VSC Sodba Cpg 43/2019

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik in tožena stranka nosita vsak svoj stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo zneska 4.781.594,00 EUR s pp. (točka I. izreka) in podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke v višini 5.962.570,00 EUR s pp. (točka II. izreka) in tožeči stranki naložilo plačilo 58.593,55 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (točka III. izreka).

2Stranski intervenient (v nadaljevanju tudi: pritožnik oziroma kupec) s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ter da se toženi stranki naložijo v plačilo vsi stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom. Pritožnik v obrazložitvi pritožbe navaja, da sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika stranskega intervenienta ni zaslišalo, njegovo zaslišanje pa bi lahko odločilno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Ker tega dokaza v ponovljenem postopku sodišče ni izvedlo je v tem delu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ponovna odločitev sodišča prve stopnje naj bi bila za pritožnika popolno presenečenje. Pritožnik meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravilnih materialnopravnih izhodišč, določene pravnorelevantne okoliščine je povsem napačno interpretiralo, nekatere pomembne okoliščine je prezrlo, drugim ni dalo pomena, oziroma je celo odločilo v nasprotju z listinskimi dokazi, ki se nahajajo v spisu, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Pritožniku kot stranskemu intervenientu ni jasno katero konkretno dejanje ali opustitev je sam zakrivil, da naj bi bil univerzalni pravni naslednik za vse obveznosti stečajnega dolžnika, ki se nanašajo na poslovanje stečajnega dolžnika v času od uvedbe stečajnega postopka do izvedbe nakupa oziroma licitacije na javni dražbi. Meni, da je sodba glede več ključnih vprašanj obremenjena s takšnimi pomanjkljivostmi, da je nejasna in se ne da preizkusiti, da je sodišče prve stopnje določene dejanske zaključke napravilo v nasprotju z izvedenimi dokazi in v nasprotju z listinami v spisu. Pri tem se sklicuje na točko 32, točko 33, točko 36 in točko 44 obrazložitve izpodbijane sodbe. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da s prevzemom poslovne celote preidejo na kupca tudi vse pretekle obveznosti, saj kupec ni bil seznanjen s predmetom prodaje in z vsemi obveznostmi, ki ga čakajo iz tega naslova in takšnega dejanskega stanja v konkretnem primeru ni izkazanega. Intervenient nadalje ni vedel, da so na njega prešle tudi vse obveznosti poročanja v zvezi s poslovanjem, saj kot kupec sploh ni vedel za pogodbe z državo. V času nakupa mu ni bilo znano in pojasnjeno ničesar drugega kot to, da kupuje stečajnega dolžnika kot poslovno celoto in da bo lahko, če bo uspešno licitiral nadaljeval s poslovanjem stečajnega dolžnika na po vseh novih zdravih finančnih temeljih. Če bi obveljalo stališče, kot ga zavzema sodišče prve stopnje, da odgovarja pritožnik državi, ki je sofinancirala izgradnjo stečajnega dolžnika, potem bi moral kot kupec na javni dražbi biti seznanjen s temi obveznostmi. Če je tožena stranka štela, da je stranski interveniet njen univerzalni pravni naslednik in da prevzema tudi obveznosti iz pogodb o sofinanciranju, bi ga morala z obstojem teh pogodb in z obveznostmi, ki izhajajo iz njih, seznaniti, pa tega ni storila. Glede na to je tožena stranka tista, ki je kršila obveznosti po sklenjenih pogodbah. Tožena stranka stranskega intervenienta ob nakupu poslovne celote ni seznanila z obstojem pogodb o sofinanciranju sklenjenih s tožečo stranko, niti ji iz primopredaj ni bila predana dokumentacija iz pogodb o sofinanciranju, obstoj teh pogodb ni bil omenjen niti v prodajni pogodbi med toženo stranko in pritožnikom, niti v sklepu sodišča o vstopu kupca v pravni položaj stečajnega dolžnika pri prodaji premoženja kot poslovne celote. S tem, ko tožena stranka stranskega intervenienta ni seznanila o obstoju pogodb in obveznostih, ki izhajajo iz nje je sama odgovorna za nastale kršitve. Sodišče stranskemu intervenientu neutemeljeno očita, da bi moral pred nakupom opraviti skrben pregled premoženja, ki je predmet nakupa. Stranski intervenient je tak pregled opravil, vendar pa mu pogodbe o sofinanciranju niso bile predložene s strani tožene stranke kot prodajalca. Če jih ni prejel oziroma sploh o njih ni bil seznanjen, jih ni mogel proučiti in ni mogel predvideti kakšnih obveznosti. Navedena materialno pravna izhodišča tako niso bila pravilno upoštevana in so pravni zaključki sodišča prve stopnje zmotni. Sodišče v izpodbijani sodbi navaja kršitve predpisov oziroma opustitve zaradi katerih naj bi pritožnik v bodoče odgovarjal za obveznosti iz naslova evropskega sofinanciranja. Zmotno je stališče, da je pogodbena obveznost zgolj s tem, ko naj bi se objekti zgradili in dali v funkcijo, izpolnjena. Takšno stališče je v nasprotju z določili Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 z dne 11. 7. 2006, kakor tudi z določili 57. člena navedene Uredbe v povezavi s členi 98 do vključno 104 iste Uredbe. Po mnenju pritožnika se ne more v konkretnem primeru uporabiti ZFPPIPP, konkretno določilo 343. člena, kot pravna podlaga, saj gre v konkretnem primeru za evropska sredstva, katerih vračanje v primeru kršitve sklenjenih pogodb posebej ureja že navedena Uredba in določila vsebovana v navodilih organa upravljanja za finančno upravljanje izvajanja evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2007 - 2013 (objava november 2013). navodila v točki 9.2 natančno urejajo postopek vračil prejetih sredstev in zavezancev za vračilo prejetih sredstev, v poglavju 9.4.1. obravnavajo primere, ko je upravičenec v stečaju in v točki 9.5. je urejen postopek vračanja neupravičeno ali preveč nakazanih sredstev, kar je pritožnik navajal že v postopku na prvi stopnji, a se sodišče do teh navedb ni opredelilo. Pritožnik meni, da že sam nastop stečaja pomeni, da je bila pogodba grobo kršena v njenem bistvenem delu. Tožena stranka je s svojimi ravnanji kršila s pogodbama prevzete obveznosti že znatno pred pogodbeno dogovorjenim časom. Uvedba stečaja pomeni statusno spremembo in je zmotna dokazna ocena, češ da se je turistična in zdraviliška dejavnost izvajala enako kot pred prejemom denarnih sredstev. Sodišče namreč samo zaključuje, da na primer V. B. ni funkcionirala v turističnem smislu, pa kljub temu šteje, da do kršitev ni prišlo. Zmotno je tudi stališče sodišča, da je pomembno ravnanje do uvedbe stečaja, po uvedbi stečaja pa ne več. Že samo dejstvo uvedbe stečaja pomeni, da gre za statusno spremembo in temu posledično za kršitev pogodbenih določil. Pritožnik meni, da je s takšnim načinom sojenja bila toženi stranki kršena pravica do poštenega sojenja iz 6. člena Konvencije za varstvo človekovih pravic in svoboščin in pravica do enakega obravnavanja, ki izhaja iz prepovedi diskriminacije v 14. členu navedene Konvencije. Prav tako, da gre za kršitev ustavno zajamčene pravice enakosti pred zakonom določene s 14. členom Ustave. Nadalje pritožnik graja tudi obrazložitev sodišča, vsebovano v točki 83 obrazložitve. Pritožnik kot kupec ni mogel niti moral prevzeti vseh obveznosti, ker jih sploh ni poznal, niti ni mogel niti moral prevzeti vseh javno pravnih bremen, ker javno pravna bremena so davki in prispevki in ne terjatve kot je v obravnavanem primeru. Iz pogodbe za prodajo poslovne celote stečajnega dolžnika, konkretno iz točke 1.2.4., jasno izhaja pogodbeno določilo, da kupec za obveznosti prodajalca nastale v zvezi z opravljanjem podjema pred njegovim prenosom na kupca, ne odgovarja. Odločitev sodišča je v tem delu v nasprotju z dokazi, ki se nahajajo v spisu. Pri tem se pritožnik sklicuje na odločbo Cst 328/2015 z dne 10. 6. 2015. Nadalje pritožnik navaja, da je protispisno stališče v 84. točki obrazložitve kjer sodišče po eni strani ugotavlja, da so izkazane kršitve po 25. členu, po drugi strani pa da ni kršitev, zato takšne sodbe ni moč preizkusiti. V povezavi z razlogi za odločitev o glavni stvari, pritožnik izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, saj da bi ob zavrnitvi zahtevka bilo potrebno toženi stranki naložiti vse stroške postopka.

3Tožena stranka je v pravočasnem odgovoru na pritožbo stranskega intervenienta prerekala pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagala zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožnik se je v vlogi z dne 8. 5. 2018 izjavil o navedbah tožene stranke, ki jih je ta podala v odgovoru na pritožbo.

5Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-E, Ur. list št. 10/2017), zato se glede na določbo prvega in tretjega ostavka 125. člena ZPP-E v tem pritožbenem postopku uporabljajo pravila ZPP, veljavna pred uveljavitvijo novele ZPP - E.

6Pritožba ni utemeljena.

7Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala terjatev iz naslova med pravdnima strankama sklenjenih dveh pogodb o sofinanciranju z dne 4. 1. 2008 s pripadajočimi aneksi na podlagi katerih je tožeča stranka izplačala toženi stranki v času od 30. 10. 2009 do 29. 10. 2012 skupno 4.781.594,00 EUR nepovratnih sredstev. Pogodbi sta bili sklenjeni na podlagi javnega razpisa za pridobitev sredstev Evropskega sklada za regionalni razvoj, dvig konkurenčnosti turističnega gospodarstva - turistična infrastruktura. Tožeča stranka trdi, da so zaradi uvedbe stečajnega postopka nad toženo stranko nastale okoliščine za vračilo sredstev, saj ne bo omogočeno izpolnjevanje pogodbenih določil iz členov 14., 16., 20, 22., 24., 25. in 26. navedenih pogodb.

8Med pravdnima strankama ni sporno, da so bila po tožeči stranki navedena sredstva toženi stranki izplačana na podlagi navedenih pogodb, da je tožeča stranka v stečajnem postopku, ki je bil začet nad toženo stranko 13. 3. 2013, prijavila terjatev v višini izplačanih sredstev z obračunanimi zamudnimi obrestmi v skupnem znesku 5.962.570,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečajnega postopka 13. 3. 2013 dalje do plačila, da je za del sredstev, ki so bila toženi stranki izplačana v času postopka prisilne poravnave prijavila terjatev v višini 1.281.594,00 EUR in to uveljavljala kot strošek stečajnega postopka skupaj z obračunanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, da je stečajni upravitelj tožene stranke prerekal to terjatev. Prav tako ni sporno, da je bilo premoženje tožene stranke v stečajnem postopku prodano stranskemu intervenientu kot poslovna celota v skladu z določbo 343. člena ZFPPIPP.¹ Prav tako ni sporno, da sta se projekta po navedenih pogodbah o sofinanciranju zaključila z izgradnjo objektov in s pridobitvijo uporabnega dovoljenja 12. 10. 2012 in da pogodbene določbe urejajo medsebojna razmerja pogodbenih strank tudi po zaključku projektov. Gre za po tožeči stranki zatrjevane določbe členov 14 (obveznost poročanja o doseganju zastavljenih ciljev do 31. 12. 2020), člen 16 (obveznost do ohranitve investicije v regiji najmanj za obdobje 5 let po zaključku za isti namen), člen 20 ( obveznost do posesti investicije - prepoved prodaje projekta, dajanja v najem ali leasing pet let po zaključku investicije), člen 24 in člen 25 (obveznost vodenja predmeta pogodb in rezultatov v obdobju pet let po zaključku investicije - ohranjanje delovnih mest in turistične dejavnosti) in člen 26, ki nalaga tožnici ukrepanje v primeru sprememb (sedeža dejavnosti, pooblaščenih oseb, lastniških deležev), ki bi vplivale na dodelitev sredstev. Prav nemožnost izpolnjevanja teh določb zaradi začetega stečajnega postopka je tožeča stranka uveljavljala kot razlog zahtevka za vračilo sredstev, oziroma kot podlago svoje terjatve.

9Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo v celoti tudi v ponovljenem sojenju. Zaključilo je, da do kršitev pogodbenih obveznosti po zgoraj navedenih členih ni prišlo zgolj iz razloga, ker je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek. Upoštevaje Navodila organa upravljanja za finančno upravljanje za izvajanje Evropske kohezijske politike v programskem obdobju 2007 do 2013 (v nadaljevanju: Navodila)², predvsem točke 9.4.1. in 9.4.2., kot del Evropskega prava je zaključilo, da ta enako kot slovenska zakonodaja določajo prijavo terjatve v stečajno maso in v nadaljevanju uporabo nacionalnega insolvenčnega prava, torej ZFPPIPP, da je zato pomembno ravnanje tožene stranke do uvedbe (prav začetka) stečajnega postopka, do tedaj pa, da do kršitev po tožeči stranki navedenih pogodbenih določil ni prišlo in tožeča stranka do tožene stranke ni imela nobenih terjatev (niti zapadlih, niti nezapadlih), uvedba stečaja v pogodbah ni bila urejena, zato prav tako ne predstavlja kršitve nobenega pogodbenega določila. Glede bodočih kršitev pogodbenih določil, kakor je kršitve dejansko zatrjevala tožeča stranka v posledici dejstva, da tožena stranka po zaključku stečaja ne bo več obstojala in ne bo več izpolnjevala pogodbenih obveznosti, pa je sodišče prve stopnje ob nesporni ugotovitvi, da je tožena stranka v času stečajnega postopka nadaljevala s svojo dejavnostjo in v stečajnem postopku nato prodala premoženje kot poslovno celoto stranskemu intervenientu kot kupcu in ta s tem premoženjem sedaj tudi posluje, ter je po določbi tretjega odstavka 343. člena ZFPPIPP kot kupec vstopil v vsa pravna razmerja stečajnega dolžnika iz opravljanja dejavnosti te poslovne celote kot njen univerzalni naslednik, zaključilo, da so nanj prešle tudi vse pogodbene obveznosti iz sklenjenih pogodb o sofinanciranju. Nadalje je zaključilo, da tudi v času vložitve tožbe ali kasneje v času sojenja, sodišče ni ugotovilo kršitev pogodbenih obveznosti (razen 25. člena)³.

10Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov.

11Po pritožniku pritožbeno uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti ostale kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP, v postopku na prvi stopnji niso bile storjene. Sodba sodišča prve stopnje ima jasne in skladne razloge o vseh za odločitev relevantnih dejstvih tako da jo je mogoče preizkusiti. Ker temelji na tekom postopka pravočasno zatrjevani dejstveni in pravni podlagi, ni slediti pritožniku, da zanj predstavlja sodbo presenečenja. Pri tem je upoštevati, da se je pritožnik v postopek vključil šele v ponovljenem sojenju. Ne glede na to pa je moral sprejeti pravdo v stanju, v katerem je bila v času, ko je vstopil vanjo, kakor mu to nalaga določba 201. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zato novih dokazov in trditev ni mogel podati oziroma jih sodišče ni smelo upoštevati. Zato pa je neutemeljen tudi njegov pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da naj bi bil prikrajšan pri izvedbi dokazov, ker sodišče prve stopnje njegovega dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je neizvedbo tega dokaza pravilno obrazložilo, pritožbeno sodišče pa soglaša tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaza ni bila potrebna, saj je bilo dejansko stanje v celoti in popolno ugotovljeno že z izvedenimi dokazi.

12Kolikor pritožnica izpodbija ″zaključke sodišča prve stopnje″ in se pri tem sklicuje na ″obrazložitev sodišča prve stopnje″ v točkah 32, 33, 36 in 44, pritožbeno sodišče iz obrazložitve izpodbijane sodbe ugotavlja, da v teh točkah sodišče ne podaja svojih zaključkov, temveč povzema zgolj navedbe pravdnih strank, zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe v tem delu ne bo odgovarjalo.

13V zvezi s po tožeči stranki zatrjevano kršitvijo 25. člena pogodb, ki naj bi bila storjena s tem, ker tožena stranka za leti 2013 in 2014 ni podala poročila o doseganju ciljev je sodišče prve stopnje podalo jasne in skladne razloge v točki 77 obrazložitve izpodbijane sodbe na strani 41, ki jih pritožbeno sodišče v točki 9 tudi povzema in z zaključki sodišča prve stopnje kot pravilnimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v tem delu pa je tudi jasno razvidno, zakaj sodišče prve stopnje te kršitve ne obravnava kot zagrešene kršitve pogodb tožene stranke in ne drži pritožbeni očitek, da je sodba v tem delu nejasna.

14Kolikor pritožnik sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava in kot napačno kritizira stališče sodišča prve stopnje, da je za odločitev pomembno zgolj ravnanje tožene stranke do uvedbe (prav začetka) stečajnega postopka, po uvedbi stečajnega postopka pa ne več in vztraja, da že sama uvedba (začetek) stečaja pomeni grobo kršitev pogodbenih določil, ker da pomeni statusno spremembo, je ta očitek materialnopravno zgrešen, kot je zgrešeno tudi pritožbeno navajanje, da se za konkretni primer ne more uporabiti določb ZFPPIPP, temveč da veljajo določbe 57. člena in 98. do 102. člena Uredbe sveta (ES), št. 1083/2006 z dne 11. julija 2006, ki da jasno določajo, da se morajo neupravičeno izplačani zneski vračati oziroma bodo izterjani v skladu s členi 98 do 102 te iste Uredbe ter se pri tem upoštevajo Navodila.

15Navodila in s tem evropske predpise je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo v delu, ko je zaključilo, da ta napotujejo na uporabo nacionalnega predpisa in sicer ZFPPIPP in zaključilo, da je v obravnavanem primeru potrebno upoštevati stanje do uvedbe (prav: začetka) stečaja, ne pa kasnejše stanje. Uredba sveta (ES) številka 1083/2006 z dne 11. junija 2006 na katero se sklicuje pritožnik, v 57. členu res določa, da se prispevek skupnosti iz skladov ohrani le, če v petih letih oz. v treh letih od zaključka projekta ne pride do bistvenih sprememb projekta. Ta člen pa ne določa pravil v primeru stečaja upravičenca. Navedena določba, kot je to ugotovil sam Evropski parlament in Svet EU ni bila jasna, ker ni vsebovala določila za primer stečaja (glej uvodno ugotovitev v točki 9 Uredbe (EU) št. 539/2010 Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. junija 2010) zato je bila citirana določba 57. člena z Uredbo (EU) št. 539/2010 z dne 16. junija 2010 spremenjena. Dodan je bil tudi nov peti odstavek, ki določa, da se odstavki 1 do 4 člena 57 ne uporabljajo za nobeno operacijo, ki se bistveno spremeni zaradi prenehanja proizvodne dejavnosti na podlagi stečaja, ki ni posledica goljufij⁴. Navedena določba se uporablja od 1. januarja 2007⁵. Nanjo pa se v petem odstavku točke 9.4.1. sklicujejo tudi Navodila, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe presojalo tudi sodišče prve stopnje.

16Iz navedenega sledi, da celo kadar je za neupravičeno porabo sredstev EU odgovoren upravičenec in je zoper upravičenca uveden stečaj ali postopek likvidacije, se sredstva ne vračajo, in posredniško telo do upravičenca ne vzpostavi terjatve, če stečaj ni povezan z goljufijo. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da do začetka stečajnega postopka nad toženo stranko po tožeči stranki zatrjevanih kršitev ni bilo in do neupravičene uporabe sredstev ni prišlo, dejansko pa takšne uporabe sredstev tožeča stranka niti ni zatrjevala. Tako je že na podlagi med pravdnima strankama nespornih in pritožbeno neprerekanih trditev, da je bil nad toženo stranko začet stečaj, da je tožena stranka že pred začetkom stečajnega postopka realizirala vse izdatke in zaključila investicijo ter za zgrajeni objekt pridobila uporabno dovoljenje 15. 10. 2012 in je bila finančna operacija zaključena pred stečajem tožene stranke, ob nadaljnji ugotovitvi, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi bil začeti stečaj nad toženo stranko posledica goljufije ter ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka zaradi začetka stečajnega postopka do tožene stranke iz sklenjenih pogodb ni imela nobenih terjatev, bilo njen tožbeni zahtevek (primarnega in podrednega) že iz teh razlogov zavrniti kot neutemeljen. Poleg tega ni bilo sporno in to ni pritožbeno prerekano, da pogodbe o sofinanciranju niso urejale posledic začetka stečajnega postopka.

17Sodišče prve stopnje se je po navedenem tako odveč ukvarjalo s prodajo premoženja tožene stranke v stečaju (kot poslovne celote) in s presojo pravnih posledic le-te, kar pa na pravilnost izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje ne vpliva. Ob pravilni uporabi materialnega prava je za odločitev bistveno le to, da je bil nad toženo stranko začet stečajni postopek, da stečaj ni povezan z goljufijo in da v pogodbah o sofinaciranju ni bilo izrecno navedeno, da posredniško telo od upravičenca v primeru stečaja lahko zahteva vrnitev izplačanih sredstev, saj se v tem primeru skladno s členom 1 (8) (b) Uredbe EU št. 539/2010 dodeljena in izplačana sredstva upravičencu, torej toženi stranki, ne vračajo. Tožeča stranka tako nima terjatve iz naslova teh sredstev do tožene stranke (niti do stranskega intervenienta). Pritožbenemu sodišču se zato s pritožbenimi navedbami pritožnika s katerimi ta izpodbija zaključke sodišča prve stopnje povezane s presojo prodaje premoženja tožene stranke kot poslovne celote in s presojo pravnih posledic le - te, ni bilo potrebno ukvarjati.

18Pritožbo stranskega intervenienta je bilo po navedenem kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

19Potrditi je bilo tudi odločitev o pravdnih stroških vsebovano v izpodbijani sodbi, saj je to pritožnik izpodbijal zgolj posledično, če bi s pritožbo uspel, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu ni zasledilo katere od postopkovnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP na katere pazi samo po uradni dolžnosti, ali nepravilne uporabe materialnega prava v zvezi s to odločitvijo.

20Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspel (člen 154/I v zvezi s členom 165/I ZPP). Prav tako nosi svoje stroške pritožbenega odgovora tudi tožena stranka, saj ti niso bili potrebni, ker pritožbeni odgovor ni pripomogel k odločitvi v tej zadevi (člen 155/I ZPP).

¹ 343. člen ZFPPIPP določa, da so poslovna celota stvari in druge premoženjske pravice, ki so kot celota potrebne za opravljanje posamezne vrste poslov ali več vrst poslov, ki se opravljajo zaradi izdelave določene vrste proizvodov ali oprave določene vrste storitve (opravljanje podjema) (prvi odstavek). V skladu z drugim odstavkom navedenega člena s plačilom kupnine preidejo na kupca kot pravnega naslednika stečajnega dolžnika pri podjemu, za opravljanje katerega se uporablja premoženje, ki je predmet prodajne pogodbe, poleg lastninske pravice ali drugih premoženjskih pravic na premoženju, ki so predmet prodajne pogodbe, tudi vse pravice, ki so povezane s pravnim položajem stečajnega dolžnika pri opravljanju podjema, kot so: […], - vse obveznosti in javno pravna bremena, povezana z opravljanjem podjema razen pravic tretjih, ki prenehajo po prvem odstavku 342. člena tega zakona; tretji odstavek navedenega člena določa, da pri vstopu v pravne položaje iz drugega odstavka tega člena kupec velja za univerzalnega pravnega naslednika stečajnega dolžnika.
² V prilogi A 35, z dost. November 2012.
³ Sodišče prve stopnje je v zvezi z zatrjevano kršitvijo, ki naj bi nastala po začetku stečajnega postopka tožene stranke, zaključilo, da tožeča stranka zaradi te ne more zahtevati vračila vseh sredstev, ker od pogodbe ni odstopila. Zapisalo je: ″Prav tako tožnica toženki ne očita, da ji ta v letih pred uvedbo stečajnega postopka ni oddajala letnih poročil o doseganju ciljev po 25. členu Pogodb. Sklicevala se je, da tega poročila ni prejela v letu 2013 (ko je bil uveden stečajni postopek) in v letu 2014, pri čemer pa tožnica zgolj zato do vrnitve vseh sredstev ni upravičena. Tožnica bi te podatke lahko zahtevala v okviru nadzora iz 14. člena Pogodb, poleg tega sodišče v celoti sprejema razlago, kot jo je glede uveljavljanja sankcij vrnitve sredstev podala tožena stranka. Pogodbena določila se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ), kar pomeni, da je v konkretnem primeru treba upoštevati, da vrnitev sredstev ni samostojna sankcija, ampak je odvisna od predhodnega odstopa od pogodbe. Da sta obe sankciji (odstop od pogodbe, vrnitev sredstev) določeni samostojno in neodvisno druga od druge, iz pogodbenega besedila ni razvidno. Če tožnica meni drugače, pa je bila sama tista, ki ga je pripravila, zato je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke (83. člen OZ). Toženka je bila po 25. členu dolžna izvajati letne meritve doseganja ciljev investicije in o tem pisno poročati tožnici do 15. aprila vsakega leta. V primeru, če pričakovani rezultati ne bodo doseženi, je bila dolžna predložiti tožnici pisno obrazložitev. Če je tožnica ne sprejme, lahko odstopi od pogodbe. Ker v nekaterih pogodbenih določilih odstop od pogodbe ni predviden, to pomeni, da je tožnica odstop od pogodbe namensko predvidela takrat, ko kršitev pogodbenega določila ne vodi nujno v najstrožji ukrep (vračilo vseh sredstev), ampak je odločitev o tem v rokah tožnice (če odstopi od pogodbe). Če se tako odloči lahko odstopi od pogodbe in zahteva vrnitev vseh sredstev. V konkretnem primeru lahko odstopi od pogodbe in zahteva vrnitev vseh sredstev. V konkretnem primeru tožnica zaradi kršitve 25. člena ni odstopila od pogodbe. Ker je ta še vedno v veljavi, ne more zahtevati vrnitev vseh sredstev (glej stran 41 točka 77 obrazložitve izpodbijane sodbe).
⁴ Glej člen 1 (8) (b).
⁵ Glej člen 3.