UPRS sodba II U 63/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Pesnica (v nadaljevanju tudi prvostopenjski organ) odločila, da se v korist Republike Slovenije, kot razlastitvene upravičenke, razlastijo nepremičnine s parc. št. 229/2 - eks. sadovnjak v izmeri 315 m2, k.o. …, parc. št. 259/5 - travnik v izmeri 114 m2, k.o. … ter parc. št. 261/2 - travnik v izmeri 309 m2, k.o. …, vse v lasti A.A. (tožnika v tem sporu) do celote, po katerih poteka skupna javna cesta (1. točka izreka). Odločila je še, da z dokončnostjo odločbe preidejo nepremičnine iz 1. točke izreka odločbe v last in posest razlastitvene upravičenke (2. točka izreka), da se na nepremičninah iz 1. točke izreka odločbe izvede izbris zaznambe razlastitvenega postopka, izbris lastninske pravice vknjižene v korist tožnika ter na istih nepremičninah vknjižba lastninske pravice v korist Republike Slovenije (3. točka izreka). Ker stranki postopka do izdaje odločbe nista sklenili sporazuma o odškodnini, upravni organ v izpodbijani odločbi ni odločil o odškodnini, ampak bo po pravnomočnosti odločbe razlastitvenega upravičenca in razlaščenca pozval, da skleneta sporazum o odškodnini oziroma nadomestilu (4. točka izreka). Z izpodbijano odločbo je bilo tudi odločeno, da posebni stroški v postopku niso nastali (5. točka izreka).

2Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je prvostopenjski organ s strani Državnega pravobranilstvo Republike Slovenije, Zunanji oddelek v Mariboru, (v nadaljevanju Državno pravobranilstvo RS) zaradi premoženjskopravne in zemljiškoknjižne ureditve nepremičnin v delu obmejnega območja Republike Slovenije, v Občini Kungota, po katerih poteka del ceste, ki je v Republiki Avstriji kategorizirana kot skupna javna cesta - vinska cesta L613, prejel zahtevek za razlastitev zgoraj navedenih nepremičnin, v lasti tožnika. V odločbi povzame navedbe iz zahteve za razlastitev nepremičnin, in sicer glede kategorizacije ceste, kot tudi glede mednarodnopravne obveznosti Republike Slovenije za nemoteno odvijanje prometa po tej cesti. Nadalje pojasni, da je razlastitvena upravičenka zahtevek za razlastitev teh nepremičnin utemeljila na 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B), ter da je k zahtevi priložila tudi listino, s katero tuj organ potrjuje kategorizacijo ceste, in sicer overjeno kopijo izmenjave not, katere sestavni del je dopis pristojnega urada Štajerske deželne vlade z dne 26. 2. 2015, v katerem ta potrjuje, da je skupna javna cesta – vinska cesta L613 kategorizirana v Republiki Avstriji.

3V nadaljevanju izpodbijane odločbe navede katera dokazila je razlastitvena upravičenka priložila k zahtevi za razlastitev nepremičnin ter v zvezi s tem ugotovi, da je razlastitvena upravičenka predložila podatke o zemljišču ter ponudbo iz določbe 97. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1), kot to določa četrti odstavek 19. člena ZJC-B. V izpodbijani odločbi citira tudi relevantne določbe Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) (2. in 3.a člen), Zakona o dopolnitvah zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1B) (3. člen) ter tudi določbo 19. člena ZJC-B.

4Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila pred izdajo le-te, to je dne 20. 8. 2015, pred prvostopenjskim organom opravljena tudi ustna obravnava, ki se je je, poleg razlastitvene upravičenke, udeležil tudi tožnik s pooblaščencem. Na ustni obravnavi je tožnik nasprotoval aktivni legitimaciji razlastitvene upravičenke, saj naj bi po sklepu Vlade Republike Slovenije (v nadaljevanju Vlada RS) z dne 2. 7. 2015 bila Direkcija Republike Slovenije za infrastrukturo (v nadaljevanju Direkcija) organ, ki zastopa Republiko Slovenijo in ki lahko to pooblastilo prenese na Državno pravobranilstvo RS, pri čemer pa prenos pooblastila ni izkazan, prav tako pa predlagatelj razlastitvenega postopka ni bila Direkcija. Nasprotoval je tudi izkazani javni koristi za razlastitev, kot tudi višini predlagane odškodnine za razlaščene parcele. Do s strani tožnika podanih navedb se je v pisnih vlogah z dne 28. 8. 2015 ter z dne 11. 9. 2015 obsežno opredelila tudi razlastitvena upravičenka, do v pisni vlogi podanih navedb in do s strani razlastitvene upravičenke priloženih dokazil pa se je dodatno opredeljeval tudi tožnik, in sicer v vlogi z dne 4. 9. 2015 ter v vlogi z dne 18. 9. 2015.

5Ob upoštevanju na ustni obravnavi ter pisnih vlogah podanih navedb tožnika ter razlastitvene upravičenke ter s strani obeh strank priloženih listin se je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi opredelil tudi do s strani tožnika podanih navedb. Glede aktivne legitimacije Republike Slovenije kot razlastitvene upravičenke je pojasnil, da je skladno s tretjim odstavkom 3.a člena ZCes-1 razlastitveni upravičenec za pridobivanje nepremičnin za posamezno skupno javno cesto (poleg občine) tudi Republika Slovenija, ki pa mora v takem primeru s sklepom vlade določiti organ, ki zastopa razlastitvenega upravičenca. Ker je Republika Slovenija kot razlastitvena upravičenka s sklepom Vlade RS št. 71102-8/2015/2 z dne 2. 7. 2015 (v nadaljevanju sklep Vlade RS z dne 2. 7. 2015), kot organ, ki jo zastopa v postopku za odvzem ali omejitev lastninske pravice, po katerih na območju Republike Slovenije poteka skupna javna cesta vinska cesta L 613, kakor tudi v predhodnih postopkih sporazumevanja za pridobitev navedenih nepremičnin določila Direkcijo, ob tem pa je tudi določila, da Direkcijo v upravnih in sodnih postopkih zastopa Državno pravobranilstvo RS, je prvostopenjski organ, ob upoštevanju materialnih določb ter priloženega sklepa Vlade RS z dne 2. 7. 2015 ugotovil, da je aktivna legitimacija Republike Slovenije, zastopane po Državne pravobranilstvo RS, v konkretnem razlastitvenem postopku nesporna. Nadalje ugotovi, da je javna korist za razlastitev razlaščenih nepremičnin ugotovljena, saj so izpolnjeni pogoji iz novega drugega stavka 24. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1, saj gre za cesto, ki je kategorizirana v sosednji državi (Republika Avstrija) in deloma poteka po ozemlju Republike Slovenije, sestavina zahteve za razlastitev pa je tudi listina, s katero tuj organ potrjuje kategorizacijo ceste. Navajanje tožnika, da z Republiko Avstrijo ni bil sklenjen meddržavni sporazum, ki je pogoj lastninjenja in upravljanja javne ceste, zavrne in v zvezi s tem pojasni, da meddržavnega sporazum ni moč šteti kot pogoj za razlastitveni postopek. Glede odškodnine upravni organ ugotavlja, da se stranki nista sporazumeli o odškodnini, zato je v zvezi s tem tožnika zgolj seznanil, da lahko po pravnomočnosti razlastitvene odločbe razlastitveni upravičenec ali razlaščenec vloži predlog za odmero odškodnine oziroma določitev nadomestila v nepravdnem postopku pri pristojnem sodišču.

6Tožnik se je zoper to odločbo pritožil, Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju: drugostopenjski organ) pa je z v uvodu navedeno odločbo pritožbo zavrnilo. Kot pritožbeno novoto je drugostopenjski organ zavrnil v pritožbi podane navedbe v smeri obsega razlastitve, to je, da cesta poteka zgolj po delih parcel št. 229/2, 259/5 in 261/2, vse k.o. … in da zato razlastitev celotnih parcel ni potrebna ter navedbe v smeri dejanske rabe obravnavanih zemljišč, to je, da gre za najboljša kmetijska zemljišča. Te navedbe je zavrnil, ker je tožnik te navedbe prvič izpostavljal šele v pritožbi, pri tem pa ni niti zatrjeval, da jih v postopku na prvi stopnji ni mogel podati. Kljub temu, da je šlo za pritožbeno novoto je drugostopenjski organ v zvezi s tem tožniku pojasnil, da je bila katastrska odmera v nasprotju s pritožbenimi trditvami opravljena že v letu 2001 s tremi odločbami OGU Maribor z dne 9. 7. 2001, ki so bile izdane na pritožbo tožnika in na podlagi katerih so v postopku evidentiranja parcele nastale in bile kot „pot“ evidentirane sedaj obravnavane parcele. Drugostopenjski organ v tem kontekstu še pojasni, da dejanska (katastrska) ali namenska raba spornih parcel ni pravno odločilna za presojo zakonitosti izpodbijane odločbe ter da je v konkretnem postopku odločilno, da gre za obstoječo skupno javno cesto v smislu 3. člena ZCes-1B, ki kot taka obsega ustrezne sestavne dele v smislu 8. člena ZCes-1, torej ne zgolj pozidano (asfaltirano) zemljišče. Zavrnil je tudi pritožbene navedbe v smeri, da je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na aktivno legitimacijo za razlastitev, neobrazložena. Po njegovi oceni se je prvostopenjski organ do aktivne legitimacije Republike Slovenije za razlastitev ustrezno opredelil, kljub temu pa je razloge zakaj je Republika Slovenija, zastopana po Državnem pravobranilstvi RS, v konkretnem postopku aktivno legitimirana stranka za vodenje tega postopka še dodatno obrazložil. Pritožbo je zavrnil tudi v delu v katerem tožnik trdi, da pogoj javne koristi v konkretnem razlastitvenem postopku ni izpolnjen, saj Republike Slovenija ni izpolnila svoje obveznosti po drugem odstavku 3.a člena ZCes-1. Kot protispisne zavrne tudi pritožbene navedbe v smeri, da predložene listine ne izkazujejo, da bi bila cesta, ki poteka po razlaščenih nepremičninah, v Republiki Avstriji kategorizirana kot javna cesta. V zvezi s slednjim ponovi katere listine so bile na prvi stopnji že vložene v spis in kaj iz teh listin izhaja, ob tem pa tudi ugotovi, da tožnik v pritožbi, razen pavšalnega nestrinjanja, ne navaja ničesar, kar bi zaključke iz listin omajalo ali ovrglo. Ker tožnik s podano pritožbo ni uspel, je drugostopenjski organ, v skladu z načelom uspeha v postopku, zavrnil tudi tožnikov zahtevek za povračilo stroškov pritožbenega postopka.

7Zoper prvostopenjsko odločbo v celoti ter zoper drugostopenjsko odločbo v delu, ki se nanaša na stroške pritožbenega postopka (2. točka izreka drugostopenjske odločbe), tožnik vlaga tožbo. Tožbo zoper prvostopenjsko odločbo utemeljuje s tem, da je bil konkretni razlastitveni postopek začet na predlog stranke, ki ni aktivno legitimirana za konkreten razlastitveni postopek, ter da je zato prišlo do neutemeljene ekspropriacije v korist Republike Slovenije. Tožbo vlaga tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v posledici česar je upravni organ zmotno in nepopolno ugotovil tudi dejansko stanje. Prvostopenjsko odločbo tožnik izpodbija iz razloga, ker iz izreka odločbe in njene obrazložitve ni razvidno, zakaj se tožnik razlašča v obsegu celotnih izmer parcel, torej tudi v delu kmetijskih zemljišč, zakaj na teh parcelah ni izvršena katastrska odmera in zakaj bodo celotne parcele vpisane kot cesta v zemljiški kataster. V zvezi s slednjim navaja, da mora upravni organ v postopku razlastitve po uradni dolžnosti ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna in zakonita za pravilno odločbo, zato trditveno in dokazno breme strank ne more posegati v inkvizicijsko maksimo upravnega organa glede ugotavljanja pravno odločilnih dejstev v postopku. V zvezi s tem tožnik izpodbija tudi podano stališče drugostopenjskega organa, da tožnik v postopku na prvi stopnji ni podal navedb v zvezi z neutemeljenim obsegom razlastitve, oziroma da naj bi bile te celo kontradiktorne. Te navedba tožnik ocenjuje kot protispisne, saj iz zapisnika z dne 20. 8. 2015 izhaja, da je že v okviru določanja vrednosti zemljišč podal navedbe, da je treba upoštevati namenski status nepremičnin ob pridobitvi lastninske pravice (pozidana stavbna zemljišča), poleg tega pa iz v spis že predloženih katastrskih podatkov izhaja, da je pozidan le del teh parcel v poteku asfaltne ceste. Različno namensko rabo in pozidanost razlaščenih nepremičnin izhaja tudi iz v spis predloženega cenitvenega poročila sodnega cenilca B.B. z dne 15. 3. 2015. Prvostopenjsko odločbo izpodbija tudi zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri kategorizaciji ceste, ki teče po teh nepremičninah, kot javno dobro ter pri presoji obveznosti Vlade RS, da s sklepom določi skupno javno cesto. Objave v Uradnem listu Republike Slovenije o določitvi/ kategorizaciji te ceste kot skupne javne ceste ni bilo, po tožnikovi oceni pa bi bilo pravno nesprejemljivo, da bi tuja država ozemlje na območju Republike Slovenije kategorizirala in opredeljevala kot javno dobro, saj bi s tem eksteritorialno posegla v njeno suverenost. Določba četrtega odstavka 3a. člena ZCes-1 naj bi tako predstavljala zgolj dopolnilno odločbo, po kateri je listina, s katero tuji organ potrjuje kategorizacijo ceste, zgolj dodatna sestavina zahtevka za razlastitev.

8Tožnik predlaga, da sodišče zahtevku tožnika v celoti ugodi ter odločbo Upravne enote Pesnica št. 352-18/2015(403) z dne 6. 10. 2015 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35020-59/2015 -5 z dne 1. 2. 2016 v celoti razveljavi in zahtevek za razlastitev Republike Slovenije z dne 10. 7. 2015, v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka v upravnem postopku po stroškovniku z dne 3. 11. 2015 ter tudi povrnitev stroškov upravnega spora.

9Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

10Stranka z interesom, Republika Slovenija kot razlastitvena upravičenka, je v danem roku na tožbo odgovorila. V odgovoru v celoti prereka navedbe tožnika in obrazloženo zavrača navedbe tožnika glede neizkazane aktivne legitimacije, kot tudi ugovore glede neutemeljene ekspropriacije nepremičnin v korist Republike Slovenije. V zvezi z obsegom razlastitve navaja, da je tožnik te navedbe podal šele v pritožbi, pri tem pa ni navedel upravičenih razlogov, zakaj ugovorov, povezanih z obsegom razlastitve ni mogel uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. Tožnik niti v postopku na prvi stopnji, niti na obravnavi ni zatrjeval, da za razlastitev niso potrebne nepremičnine v celotnem obsegu, prav tako pa predhodno tudi ni podal ugovorov v smeri, da razlastitev ni utemeljena, ker zemljišča ob upoštevanju njihove dejanske rabe niso v celoti potrebna za potrebe obstoječe ceste. V tožbi podane navedbe celo nasprotujejo na prvi stopnji podanim navedbam. Tožnik je v postopku na prvi stopnji namreč zavrnil cenitev nepremičnin, prav iz razloga, ker naj bi nepremičnine v celoti predstavljale pozidano stavbno zemljišče (cestišče s pripadajočimi obcestnimi telesi), zaradi česar bi po njegovem mnenju bilo treba upoštevati stanje zemljišča v naravi, ne glede na katastrske podatke. Kot neutemeljene zavrne tudi navedbe tožnika glede kategorizacije javne ceste, kot tudi navedbe o neizpolnjeni obveznosti Vlade RS, da na podlagi 3.a člena ZCes-1 sprejme sklep o skupni javni cesti. Dodatno poudari, da je kot razlastitvena upravičenka izkazala vse pogoje za obstoj javne koristi za razlastitev, saj je predložila listino tujega organa o kategorizaciji ceste, s predložitvijo St. Germainske pogodbe iz leta 1919 pa je izkazala tudi mednarodnopravno obveznost Republike Slovenije zagotavljanja prometa po tej cesti. Glede obveznosti izdaje sklepa iz drugega odstavka 3.a člena ZCes-1 pojasni, da je Vlada RS dolžna ta sklep sprejeti v roku 30 dni po vpisu lastninske pravice Republike Slovenije v zemljiško knjigo in da v konkretni zadevi obveznost Vlade RS za izdajo tega sklepa še ni nastopila.

K točki I. izreka:

11Tožba ni utemeljena.

12Po presoji sodišča sta tako prvostopenjska kot tudi drugostopenjska odločba pravilni in zakoniti in na zakonu utemeljeni iz razlogov, ki so navedeni v obeh izpodbijanih odločbah, zato se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravne sporu, v nadaljevanju ZUS-1). K tožbenim navedbam pa še dodaja:

13V obravnavani zadevi je sporna odločitev, da se v korist Republike Slovenije, kot razlastitvene upravičenke, v celoti razlastijo nepremičnine v lasti tožnika, in sicer nepremičnine s parc. št. 229/2, 259/5 ter 261/2, vse k.o. …, to je nepremičnine po katerih v Republiki Sloveniji poteka del v Republiki Avstriji kategorizirane javne ceste vinska cesta – L613.

14V obravnavni zadevi sodišče uvodoma pritrjuje že s strani prvostopenjskega in drugostopenjskega organa podanim navedbam glede aktivne legitimacije Republike Slovenije, kot razlastitvene upravičenke v konkretnem razlastitvenem postopku. V zvezi s tem sodišče dodatno pojasnjuje, da je skladno s prvim odstavkom 3.a členom ZCes-1 skupna javna cesta cesta, ki poteka na območju Republike Slovenije po zemljiščih, ki so v lasti Republike Slovenije, pri čemer pa je v tretjem odstavku tega člena tudi določeno, da se za gradnjo, rekonstrukcijo ali prevzem skupne javne ceste lahko lastninska pravica na nepremičninah odvzame ali omeji v skladu z zakonom, ki ureja razlastitev ali omejitev lastninske pravice v javno korist na javnih cestah, pri čemer sta razlastitvena upravičenca lahko Republika Slovenija ali občina. Pri pridobivanju nepremičnin za posamezno skupno javno cesto, če bodo nepremičnine v lasti Republike Slovenije, Vlada s sklepom določi organ, ki zastopa razlastitvenega upravičenca. Ali bodo zemljišča v posameznem primeru v lasti države ali občine, je odvisno od pomena in kategorije ceste. V nekaterih primerih, ko ima poseben občinski pomen, bo imela obmejna občina interes, da je lastnica zemljišča, po katerih poteka cesta. Če pa ima ta pomen, ki presega zgolj interese posamezne občine, ali če občina nima interesa za lastništvo zemljišč, po katerih poteka cesta, pridobi zemljišča Republika Slovenija, ki je navsezadnje odgovorna za ureditev nerešenih vprašanj s sosednjim državami(1). Glede na to, da je bilo s strani pristojnih organov ugotovljeno, da je premoženjskopravna in zemljiškoknjižna ureditve stanja te ceste državnega pomena, kar izhaja tudi iz sklepa Vlade RS z dne 2. 7. 2015, sodišče pritrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega in drugostopenjskega organa, ki sta zavrnila vse navedbe tožnika, da Republika Slovenije, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo RS, v konkretnem razlastitvenem postopku ni aktivno legitimirana za podajo zahteve za razlastitev nepremičnin. V zvezi s slednjim sodišče sicer pritrjuje ugotovitvi tožnika, da je razlastitvena upravičenka s sklepom Vlade RS z dne 2. 7. 2015 kot organ, ki zastopa Republiko Slovenijo določila Direkcijo, pri čemer pa tožnik očitno spregleda, da je v 2. točki tega istega sklepa izrecno navedeno, da Direkcijo (s tem pa tudi Republiko Slovenijo, kot razlastitveno upravičenko) v upravnih in sodnih postopkih zastopa Državno pravobranilstvo RS. Sodišče tako ne more pritrditi tožniku v njegovih navedbah, da v konkretnem razlastitvenem postopku Republika Slovenija oziroma Državno pravobranilstvo RS, ki Republiko Slovenijo, skladno s 7. členom Zakona o državnem pravobranilstvu (v nadaljevanju ZDPra) zastopa na podlagi pooblastila, danega v 2. točki sklepa Vlade RS z dne 2. 7. 2015, ni aktivno legitimiran subjekt za podajo zahteve za razlastitev nepremičnin v lasti tožnika. V prvem odstavku 7. člena ZDPra izrecno določa, da državno pravobranilstvo na podlagi usmeritvenih navodil zastopanega, pred sodišči zastopa državo, njene organe in upravne organizacije v sestavi, ki so pravne osebe. Direkcija kot organ v sestavi Ministrstva za infrastrukturo ni pravna oseba, ampak je po Zakonu o vladi pravna oseba zgolj Republika Slovenija, medtem ko so ministrstva in organi v njeni sestavi zgolj njeni upravi organi. Zakon o državni upravi v prvem odstavku 14. členu namreč določa, da upravne naloge opravljajo ministrstva, organi v njihovi sestavi in upravne enote (v nadaljnjem besedilu: upravni organi).

15Sodišče zavrača tožbene navedbe tudi v smeri, da cesta, ki poteka po razlaščenih nepremičninah ne more predstavljati skupne javne ceste oziroma javnega dobra, ker ceste kot take Republika Slovenija ni kategorizirala ter da posledično niso izpolnjeni pogoji za razlastitev nepremičnin v njegovi lasti. Skladno s 3. členom ZCes-1B se za odvzem/omejitev lastninske pravice na nepremičninah po katerih ob uveljavitvi tega zakona poteka skupna javna cesta, vendar nepremičnine še niso v lasti Republike Slovenije ali občine, smiselno uporablja 19. člen ZJC-B, ki določa poseben postopek razlastitve za tiste primere, ko ob uveljavitvi tega zakona (19. 10. 2005) javna cesta poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb in ne v lasti Republike Slovenije ali občine. Šteje se, da je javna korist za razlastitev nepremičnin ugotovljena, če so izpolnjeni pogoji iz drugega stavka 24. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1, sestavina zahtevka za razlastitev pa je tudi listina iz četrtega odstavka 3a. člena ZCes-1. Iz navedene določbe tako ne izhaja, da bi morala Republika Slovenija skupno javno cesto, ki se na ozemlje Republike Slovenije razteza iz ozemlja sosednje države, kot skupno javno cesto kategorizirati pred uvedbo postopka razlastitve. V zadnjem stavku 3. člena ZCes-1B je celo izrecno določeno, da Vlada sklep o določitvi skupne javne ceste sprejme v roku 30 dni po vpisu lastninske pravice Republike Slovenije ali občine v zemljiško knjigo. Skladno z drugim stavkom 24. točke prvega odstavka 2. člena ZCes-1 je javna cesta tudi cesta, ki je kategorizirana v sosednji državi in deloma poteka po ozemlju Republike Slovenije, pri čemer v zvezi z zagotavljanjem odvijanja prometa po cesti obstaja mednarodnopravna obveznost Republike Slovenije (skupna javna cesta). V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je v zahtevku za razlastitev nepremičnin razlastitvena upravičenka podrobno pojasnila, tako kategorizacijo ceste, ki poteka po razlaščenih nepremičninah kot tudi mednarodne obveznost Republike Slovenije za omogočanje prometa po tej cesti, poleg tega pa je priložila tudi vse zahtevana dokazila.

16Da je razlastitvena upravičenka podala popoln zahtevek za razlastitev nepremičnine, sta v svojih odločbah pravilno ugotovila tudi že prvostopenjski in drugostopenjski upravni organ. Pravilno sta ugotovila tudi, da je razlastitvena upravičenka ob upoštevanju, da je bil zahtevek za razlastitev podan zaradi ureditve stanja na nepremičninah po katerih poteka skupna javna cesta, zahtevku priložila tudi listino iz četrtega odstavka 3a. člena ZCes-1, to je listino, s katero tuji organ potrjuje kategorizacijo te ceste. Zahtevku za razlastitev je razlastitvena upravičenka predložila tako overjeno kopijo izmenjave not, katere sestavni del je dopis pristojnega urada Štajerske deželne vlade z dne 26. 2. 2015, v katerem potrjuje, da je skupna javna cesta – vinska cesta L613 kategorizirana v Republiki Avstriji, kot tudi potrdilo št. 30-120/2015-48 z dne 1. 9. 2015 pristojnega tujega organa – Zvezne dežele Štajerske o kategorizaciji vinske ceste, iz katerega izhaja da je bila ta cesta na območju Republike Avstrije na podlagi zakona Štajerske deželne uprave za promet LstVG iz leta 1965 določena oziroma kategorizirana kot javna cesta Zvezne dežele Štajerske z oznako L 613- Grenzland – Weinstraβe, ki ju je po oceni sodišča upravi organ pravilno štel kot listino iz četrtega odstavka 3.a člena ZCes-1. V zvezi s slednjim sodišče pojasnjuje, da zakon govori zgolj o listini, s katero tuj organ potrjuje kategorizacijo ceste, ob tem pa ne poda dodatnega pogoja glede oblike te listine. Sodišče tako ne more pritrditi tožniku, da priloženi listini ne zadostujeta pogoju iz četrtega odstavka 3.a člena ZCes-1. Iz s strani razlastitvenega upravičenca priloženih listin namreč izhaja, da tuj organa potrjuje, da je – vinska cesta L613 v Republiki Avstriji kategorizirana kot javna cesta. Sodišče zato pritrjuje ugotovitvi upravnih organov, da je zahtevku za razlastitev nepremičnin priložena tudi ustrezna listina iz četrtega odstavka 3.a člena ZCes-1. Glede na to, da gre za cesto, ki je kategorizirana v sosednji državi (Republika Avstrija) kot javna cesta (za slednje so priložene tudi listin) in deloma poteka po ozemlju Republike Slovenije, in sicer po zemljiščih, ki še niso v lasti Republike Slovenije ali občine, ob tem pa ni sporno, da je že pred uveljavitvijo ZJC-B (to je pred letom 2005) čez sporne nepremičnine potekala cesta, po kateri se odvija promet, razlastitvena upravičenka pa je izkazala tudi mednarodno pravno obveznost za odvijanje prometa po njej, sta upravna organa, tudi po oceni sodišča, pravilno ugotovila, da so izpolnjeni vpis pogoji za razlastitev teh nepremičnin. Ob upoštevanju zadnjega stavka 3. člena ZCes-1B, ki določa, da se za skupne javne ceste, ki potekajo po nepremičninah, ki še niso v lasti Republike Slovenije ali občine, sklep iz drugega odstavka 3.a člena ZCes-1 (sklep Vlade, ki se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, s katerim se določi skupna javna cesta ter kateri vrsta prometa je namenjena) sprejme v roku 30 dni po vpisu lastninske pravice Republike Slovenije ali občine v zemljiško knjigo, pa sodišče ne more pritrditi tožniku niti v njegovem navajanju, da je v konkretni zadevi sklep Vlade, ki je objavljen v Uradnem listu RS, s katerim se določi skupna javna cesta kot tudi kateri vrsti prometa je cesta namenjena, pogoj za razlastitveni postopek.

17Sodišče ne more pritrditi tožniku niti v njegovih navedbah, da upravni organ, zaradi napačne uporabe pravil postopka ter materialnega prava, ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja, to je, da cesta poteka zgolj po delu razlaščenega zemljišča, preostali del zemljišča pa predstavlja kmetijsko zemljišče, v posledici česar je prišlo do neutemeljenega obsega razlastitve. V zvezi s tem sodišče pritrjuje ugotovitvi drugostopenjskega organa, da tožnik nestrinjanja z razlastitvijo celotnega obsega parcel v njegovi lasti po katerih poteka cesta v postopku pred izdajo prvostopenjske odločbe, kljub temu da bi to lahko storil, ni podal, zaradi česar se prvostopenjski organ v izpodbijani prvostopenjski odločbi do teh navedb tudi ni mogel izreči. Prvostopenjski organ pri izdaji izpodbijane odločbe tudi ni bil dolžan po uradni dolžnosti presojati ali je razlastitev teh parcel v celotnem obsegu res potrebna. Sodišče sicer pritrjuje tožniku, da je upravni organ dolžan v okviru načela materialne resnice, ugotavljati dejansko stanje tudi po uradni dolžnosti, vendar pa je organ po uradni dolžnosti dolžan ugotavljati zgolj izpolnjevanje pogojev oziroma dejstev, na katera zakon navezuje normirano pravno posledico (priznanje/odvzem določene pravice). Med temi pogoji/dejstvi v postopku razlastitve nepremičnin presoja obsega razlastitve ni določena, pri čemer pa ni zanemarljivo niti to, da javna cesta ni zgolj asfaltni del, kot to razlaga tožnik, ampak da je javna cesta, kot pravilno opozarja v svoji odločbi že drugostopenjski organ, širši pojem. Skladno s prvim odstavkom 8. člena ZCest-1 namreč javno cesto sestavljajo: cestni svet; cestno telo; cestišče; brežine ceste; cestni objekti; prometna signalizacija in prometna oprema; cestna razsvetljava; cestni priključki do meje cestnega sveta; naprave za odvodnjavanje ceste; servisne prometne površine (počivališča, parkirišča in avtobusna obračališča ter podobno); servisne površine z objekti in napravami za upravljanje in vzdrževanje ceste ter nadzor prometa; funkcionalne površine za umestitev cestnih naprav, objektov in drugih ureditev, namenjenih varnosti, vodenju in nadzoru prometa, vozi ter voznikov, zaščiti ceste in cestnega telesa ter zemljišč in preprečevanju škodljivih emisij prometa. Kolikor se tožnik s strani razlastitvenega upravičenca predlaganim obsegom razlastitve ne strinja, bi moral tožnik svoje nasprotovanje izraziti tekom postopka pred organom prve stopnje in ne šele v postopku pritožbe oziroma tožbe. Zgolj v primeru, da bi tožnik pravočasno ugovarjal, da razlastitev celotne površine nepremičnin ni potrebna, bi bil za razlastitev pristojni organ dolžan te navedbe presojati, ter se pri določitvi dovoljenega obsega razlastitve nepremičnin do njih tudi izreči. Ker tožnik pred organom prve stopnje navedb, ki bi kazale na prekomerno oziroma nepotrebno razlastitev nepremičnin v njegovi lasti, ni podal, je tožnik v podajanju navedb glede obsega razlastitve nepremičnin prekludiran. Iz priloženega upravnega spisa izhaja, da je pred organom prve stopnje podajal zgolj navedbe v smeri napačne cenitve razlaščenih nepremičnin, to je navedbe v smeri, da bi moral organ pri cenitvi teh nepremični upoštevati, da gre za pozidano stavbno zemljišče, in sicer cestišče z obcestnimi telesi. Sodišče zato tudi tem tožbenim navedbam ne more slediti.

18Glede na to, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, v posledici česar je pravilna in zakonita tudi odločitev drugostopenjskega organa, s katero je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil, so neutemeljene tudi zahteve tožnika da je treba razveljaviti tudi 2 točko izreka drugostopenjske odločbe, s katero je drugostopenjski organ zavrnil povračilo stroškov pritožbenega postopka. Kot je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ v svoji odločbi, temelji izpodbijana odločitev o stroških na 113. in 114. členu Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določata, da mora stranka, ki s svojim predlogom oziroma zahtevkom (pritožbo) ni uspela, skladno z načelom uspeha v postopku sama nositi svoje stroške postopka, ki jih je imela s podajo le-tega.

19Iz navedenih razlogov je sodišče presodilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker stranke niso predlagale novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče odločilo brez glavne obravnave na seji (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

K točki II. izreka:

20Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopke ustavi vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.

------------------

opomba (1) : Tako Vlada Republike Slovenije v dne 4. 6. 2015 podanem Predlogu zakona o dopolnitvah Zakona o cestah