UPRS Sodba III U 361/2016-18

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Turistična organizacija Koper (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožnici, kot lastnici nepremičnine - počitniškega objekta na naslovu ..., na podlagi Odloka o turistični taksi na območju Mestne občine Koper (Uradne objave, št. 111/2013, v nadaljevanju Odlok) odmerila turistično takso za leto 2015 v letnem pavšalnem znesku v višini 230,00 EUR. V obrazložitvi svoje odločitve je prvostopenjski organ pojasnil, da je turistična taksa v skladu s 4. členom Zakona o spodbujanju razvoja turizma (v nadaljevanju ZSRT) pristojbina za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunavajo posebej. V sedmem odstavku istega člena je opredeljeno, da je počitniška hiša ali počitniško stanovanje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno. 24. člen ZSRT dopušča, da lahko občine določijo plačilo turistične takse tudi lastniku počitniške hiše ali stanovanja v turističnem območju za prenočevanje za sebe in za vse druge, kar je v Mestni občini Koper (v nadaljevanju MOK) urejeno z Odlokom. Zavezanci za plačilo so državljani RS in tujci, ki v turističnem območju, konkretno v območju MOK, izven svojega stalnega prebivališča uporabljajo storitve prenočevanja v nastanitvenem objektu. Zavezanci so lastniki počitniških hiš in stanovanj, za prenočevanje zase ali za vse druge osebe, obveznosti pa se zaračunavajo v pavšalnem znesku. Prvostopenjski organ ugotavlja, da je, skladno z opisanimi določbami ZSRT in Odloka, zavezanka za plačilo turistične takse tudi tožnica kot lastnica nepremičnine na naslovu ... in pojasnjuje način izračuna.

2Po pritožbi tožnice je odločitvi prvostopenjskega organa pritrdil Župan MOK (v nadaljevanju drugostopenjski organ). Pojasnil je, da je prvostopenjski organ razčistil bistvena dejstva in na podlagi pravilno in dovolj popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejel pravilno odločitev. Drugostopenjski organ uvodoma povzema določbe Ustave RS, ZSRT in Odloka, skladno s katerimi sodi odločanje o turističnih taksah v pristojnost občine. Ugotavlja, da je v zadevi sporno ali je zgolj z lastništvom nad počitniškim objektom, ne da bi tožnica ta objekt uporabljala, izpolnjen pogoj za to, da se ji odmeri turistična taksa. Iz določbe tretjega odstavka 23. člena ZSRT nedvomno izhaja, da je zavezanec za plačilo turistične takse tudi tisti, ki je zgolj lastnik počitniške hiše ali počitniškega stanovanja in to ne glede na to ali ta objekt uporablja, oziroma ali je opremljen za uporabo. To določbo je treba razlagati ločeno od prvega odstavka 23. člena ZSRT, ki se nanaša na tiste zavezance, ki izven svojega stalnega prebivališča dejansko uporabljajo storitve prenočevanja, medtem ko se tretji odstavek tega člena uporablja za vse tiste, ki so lastniki počitniških hiš in počitniških stanovanj, pri čemer ni bistveno ali jih tudi uporabljajo. Drugostopenjski organ zato zaključuje, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je na tej podlagi tožnica zavezanka za plačilo turistične takse. Poudarja, da je bil skladno z zakonom sprejet Odlok, ki se je pričel uporabljati s 1. 1. 2014. To pomeni, da ne gre za arbitrarno ravnanje, tako kot to navaja tožnica, saj je prvostopenjski organ svojo odločitev utemeljil na veljavnih pravnih predpisih.

3Tožnica v tožbi predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi. Odločitev je nezakonita, ker je bilo napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zato zmotno uporabljeni materialni predpisi, ki urejajo vprašanje turistične takse. Poudarja, da ni uporabnica objekta, za katerega se ji je odmerila turistična taksa. Njeno stalno bivališče je na Reki, poleti na enem od jadranskih otokov, v Dekanih pa nikdar ne prenočuje niti nima tega namena. Objekta ne uporabljajo niti njeni družinski člani, prodati pa ga ne more zaradi vpisane hipoteke za hčerkin stanovanjski kredit. Objekt v gradbenem smislu ni objekt, na katerega se nanašajo predpisi o turistični taksi. Stavba je stara že 140 let in jo je podedovala po pokojni materi. Objekt nima izolacije, sanitarij, improvizirano stranišče, ki ga je uporabljala tožničina mati, pa se nahaja na vrtu. Objekt je z energetskim certifikatom uvrščen v najnižjo kategorijo "F". Vse to kaže, da v objektu ni mogoče bivati niti ga uporabljati, torej ga ni mogoče oddajati v turistične namene, za kaj takega pa tudi ni kategoriziran. Plačilo turistične takse bi torej bila dvojna obdavčitev, saj tožnica redno plačuje davek na premoženje. Zakon, na katerega se sklicuje tožena stranka, je dvosmiselen. Tožnica še navaja, da so slovenski državljani, ki imajo nepremičnine v Republiki Hrvaški, v ugodnejšem položaju in to pojasnjuje z zneski, ki jih morajo plačevati kot turistično takso. Meni, da gre za diskriminacijo, v izpodbijani odločbi pa se ji grozi z izvršbami.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo uvodoma sodišču predlaga, naj tožničino tožbo kot prepozno zavrže. Tožnica je namreč tožbo vložila v hrvaškem jeziku, kar pomeni, da ni bila popolna in jo je zato sodišče pozvalo, naj jo dopolni po pravilih, ki veljajo za nerazumljive vloge. Tožba je bila sicer vložena pravočasno, vendar pa ni bila popolna, medtem ko je bila popolna tožba vložena po izteku roka za vložitev tožbe, kar pomeni, da je prepozna. Kolikor sodišče temu ne bo sledilo, pa tožena stranka predlaga, naj sodišče tožničino tožbo zavrne kot neutemeljeno, tožnica pa naj ji tudi povrne stroške postopka. Trdi, da sta izpodbijana in drugostopenjska odločba pravilni in utemeljeni na zakonu, za kar so v obeh odločbah navedeni pravilni razlogi in se nanje tožena stranka sklicuje. Poudarja, da za odmero turistične takse ni pomembno ali tožnica objekt uporablja niti ali je opremljen za uporabo. Plačilo turistične takse po tretjem odstavku 23. člena ZSRT je vezano zgolj na lastništvo počitniške enote in se plačuje v letnem pavšalu ne glede na dejansko uporabo in opremljenost objekta. Nerelevantno je, da je objekt namenjen za prodajo niti niso pomembne navedbe, ki se nanašajo na plačilo davka na premoženje. Trditev tožnice, da naj bi tožena stranka kršila materialne predpise, ni utemeljena. O teh vprašanjih se je večkrat izreka tudi sodna praksa, na primer v sodbi Upravnega sodišča RS, št. I U 842/2012 z dne 9. 10. 2013, ki jo tožena stranka delno citira.

K točki I izreka:

5Tožba ni utemeljena.

6Sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnica tožbo vložila pravočasno in ne sledi toženi stranki, ki meni, da je kot datum vložitve tožbe treba šteti datum, ko je bila tožba vložena v slovenskem jeziku in s tem razumljiva. Tožnici je bila drugostopenjska odločba, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa, vročena dne 13. 10. 2016. Tožnica je tožbo v upravnem sporu vložila v času 30 dnevnega roka po prejemu odločitve drugostopenjskega organa, to je dne 2. 11. 2016. Ker je bila njena tožba nerazumljiva, saj ni bila v slovenskem jeziku, jo je sodišče pozvalo, naj tožbo dopolni, kar je storila v roku, ki ji ga je določilo sodišče. Sodišče zato njeno tožbo šteje za pravočasno, saj tretji odstavek 108. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki ga je sodišče uporabilo na podlagi 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) določa, da se, če je vloga vezana na rok in je popravljena oziroma dopolnjena in izročena sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, šteje, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena.

7Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh tožničinih pritožbenih navedb. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožničinimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

8Po 4. členu ZSRT je turistična taksa pristojbina za prenočevanje, s katero so zavezancem za plačilo v turističnem območju na voljo določene storitve in ugodnosti, ki se jim ob vsakokratnem koriščenju ne zaračunavajo posebej (5. točka). Za počitniško hišo ali počitniško stanovanje se po tem zakonu šteje vsak objekt ali stanovanje, ki se uporablja sezonsko ali občasno (7. točka). Po določbi prvega odstavka 23. člena ZSRT plačujejo turistično takso državljani Republike Slovenije in tujci, ki v turističnem območju izven svojega stalnega prebivališča uporabljajo storitve prenočevanja v nastanitvenem objektu, po določbi tretjega odstavka te zakonske določbe pa tudi lastniki počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj in lastniki plovil in to v letnem pavšalnem znesku v skladu z določbami 24. in 25. člena tega zakona. 24. člen ZSRT določa, da lahko turistično takso za lastnike počitniških hiš ali počitniških stanovanj v turističnem območju za prenočevanje zase ali za vse druge osebe določi občina, kolikor izpolnjuje pogoje iz drugega odstavka tega člena. Na podlagi te določbe je bil sprejet Odlok, ki je za območje MOK določil zavezance za plačilo turistične takse, med drugim tudi lastnike počitniških hiš oziroma počitniških stanovanj za prenočevanje zase in za vse druge osebe, določil pa tudi višino te takse, postopek pobiranja in odvajanja taks, rok za njeno nakazovanje, spremljanje in nadzor ter prisilno izterjavo.

9Med strankama je sporno ali je tožnica zgolj z lastništvom nepremičnine, ki leži na območju MOK, tudi zavezanka za plačilo letne pavšalne turistične takse. Tožnica namreč navaja, da nepremičnine ne uporablja niti sama niti njeni družinski člani, da pa je objekt, ki ga je podedovala, tudi sicer v slabem stanju, brez sanitarij, neprimeren za bivanje ali oddajanje, prav tako tudi ni kategoriziran kot objekt, ki bi se koristil v turistične namene.

10Sodišče ugotavlja, da je po določbi tretjega odstavka 23. člena ZSRT, ki mu sledi tudi določba 2. člena Odloka, zavezanec za plačilo turistične takse tudi tisti, ki je zgolj lastnik počitniške hiše oziroma počitniškega stanovanja, ne glede na to, ali to hišo oziroma stanovanje uporablja oziroma ali je opremljeno in primerno za uporabo. Tako je tudi stališče ustaljene upravnosodne prakse (primeroma, sodbe Upravnega sodišča RS, št. U 1211/2007. I U 2205/2011, I U 842/2012, III U 218/2013, III U 226/2014). Tretji odstavek 23. člena ZSRT je namreč treba razlagati ločeno od prvega odstavka 23. člena ZSRT, saj se prvi odstavek te zakonske določbe nanaša zgolj na tiste zavezance, ki izven svojega stalnega prebivališča dejansko uporabljajo storitve prenočevanja, medtem ko se tretji odstavek 23. člena ZSRT nanaša na vse tiste, ki so lastniki počitniških stanovanj ali hiš, ne glede na to ali te nepremičnine uporabljajo. Zavezancem po določbi tretjega odstavka 23. člena ZSRT se turistična taksa odmeri pavšalno, pri odmeri pa kot edini kriterij upošteva površina objekta, kar določa 24. členu ZSRT, enako tudi 6. člen Odloka in zato ne gre slediti tožnici, ki smiselno meni, da bi morala tožena stranka upoštevati lastnosti njenega objekta.

11Skladno z opisanimi določbami ZSRT in Odloka, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnici, kot lastnici objekta, ki je na območju MOK, pravilno odmerila turistično takso in se tudi pravilno opredelila glede njenih ugovorov o dejanski uporabi objekta ter njegovih lastnostih. Kot je že bilo navedeno, je plačilo letne pavšalne turistične takse vezano izključno na lastništvo počitniške hiše ali stanovanja, ne glede na njegovo dejansko uporabo. Tožnica tudi trdi, da gre pri odmeri turistične takse za dvojno obdavčevanje, saj redno plačuje davek od premoženja, vendar pa sodišče temu ne sledi, saj sta davek od premoženja in turistična taksa dve povsem ločeni obveznosti lastnika objekta (nepremičnine) in druga drugo ne izključujeta. Sodišče tudi ne sledi njenemu mnenju, da je navedba v izpodbijanem sklepu, da bo morebiti neporavnana turistična taksa prisilno izterjana, grožnja, saj gre le za seznanitev tožnice o nadaljnjem postopku, kolikor obveznosti ne bi poravnala in je določen v 32. členu ZSRT. Prav tako sodišče tudi ne sledi tožnici, ki navaja, da je diskriminirana. Njene obveznosti namreč izhajajo iz določb ZSRT in Odloka, te pa veljajo povsem enako tako za državljane Republike Slovenije kot tudi za tujce.

12Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

13Odločitev o stroških postopka, ki jih je priglasila tožena stranka, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.