče prve stopnje utemeljeno ni podvomilo, da sta obdolženca kot sostorilca storila kaznivo dejanje tatvine, ki se jima je očitala z obtožnim predlogom Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru Kt/11787/2017 z dne 21. 5. 2019, modificiranim dne 14. 10. 2019 ter je pravilno zaključilo, da ne more slediti zagovorom obeh obdolžencev, ki sta storitev kaznivega dejanja zanikala. Obdolženega A. A. je obremenil tudi obdolženi B. B., ko je izpovedal, da sta bila kritičnega skupaj, kar je skladno z izpovedbo priče H., po pravilni presoji sodišča prve stopnje pa posnetek kamer pred Športno dvorano, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje, ne bi pripomogel k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, zato je tak dokazni predlog obdolženega A. A. kot nepotrebnega utemeljeno zavrnilo. Pritožba navedeno odločitev sodišča prve stopnje neutemeljeno graja. Pritožnica pavšalno zatrjuje, da bi izvedba dokaza pokazala drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. S tako njeno trditvijo ni mogoče soglašati. V kazenskem postopku velja načelo proste presoje dokazov, kar pomeni, da sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, pri čemer sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki, temveč samo tiste dokaze, ki so materialnopravno relevantni, pri čemer morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti, kar pa po pravilni presoji sodišča prve stopnje zagovornici obdolženega A. A. ni uspelo. Enako nedorečena, kot pri podaji dokaznega predloga pri sodišču prve stopnje, pa zagovornica ostaja tudi svojih pritožbenih navedbah.

10Po obrazloženem, in ker zagovornica tudi v preostalem ne navaja ničesar, kar bi povzročilo dvom v pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, je pritožba, podana zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

11Pritožba graja tudi odločbo o kazenskih sankciji in navaja, da je obdolžencu izrečena kazen zapora pet mesecev previsoka, ker obdolženi sploh ni imel telefona v rokah in ni pobegnil z njim, garancijske listine telefona pa sploh niso povzete v krivdorek. Podredno se zavzema za izrek pogojne obsodbe, pri tem pa še opozarja, da oškodovanka ni bila oškodovana, ker ji je bil telefon vrnjen in da gre za časovno odmaknjeno kaznivo dejanje, obdolženi pa je v zagovoru navedel, da sedaj s kaznivimi dejanji nima več opravka, da se je zaposlil in se bo tudi poročil.

12Tudi z navedenimi pritožbenimi izvajanji zagovornica ne more biti uspešna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in ocenilo vse okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije ter obdolženemu, ki je obravnavano dejanje storil v sostorilstvu, je pa specialni povratnik, saj je bil že trikrat obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo. Pravilno je namreč ugotovilo, da ga pogojne obsodbe niso odvrnile od ponovne storitve kaznivega dejanja ter temu ustrezno izreklo višjo zaporno kazen, kot jo je izreklo obdolženemu B. B. ki je bil manjkrat predkaznovan. Okoliščine, da je bil oškodovanki telefon vrnjen, utemeljeno ni štelo kot olajševalne, saj ji je bil vrnjen na podlagi ravnanja priče F., ki je poklicala policijo, ne pa zaradi ravnanja katerega od obdolžencev. Ob pravilni oceni teže storjenega kaznivega dejanja, kakor tudi okoliščin, v katerih je bilo to storjeno, ni razloga za spremembo na prvi stopnji izrečene kazni obdolžencu tudi ob upoštevanju v pritožbi zatrjevanih okoliščin, zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo potrdilo tudi v navedenem delu.

13Po obrazloženem, in ker pri preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti, je bilo o pritožbi zagovornice obdolženega A. A. odločeno, kot je razvidno iz te sodbe (391. člen ZKP).

14Iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP).