VSM Sodba I Cpg 200/2019

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi:

„I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2017 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 158,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2017 do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.319,29 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.“

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v višini 336,66 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 81792/2017 z dne 12. 9. 2017 razveljavilo v delu, v katerem je toženi stranki (dolžniku) naloženo, da v roku 8 dni poravna terjatev tožeče stranke (upnika) v višini 1.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2017 do plačila ter stroške izvršilnega postopka v višini 158,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2017 do plačila, ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.706,53 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, od tedaj dalje do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka. Z uveljavljanjem bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico v korist tožeče stranke, podrejeno predlaga njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj ni verjelo izpovedbi tožeče stranke, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti, ker v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni in kar predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in posledično zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožena stranka pravočasno grajala napake. Zmotnost uporabe materialnega prava pa tožeča stranka očita sodišču prve stopnje tudi glede utemeljenosti višine ugovora tožene stranke, ki svoje odločitve ni oprlo na noben dokaz, temveč je zgolj navedlo, da meni, da je škoda znašala vsaj 1.500,00 EUR, ker tožeča stranka toženi stranki ni izročila izvršnice v višini 10 % vrednosti pogodbenih del ter zato, ker je izvedba samorazlivne izravnalne mase po ponudbi znašala 2.349,00 EUR. Tožeča stranka izpostavlja, da tožena stranka ni zatrjevala, da je morala v celoti odstraniti izravnalno maso ter le to ponovno nanesti, ter da je strošek nove nanesitve bil enak znesku po ponudbi tožeče stranke za izvedbo samorazlivne izravnalne mase. V povezavi s temi dejstvi uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bila tožeči stranki odvzeta pravica, da se do teh dejstev opredeli in česar tudi ni mogla, ker tožena stranka teh dejstev v postopku sploh ni navedla.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene trditve kot neutemeljene, pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje ter se zavzema za zavrnitev pritožbe s stroškovno posledico v korist tožene stranke.

4Pritožba je utemeljena.

5V obravnavani zadevi gre za gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP). V postopkih v sporih majhne vrednosti se v skladu z določilom 458. člena ZPP sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločala sodnica posameznica.

6Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah dovoljenih pritožbenih razlogov in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno zmotna.

7V obravnavanem gospodarskem sporu predstavlja predmet tožbenega zahtevka preostanek plačila po tožeči stranki opravljenih del, ki se jih je po sklenjeni Gradbeni pogodbi št. 01/2017 z dne 19. 7. 2017 zavezala opraviti za toženo stranko. Tožena stranka je na račun opravljenih del tožeči stranki plačala 5.000,00 EUR, v preostalem delu, v višini 1.500,00 EUR pa je plačilo zadržala, saj dela tožeče stranke niso bila zaključena, niti ni tožeča stranka odpravila napak in tudi ne toženi stranki izročila jamstva v obliki menice oziroma izvršnice v višini 10 % vrednosti pogodbenih del.

8Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da je tožena stranka pravočasno in pravilno uveljavljala očitne napake v delu tožeče stranke in ko je postalo očitno, da tožeča stranka ne namerava več pristopiti k skupnemu pregledu in prevzemu del in posledično k odpravi še vedno prisotnih napak, uveljavila jamčevalno sankcijo znižanja plačila za 1.500,00 EUR v skladu s tretjim odstavkom 639. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je presodilo, da je, upoštevaje določbo 640. člena OZ, znižanje plačila za 1.500,00 EUR ustrezno glede na pogodbeno dogovorjeno vrednost del, ki je znašala 7.000,00 EUR in ko zadržani znesek predstavlja 20 % te vrednosti, pri čemer je samo izvedba samorazlivne mikroarmirane izravnalne mase znašala 2.610,00 EUR in ko tožeča stranka toženi stranki tudi ni izročila izvršnice v višini 10 % vrednosti pogodbenih del.

9V sporih, kakršen je tovrstni, zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter postopkovne kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP niso dovoljen pritožbeni razlog. Zato pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka izpodbija po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, ne morejo biti predmet pritožbene presoje. Uradni preizkus izpodbijane odločitve v smeri pravilne uporabe materialnega prava pa pokaže, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo okoliščine obravnavane zadeve.

10Obligacijski zakonik v 639. členu, na katerega sodišče prve stopnje opira svojo odločitev, določa naročnikove pravice, ki jih ima le ta na voljo, kadar ima izvršeni posel napako, in med drugim določa, da če podjemnik ne odpravi napake do izteka roka, jo lahko naročnik po lastni izbiri odpravi na njegov račun, ali zniža plačilo, ali pa odstopi od pogodbe, v vsakem primeru ima tudi pravico do povračila škode. Zakon takšna upravičenja iz naslova jamčevanja za napake naročniku res daje, vendar v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje po presoji sodišča druge stopnje opore za uporabo citirane zakonske določbe, ob upoštevanju relevantne trditvene in dokazne podlage pravdnih strank, ni imelo.

11V predmetni zadevi tožeča stranka kot podjemnik zahteva od tožene stranke s pogodbo dogovorjeno plačilo za opravljeno delo. Tožena stranka se je zahtevku upirala z obrazložitvijo, da je preostanek plačila (ki predstavlja vtoževano terjatev) zadržala, ker je imelo delo tožene stranke napake, teh pa podjemnik ni odpravil.

12OZ v drugem odstavku 635. člena določa, da če je naročnik o napakah pravočasno obvestil podjemnika, lahko z ugovorom zoper njegov zahtevek za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila in do povračila škode. Plačilo se zniža v razmerju med vrednostjo izvršenega dela ob sklenitvi pogodbe brez napake in vrednostjo, ki bi jo tedaj imelo izvršeno delo z napako (640. člen OZ).

13Ugovor znižanja plačila je povsem samostojen zahtevek, ki ga mora stranka konkretizirati in utemeljiti in predvsem jasno uveljaviti. Ugovor znižanja plačila ni samo obrambno sredstvo, s katerim se tožena stranka kot naročnik brani zoper zahtevek izvajalca po plačilu, pač pa z njim naročnik aktivno uveljavlja svojo oblikovalno pravico, da naj se vrednost dela zaradi napake zniža za določen znesek. Tako kot mora tožeča stranka pojasniti višino svoje terjatve, mora tožena stranka pojasniti, zakaj šteje, da je vrednost izvršenega dela zaradi napak za natanko 1.500,00 EUR nižja v primerjavi z vrednostjo izvršenega dela brez napake, ter na kakšni podlagi in ob upoštevanju česa je prišla do tega zneska.

14Tožena stranka v postopku ni izrazila, da zoper zahtevek tožeče stranke uveljavlja ugovor znižanja plačila. Pa tudi če bi smiselno iz njenih trditev o obstoju in grajanju napak šteli, da je tak ugovor podala, nosi trditveno in dokazno breme v zvezi z dokazovanjem višine znižanja plačila, pri čemer tožena stranka s tem v zvezi ni podala nobenih navedb, niti v zvezi s tem predlagala nobenih dokazov. Zgolj ugotovitev, da ima posameznik pravico do znižanja plačila, namreč še ne zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova podjemnikovega plačila za opravljeno delo, ampak je treba ugotoviti, do kakšnega znižanja je naročnik upravičen. Tožeča stranka v tem pogledu v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje brez trditvene podlage presodilo, da je znižanje plačila za 1.500,00 EUR ustrezno.

15Ob ugotovitvi, da tožena stranka ni postavila zahtevka za znižanje plačila za opravljeno delo s strani tožeče stranke in tudi ni postavila pobotnega ugovora, sodišče prve stopnje brez trditvene in dokazne podlage ni imelo osnove, na kateri bi lahko določilo znesek, za katerega se plačilo zniža.

16Glede na obrazloženo, ko tožena stranka ni postavila ustreznih trditev, to je sklepčnega ugovora znižanja plačila kot enega izmed jamčevalnih zahtevkov zaradi napak opravljenega posla, ni uspela izpodbiti utemeljenosti tožbenega zahtevka. Ker je tožeča stranka posel opravila, je tožena stranka zanj dolžna plačati. Kot že obrazloženo, zgolj ugotovitev, da ima naročnik pravico do znižanja plačila, v kar sodišče druge stopnje glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o obstoju napak in pravočasnosti njihovega grajanja v obravnavanem primeru sicer ne dvomi, pa to ne zadostuje za zavrnitev tožbenega zahtevka, pri čemer sodišče druge stopnje zgolj dodaja, da ugoditev tožbenemu zahtevku ne izključuje možnosti tožene stranke, da zoper podjemnika samostojno uveljavi jamčevalni oziroma odškodninski zahtevek. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo (5. alineja 358. člena ZPP), pri čemer je sodbeni izrek oblikovalo ustrezno določbi 436. člena ZPP.

17Glede na spremenjeno odločitev o glavni stvari je moralo sodišče druge stopnje odločiti tudi o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je po spremenjeni odločitvi tožeča stranka v postopku v celoti uspela, ji je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške. Sodišče druge stopnje je tožeči stranki kot potrebne ter v skladu z veljavno taksno in odvetniško tarifo priznalo naslednje pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje in sicer za:

- dopolnitev tožbe (po tar. št. 18 Odvetniške tarife - v nadaljevanju OT) 300 točk;

- pripravljalno vlogo z dne 15. 1. 2018 (po tar. št. 19 OT) 300 točk;

- ogled 8. 10. 2018 (po tar. št. 20 OT) 150 točk;

- opredelitev do izvedenskega mnenja z dne 16. 10. 2018 - druga pripravljalna vloga (po tar. št. 19 OT) 225 točk;

- zastopanje na prvem naroku dne 12. 2. 2019 (tar. št. 20 OT) 300 točk;

- urnina (po 6. členu OT) 50 točk;

- zastopanje na drugem naroku dne 19. 3.2019 (po tar. št. 20 OT) 150 točk;

- materialne stroške 2 %,

- 22 % DDV na odvetniške storitve;

- sodno takso v znesku 106,00 EUR,

kar znaša skupaj, upoštevaje vrednost odvetniške točke na dan odločanja (0,60 EUR) 1.319,29 EUR. Te stroške je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

18Tožeči stranki, uspešni s pritožbo, je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je tožeči stranki priznalo stroške za:

- nagrado za pritožbo (po tar. št. 21 OT) 250 točk;

- materialne stroške 2 %;

- 22 % DDV na odvetniške storitve in

- sodno takso v znesku 150,00 EUR,

kar znaša skupaj, upoštevaje vrednost odvetniške točke na dan odločanja (0,60 EUR) 336,66 EUR. Te stroške je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

19Tožena stranka, neuspešna v pritožbenem postopku, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.