UPRS Sodba I U 2494/2017-6

Tožba se zavrne.

1Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se vloga tožnice za izdajo dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja z dne 31. 3. 2017 z zaposleno delavko v poslovni enoti A. in v poslovni enoti B., zavrže. V obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 1. 3. 2017 vložila vlogo za podaljšanje dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja za lokacije C., A. in B.. Na podlagi te vloge je tožnici izdala odločbo št. 323-24/2017 z dne 31. 3. 2017, s katero ji je bilo dovoljeno opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja na teh treh lokacijah za dobo 3 let od vročitve dovoljenja. Tožnica je 25. 10. 2017 vložila zahtevek za dopolnitev dovoljenja za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja za poslovno enoto v Murski Soboti in Mariboru z zaposlitvijo delavke D.D., ki bo opravljala storitve potrošniškega kreditiranja na teh dveh lokacijah. Po proučitvi zahtevka je toženka ugotovila, da je bilo z odločbo št. 323-24/2017 z dne 31. 3. 2017 že odločeno o vseh vprašanjih, ki so bila predmet postopka, odločba pa je tudi pravnomočna. Zato je zahtevo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgla.

2Tožnica zoper odločbo vlaga tožbo in predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter toženko pozove, da izda dovoljenje za delo gospe D.D.. Navaja, da je dne 25. 10. 2017 pri toženki vložila vlogo za pridobitev dovoljenja za delo na področju storitev potrošniškega kreditiranja za gospo D.D. kot delavko, saj je želela pridobiti odobritev s strani toženke, da imenovana izpolnjuje pogoje v skladu s Pravilnikom o pogojih za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (v nadaljevanju Pravilnik). Utemeljitev toženke ni pravilna, saj je v odločbi z dne 31. 3. 2017 odločila, da lahko storitve potrošniškega kreditiranja v PE Murska Sobota in PE Maribor opravlja delavec E.E., v teh PE pa dela tudi D.D.. Tožnica je namreč 8. 6. 2017 in 23. 6. 2017 toženki poslala vprašanje o kadrovski ustreznosti zaposlene F.F., za katero ji je toženka dala dovoljenje za opravljanje pripravništva, dokler ne pridobi ustreznih izkušenj. Iz njenega odgovora jasno izhaja, da bo morala F.F., če bo opravljala naloge potrošniškega kreditiranja, pridobiti toženkino dovoljenje. Ker je v obstoječi odločbi izdano dovoljenje za E.E. in ker je toženka mnenja, da dovoljenje potrebuje tudi F.F., tožnica meni, da je toženka dolžna izdati dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja tudi za gospo D.D.. Zakon o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2) predpisuje zelo visoke kazni za primer, ko delavec ne izpolnjuje pogojev, predpisanih v Pravilniku. Glede na izkušnje z nadzornim organom (Tržni inšpektorat) tožnica ve, da slednji lahko kaznuje družbo, če delavec nima ustreznega dovoljenja. Edini način, da se izogne tem sankcijam je, da ji toženka izda dovoljenje.

3Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnica želela pridobiti dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja in odobritev s strani toženke, da delavka D.D. izpolnjuje pogoje v skladu s Pravilnikom. Nasprotuje temu, da bi morala v tem primeru izdati dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja. Poudarja, da 30. člen ZPotK-2 določa, da mora dajalec kredita pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje teh storitev. Tožnica je z odločbo z dne 31. 3. 2017 že pridobila dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja za lokacije A., B. in C.. Dovoljenje je bilo izdano za 3 leta od vročitve. Četudi je bilo dovoljenje izdano po ZPotK-1, lahko na podlagi prehodne določbe 105. člena ZPotK-2 opravlja storitev potrošniškega kreditiranja do izteka dovoljenja, tj. do 4. 4. 2020. Dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja, ki se izdaja v skladu z 31. členom ZPotK-2, ni vezano na posamezno odgovorno osebo ali delavca, temveč na vložnika oziroma dajalca kredita in na posamezno lokacijo, kjer želi opravljati storitev potrošniškega kreditiranja. Zakon ne določa, da je potrebno v primeru spremembe dejanskega stanja, na podlagi katerega je bilo dovoljenje dano, pridobiti novo dovoljenje. Edina izjema je predvidena v sedmem odstavku 31. člena ZPotK-2, ki pa se na dani primer ne nanaša. Toženka tako nima zakonske podlage za odločanje o dovoljenju za posamezne delavce ali odgovorne osebe. Iz pisnega odgovora v zvezi z delavko F.F. izhaja, da je toženka jasno navedla, da je dajalec kredita dolžan izpolnjevati kadrovske in izobrazbene pogoje iz Pravilnika v primeru zaposlitve F.F.. Če bi jo zaposlili na lokaciji, ki nima veljavnega dovoljenja, pa bi bilo potrebno pridobiti dovoljenje za novo lokacijo, kot to določa 7. člen Pravilnika. Za nadzor nad dajalci kreditov je pristojen Tržni inšpektorat Republike Slovenije, ki pri nadzoru preverja, ali dajalec kredita in njegovo osebje v času nadzora izpolnjujejo pogoje iz določb ZPotK-2 in podzakonskih aktov, in sicer ne glede na to, ali je bilo osebje v trenutku izdaje dovoljenja navedeno v vlogi ali ne. Ker je torej toženka ugotovila, da je tožnica na podlagi vloge z dne 1. 3. 2017 že pridobila pravnomočno dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja na treh lokacijah za čas do 4. 4. 2020, je postopala v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4Tožba ni utemeljena.

5Po 129. členu ZUP organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže:

1če zadeva, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva; 2. če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka; 3. če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku; 4. če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

6Dajalec kredita mora pred začetkom opravljanja storitev potrošniškega kreditiranja pridobiti dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja (v nadaljnjem besedilu: dovoljenje) za vsako poslovno enoto, kjer bo opravljal te storitve (prvi odstavek 30. člena ZPotK-2). Dovoljenje izda ali podaljša ministrstvo, pristojno za gospodarstvo (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo), na zahtevo dajalca kredita oziroma vložnika po pravilih splošnega upravnega postopka (prvi odstavek 31. člena ZPotK-2).

7Dovoljenje se torej izda dajalcu kredita, ki opravlja storitev potrošniškega kreditiranja, izda pa se za vsako poslovno enoto, v kateri se opravlja. Kot pravilno opozarja toženka, zakon drugih vrst dovoljenj ne pozna, prav tako pa obveznosti pridobiti druge vrste dovoljenj ne uvaja Pravilnik. Pravilnik res določa, kakšno izobrazbo morajo imeti odgovorna oseba in delavci, ki opravljajo storitve potrošniškega kreditiranja ter kakšne delovne izkušnje na področju finančnih storitev potrebujejo. Take kvalifikacije morajo ti delavci imeti ves čas, ko opravljajo storitve potrošniškega kreditiranja, vendar se obstoj teh kvalifikacij ne ugotavlja s posebno upravno odločbo.

8Iz upravnega spisa izhaja, da je tožnica dne 25. 10. 2017 pri toženki vložila vlogo, ki jo je poimenovala vloga za pridobitev dovoljenja v skladu z Pravilnikom. Vlogo utemeljuje s tem, da želijo kot delavko pri opravljanju storitev potrošniškega kreditiranja zaposliti D.D., ki ima ustrezno izobrazbo in delovne izkušnje, in sicer bo ob pridobitvi pozitivno rešene vloge zaposlena v podjetju, PE Murska Sobota in PE Maribor.

9Nadalje iz upravnega spisa izhaja, da je toženka tožnici dne 31. 3. 2017 izdala dovoljenje št. 323-23/2017, s katerim ji je izdala dovoljenje za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja oziroma ga je podaljšala za lokacije A., B. in C.. Dovoljenje je bilo izdano za 3 leta od vročitve dovoljenja.

10Tožnica torej dovoljenje za lokaciji Maribor in Murska Sobota, kjer naj bi delo opravljala D.D., že ima. Kot je bilo že navedeno, pa se dovoljenje izdaja za (vsako) lokacijo, na kateri se ta dejavnost opravlja, in ne za (vsakega) delavca, ki dela na tej lokaciji, pri čemer pa morajo delavci za opravljanje storitev potrošniškega kreditiranja ves čas, ko opravljajo to delo, izpolnjevati pogoje, ki jih določa Pravilnik. Zato je toženka pravilno štela, da je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno in je vlogo zavrgla. Četudi bi bilo vlogo tožnice mogoče opredeliti kot dovoljenje za opravljanje dela D.D., bi bilo takšno vlogo potrebno zavreči, in sicer v tem primeru na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, saj takšna zadeva ni upravna zadeva. Zakon in Pravilnik namreč ne predvidevata, da bi se delavcem izdajalo dovoljenje za delo.

11Izpodbijana odločitev je torej zakonita in pravilna. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno, je sodišče odločilo brez glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

12Ker tožnica stroškov ni priglasila, sodišče o njih ni odločalo. Sicer pa velja, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).