UPRS sodba I U 1620/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Brežice-Novo mesto (v nadaljevanju inšpekcijski organ), na podlagi drugega odstavka 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) tožniku prepovedala uporabo agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, in jo tožnik izvaja s tem, ko v okviru svoje poslovne dejavnosti organizira ugankarski kviz A., ki se dnevno in v živo predvaja na televizijskem programu B., v okviru katerega se z načinom poteka in vodenja ugankarskega kviza s strani vsakokratnega voditelja oz. voditeljice in z nagovarjanjem gledalcev z različnimi besednimi zvezami kot npr.: "Kdo pozna odgovor? Kdo bo prvi zmagovalec? Pričakujem prvega zmagovalca. Je kdo dobil kakšno idejo? Imate odgovor? Ste prepričani? Ne želim slišati napačnega odgovora! Nam bo uspelo ali v m je morda že uspelo? Kdo se je morda že spomnil? Visoka nagrada ostaja. Počasi se izteka čas za to uganko. Moramo počasi zaključiti. Gre se za 300 € in jaz sem v pričakovanju pravilnega odgovora. Vsak trenutek bo znova zazvonilo. Bomo slišali pravilen odgovor? Komu bo uspelo razvozlati to skrivnost? Pričakujem pravilen odgovor. Pričakujem, da jo slišim vsak trenutek, zato bodite pripravljeni. Čas že pošteno priganja. Bo uspelo? Bom slišala ustrezen odgovor preden zaključim oddajo? Zadnji trenutki oddaje. Zadnji odgovor se glasi., itd." in z mimiko telesa poziva gledalce - potrošnike k sodelovanju v oddaji preko klica na plačljivo telefonsko številko 090 33 60, kljub temu, da je glede na koncept in pridobitni namen ugankarskega kviza jasno, da v eter več minut ne bo spuščen noben klic oziroma je z vidika potrošnika popolnoma nepredvidljivo, kdaj bo kakšen klic spuščen v eter, čeprav potrošniki kličejo in čakajo na liniji, kot je bilo na primer: v oddaji 30. 12. 2015, ko je v med 13.39 uro in 13.45 uro na plačljivo telefonsko številko klicalo 86 gledalcev; med 13.46 uro in 13.5 je klicalo 226 gledalcev; med 13.56 uro in 14.05 pa je klicalo 130 gledalcev v studio, pa v teh časovnih intervalih ni bil prevezan noben klic, med tem ko je bilo med 14.07 uro in koncem oddaje dejanskih klicev 439, v eter pa je bil spuščen samo eden in sicer zadnji klic. V celotni oddaji pa je bilo v studio prevezanih skupaj 14 klicev od skupaj vsaj 1042 klicev. V oddaji 22. 1. 2016 je med 13.26 in 13.40 uro klicalo 121 gledalcev, od teh je bilo 5 gledalcev spuščenih v eter; med 13.41 uro in 13.50 uro je klicalo 103 gledalcev v studio, pa v tem časovnem intervalu ni bil prevezan noben klic; med 13.52 uro in 14.01.50 uro je klicalo 127 gledalcev v studio, pa v tem časovnem intervalu ni bil prevezan noben klic; med 14.03 uro in do konca oddaje je klicalo še 206 gledalcev v studio, pa sta bila prevezana samo še dva klica. V celotni oddaji je bilo v studijo prevezanih 16 klicev od skupaj 589 klicev. V oddaji 27. 1. 2016 z začetkom ob 13:25 uri je od 14.05 ure do 14.10 ure v oddajo klicalo 65 gledalcev, nihče pa ni bil spuščen v eter; med 14:10 in 14.22 pa je bilo zabeleženih 157 klicev, a je bil samo eden spuščen v eter. V celotni oddaji pa je bilo v studio prevezanih 22 klicev od skupaj 500 klicev. V oddaji 24. 3. 2016 z začetkom ob 13:20 uri je med 14:00 ure do 14:22 ure klicalo v oddajo 163 gledalcev, od teh pa so spustili v eter samo 4 gledalce; od 14:00 ure do 14: 11 ure niso spustili v eter nobenega gledalca, čeprav je bilo v tem času v oddajo zabeleženih 82 klicev; od 14:15 ure do 14:22 ure so v eter spustili enega gledalca, čeprav je bilo v tem času zabeleženih 60 klicev. V celotni oddaji je bilo v studio prevezanih 34 klicev od skupaj vsaj 273 klicev. Poleg tega morajo gledalci (od dne 7. 2. 2016 dalje) za sodelovanje v oddaji najprej odgovoriti na tri lahka vprašanja, kar pomeni klic v dolžini najmanj 3:51 minute. Za neposredno sodelovanje v oddaji se oblikuje čakalna vrsta, pri čemer potrošnik ne ve, kateri v čakalni vrsti je, glede na potek, vodenje oddaje in nagovarjanje voditelja pa klicatelj dobi vtis, da drugih klicateljev ni na liniji in da bo njegov klic prevezan v studio. Z vsem tem tožnik ustvarja lažen vtis, da bo potrošnik že na podlagi telefonskega klica na plačljivo telefonsko številko dobil nagrado. Takšen klic predstavlja oškodovanje potrošnikov za najmanj 3:51 minute povezave, tožnik pa tako z nedopustnim vplivanjem povzroči ali bi utegnil povzročiti, da potrošnik sprejme ali utegne sprejeti odločitev o sodelovanju v ugankarske kvizu, ki je sicer ne bi sprejel (točka 1 izreka). Tožniku se prepoveduje uporaba agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, kot je navedeno v točki 1 izreka te odločbe. Pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve (točki 2 in 3 izreka). O odpravi nepravilnosti mora tožnik pisno obvestiti inšpekcijski organ, v roku tri dni po odpravi nepravilnosti. O morebitnih stroških postopka pa bo izdan poseben sklep (točki 4 in 5 izreka). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v skladu s Splošnimi pogoji poslovanja na televizijskemu (v nadaljevanju TV) programu B. organiziral predvajanje TV kviza A.. Obširno je naveden potek predmetnega inšpekcijskega postopka in ugotovitve inšpekcijskega organa. Iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da so v zadevi podani zakonski znaki dejanja nepoštene poslovne prakse, kot je opredeljena v 4. členu ZVPNPP. Po zaključku inšpekcijskega organa pomeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe opisana poslovna praksa tožnika agresivno poslovno prakso, kot je opredeljena v 8. točki 10. člena ZVPNPP. Iz vsebine prejetih pobud potrošnikov, danih inšpekcijskemu organu je razbrati, da so bili s strani organizatorja nagradnega kviza zavedeni, da so si zato, ker so vedeli odgovor na nagradno vprašanje in zaradi želje po nagradi, povzročili visoke stroške telefonskega klica. Gre za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno. Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov pa so prepovedane (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Konkretna opisana poslovna praksa tožnika, opisana v točki 1 izreka izpodbijane odločbe sodi v sklop dejanj agresivnih poslovnih praks, navedenih v 8. točki 10. člena ZVPNPP. Točka 1 izreka izpodbijane odločbe je izdana z namenom, da se tožniku prepreči nadaljnje izvajanje takšne agresivne poslovne prakse, ki prizadeva interese potrošnikov in jim lahko povzroči njihovo oškodovanje.

2Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo kot pritožbeni organ zavrnilo.

3Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija. V tožbi povzema ugotovitve inšpekcijskega organa iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Inšpekcijski organ tožniku očita, da pri potrošnikih ustvarja lažen vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja, konkretno telefonskega klica na določeno telefonsko številko in s pravilnim odgovorom na zastavljeno vprašanje dobili nagrado, čeprav to dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, vključuje izpostavljanje potrošnikov stroškom telefonskega klica. S tem tožena stranka dejanje (klic na določeno telefonsko številko in pravilen odgovor na zastavljeno vprašanje v etru TV oddaje) opredeljuje hkrati kot tisto dejanje, na podlagi katerega potrošnik pridobi nagrado oz. nagrado zahteva. V nadaljevanju tožnik povzema ugotovitve pritožbenega organa. Tožnik opozarja na Splošne pogoje sodelovanja v interaktivni oddaji A., na katere so bili potrošniki opozorjeni, kar podrobneje obrazloži. Glede vsebine pojma „povprečen potrošnik“ na staneh 22 in 23 tožbe navaja statistične podatke, relevantne za Republiko Slovenijo, kar prav tako podrobneje obrazloži. V danem primeru ne gre poslovno prakso iz 2. alineje prvega odstavka 10. člena ZVNPP. Meni, da sta oba upravna organa napačno uporabila materialno pravo in sicer določbo 8. točke 10. člena ZVPNPP, ki v danem primeru sploh ni bila kršena. Podana pa je tudi kršitev določb postopka, saj inšpekcijski organ ni opravil vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, kar ima za posledico napačno dokazno oceno glede očitanega ravnanja tožnika. V dokazne namene je tožnik v pritožbenem postopku predlagal postavitev izvedenca psihološke stroke in vpogled v podatke Statističnega urada RS: Pregled podatkov o izobrazbi državljanov RS, starejših od 15 let, čemur pa pritožbeni organ ni sledil.

4V zvezi s podatki o prometu na premijski telefonski številki 090 33 60, ki jih je pridobil inšpekcijski organ pri operaterju C. d.d. se sklicuje na 147. člen in šesti odstavek 151. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) glede zaupnosti podatkov. Po mnenju tožnika so bili ti podatki v inšpekcijskem postopku nezakonito pridobljeni, zato na njihovi podlagi odločitev ne sme temeljiti, kar obrazloži. Prav tako ni zakonske podlage, na kateri je lahko inšpektorica kot uradna oseba klicala v TV oddajo z namenom zbiranja podatkov v tožbi navedenih dneh, pri čemer se tožnik sklicuje na 19. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), katerega vsebino navaja. Tudi na te dokaze, ki so bili pridobljeni nezakonito, se izpodbijana odločitev ne sme opreti. Navedbe glede mimike na obrazu voditeljice/voditelja TV kviza A. pa predstavljajo subjektivno oceno inšpektorice, ki je ni možno preizkusiti, kar predstavlja kršitev določb postopka (7. točka drugega odstavka v zvezi s 4. točko prvega odstavka 237. člena ZUP).

5Tožnik v nadaljevanju predstavi razloge, s katerimi je pritožbeni organ zavrnil njegovo pritožbo. Navaja vsebino 8. člena ZVPNPP, ki opredeljuje agresivno poslovno prakso in vsebino Splošnih pogojev sodelovanja, s katerimi so bili potrošniki seznanjeni, kar povzame v 6 točkah, navedenih na straneh 37 in 38 tožbe. Tožnik ni kršil 8. člena ZVPNPP. Inšpekcijski organ tudi ni upošteval vseh značilnosti in okoliščin primera, saj ni upošteval obstoja Splošnih pogojev sodelovanja, s katerimi so bili potrošniki tudi seznanjeni. Tako ni mogoče zaključiti, da tožnik potrošnike nadleguje. Predmetni kviz se predvaja na TV, potrošnik pa TV program vedno lahko preklopi. Prav tako niso izpolnjen pogoj iz 9. člena in 10. člena ZVPNPP, katerih vsebino navaja.

6Potrebno je presoditi zadevo ob upoštevanju lastnosti „povprečnega potrošnika“ glede na ustaljeno sodno prakso SEU. Sklicuje se na sodbo SEU v zadevi C-428/11 z dne 18. oktobra 2012. Pritožbeni organ je napačno presodil predlog tožnika glede ocene vplivov na ravnanje povprečnega potrošnika v smeri bistvenega zmanjšanja njegove svobodne izbire ali ravnanja. S tem v zvezi je tožnik predlagal zaslišanje izvedenca psihološke stroke. Navaja 189. člen ter prvi in drugi odstavek 190. člena ZUP. Do tega tožnikovega dokaznega predloga se je pritožbeni organ napačno opredelil. Po drugi strani pritožbeni organ ni v ničemer zavrnil potrebe po angažiranju izvedenca glede vprašanja ocene tožnikovega nedopustnega vplivanja na potrošnike, pri čemer pa je to vprašanje, do katerega se je, glede na razloge izpodbijane odločbe, potrebno jasno opredeliti. Po mnenju tožnika na povprečnega potrošnika očitana mimika voditeljice/voditelja TV kviza A. ne more imeti takšnega vpliva, da bi to zmanjšalo svobodo potrošnikove izbire oz. ravnanj. Šele, če je podana kvalificirana oblika bistveno zmanjšanje potrošnikove svobodne izbire, to predstavlja zakonski zank agresivne poslovne prakse, kot jo opredeljuje 8. člen ZVPNPP. Nedopustno vplivanje v delu bistveno omejuje sposobnost potrošnikov, da z ustrezno lastno voljo sprejmejo samostojne odločitve (10. alineja prvega odstavka 3. člena ZVPNPP). Tožnik meni, da s tem, ko je v sami oddaji in pred njo potrošnik opozorjen na Splošne pogoje sodelovanja, zadoščeno kriteriju jasnosti in razumljivosti, kar obrazloži. Stališča in nadziranja obeh upravnih organov presegajo namen varstva potrošnikov iz Direktive in posegajo v ustavno pravico svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Glede prijave tožnika inšpekcijskemu organu s strani upokojenih oseb pa se sklicuje na točko 19 Uvoda Direktive. V predmetni zadevi nista bila kršena 8. člen in 10. člen ZVPNPP.

7V zvezi z 2. alinejo 8. točke prvega odstavka 10. člena ZVPNPP navaja določbo 31. odstavka Poslovnih praks, ki v vsakem primeru veljajo kot nepoštene, ki je priloga I k Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu s spremembami (v nadaljevanju Direktiva), navaja tudi 7. odstavek in 18 odstavek Uvoda Direktive ter v zvezi s pojmom „nedopustno vplivanje“ točko (j) Direktive, v zvezi z „nepošteno poslovno prakso“ pa točko (b) drugega odstavka 5. člena Direktive. V zvezi s pojmom „nedopustno vplivanje“ navaja točko (j) 2. člena Direktive. Direktiva je za države članice zavezujoča. V nadaljevanju predstavi nemško in avstrijsko ureditev s tega področja, kakor tudi posamezne primere podobnih TV kvizov. Tožnik meni, da je bila določba 8. člena Direktive in 8. člena ZVPNPP interpretirana napačno. Opozarja na doktrino lojalne razlage Direktive in na vidik enakosti znotraj EU ter na načelo svobodne gospodarske pobude.

8Sklepno povzame tožbene ugovore, zaradi katerih meni, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo, zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in kršena pravila postopka. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo in odločbo pritožbenega organa odpravi in zadevo vrne inšpekcijskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa tudi naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

9Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja razloge za zavrnitev tožbe.

10Tožba ni utemeljena.

11Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Inšpekcijski organ je v obrazložitvi svoje odločitve navedel tudi pravilne razloge, zato sodišče v celoti sledi njegovi obrazložitvi, strinja pa se tudi z razlogi iz obrazložitve odločbe pritožbenega organa in razlogov ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s toženimi navedbami pa dodaja:

12V obravnavanem primeru je med strankama sporen ukrep tržnega inšpektorja, ki ga je tožniku izrekel na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP po katerem pristojni organ tržne inšpekcije z odločbo prepove podjetju uporabo nepoštene poslovne prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja.

13„Poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov“ so vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjava ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom (4. alineja 3. člena ZVPNPP). Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže, ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP). Nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov so prepovedane pred, med in po sklenitvi posla, ki je povezan z nakupom izdelka (prvi odstavek 4. člena ZVPNPP). Zlasti nepoštene so tiste poslovne prakse, ki so zavajajoče ali agresivne (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP). „Poklicna skrbnost“ je standard posebne veščine in skrbnosti, za katerega se upravičeno pričakuje, da ga bo podjetje uporabljalo na področju svoje dejavnosti v razmerju do potrošnikov v skladu z dobrimi poslovnimi običaji ali s spoštovanjem splošnega načela dobre vere (8. alineja 3. člena ZVPNPP).

14Poslovna praksa se šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (8. člen ZVPNPP). “Nedopustno vplivanje“ je izkoriščanje premoči v razmerju do potrošnika z namenom izvajati pritisk, tudi brez uporabe ali brez grožnje uporabe sile, na način, ki bistveno omejuje potrošnikovo sposobnost, da sprejme odločitev ob poznavanju vseh pomembnih dejstev (10. alineja 3. člena ZVPNPP). Seznam agresivnih poslovnih praks, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene, pa je naveden v osmih točkah v 10. členu ZVPNPP.

15Iz drugega odstavka 1. člena ZVPNPP izhaja, da ta zakon v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktivo 2005/2009/ES(1). Iz uvodne izjave navedene direktive izhaja, da Direktiva obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitev potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki (točka 7) in da neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov.(2) Določbe o agresivnih poslovnih praksah morajo zajemati prakse, ki bistveno zmanjšujejo potrošnikovo svobodo izbire. To so prakse nadlegovanja, prisile, vključno z uporabo sile, in nedopustnega vplivanja (točka 16 uvodne izjave). Iz zakonodajnega gradiva(3) je razvidno, da se z ZVPNPP določa enotna splošna prepoved nepoštenih poslovnih praks, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov(4).

16Iz ugotovitev inšpekcijskega organa, ki jim pritrjuje tudi pritožbeni organ, izhaja, da gre v obravnavanem primeru za primer agresivne poslovne prakse iz 8. točke 10. člena ZVPNPP. V danem primeru gre za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno, če podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, čeprav: - nagrada ali druga enakovredna ugodnost dejansko ne obstoja (prva alineja) ali - dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom (druga alineja).

17Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi izhaja, da potrošniki, ki pokličejo po telefonu v TV kviz A. in sodelujejo pri reševanju ugank ne vedo, koliko klicateljev je v čakalni vrsti na telefonski liniji in so prepričani, da bodo vsak čas na vrsti glede na nagovore voditeljice/voditelja te oddaje, ki s svojimi nagovori vzbuja lažni vtis, da je temu tako. Na ta način se ustvarja lažen vtis, da bo potrošnik na podlagi določenega dejanja (klica na plačljivo telefonsko številko) dobil nagrado oz. ugodnost. Dajanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado oz. ugodnost pa vključuje potrošnikovo plačilo telefonskega klica, ki za potrošnike nedvomno predstavlja strošek, ki ga morajo plačati tudi, če ne prejmejo nagrade oz. druge ugodnosti. Da so v pravilno ugotovljenem dejanskem stanju v zadevi podani zakonski znaki agresivne poslovne prakse, se strinja tudi sodišče.

18Tak zaključek izhaja iz ugotovitev v obravnavanem inšpekcijskem postopku, v katerem je bilo ugotovljeno, da TV kviz A., ki ga organizira tožnik, temelji na tem, da se gledalcu oddaje zastavi vprašanje, za pravilen odgovor pa se obljubi nagrada. Da potrošnik lahko pride do nagrade, je izpostavljen stroškom telefonskega klica. Ker vprašanja niso zahtevna in potrošnik pozna pravilen odgovor, v želji, da bi odgovoril na zastavljeno vprašanje, ki mu prinese nagrado, čaka, da pride v eter. K temu gledalce tekom celotne oddaje spodbuja voditelj(ica). Motivacija za klicanje na objavljeno premijsko telefonsko številko je obljubljena nagrada. Voditeljica/voditelj nagradnega TV kviza potrošnike s pozivanjem na klic motivira, da s klicem na določeno telefonsko številko sodelujejo v TV kvizu. Šele po koncu oddaje TV kviz A. pridejo potrošniki do spoznanja, da so bili zavedeni, ter, da so si zato, ker so vedeli za odgovor in zaradi želje po nagradi, povzročili visoke stroške telefonskega klica. Tudi po presoji sodišča takšno ravnanje predstavlja agresivno poslovno prakso v odnosu do gledalcev, s katero se pri gledalcih ustvaril lažen vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja (telefonskega klica v TV kviz A.) dobili nagrado, čeprav dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, vključuje izpostavljanje potrošnika stroškom, ki ga morajo plačati za takšen telefonski klic. Sodišča meni da predhodno opisan način tožnikovega poslovanja vsebuje vse elemente iz druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP. Okoliščine obravnavane zadeve ustrezajo zakonskemu opisu dejanskega stanja agresivne poslovne prakse iz druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP, ki pa v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene.

19Tožnik navedenim zaključkom ugovarja in meni, da v konkretni zadevi obravnavana poslovna praksa ne pomeni agresivne poslovne prakse iz 8. točke 10. člena ZVPNPP ter, da niso izpolnjeni pogoji iz navedene zakonske določbe. Po presoji sodišča pa ti tožnikovi ugovori niso utemeljeni.

20Sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji iz 8. točke 10. člena ZVPNPP, kar naj bi izhajalo tudi iz sodbe SEU v zadevi C-428/11 z dne 18. 10. 2012. Sodišče se strinja s stališčem pritožbenega organa, da gre v obravnavani zadevi za okoliščine, ki so še bolj neugodne za tožnika, kot so okoliščine v primeru iz sodbe SEU, na katero se sklicuje tožnik (C-428/11). V slednji so potrošniki v vsakem primeru prejeli neko nagrado, za kar pa so bili izpostavljeni določenim stroškom. V obravnavani zadevi pa so imeli gledalci, ki so se odzvali (poklicali na premijsko telefonsko številko), stroške telefonskega poziva, tudi v primeru, če niso prejeli nagrade (kar je bilo v večini primerov). Navedeno stališče SEU ne izključuje ravnanj, kot so bila uporabljena v obravnavani zadevi. V zvezi z nagrado oz. ugodnostjo za potrošnike je prepovedano vsakršno nalaganje oz. izpostavljanje potrošnika stroškom. Ta prepoved je praktično absolutna. Da so potrošnikom zaradi telefonskih klicev na dano telefonsko številko za potrebe sodelovanja v TV kvizu A. nastali stroški tudi v konkretni zadevi, pa tožnik v pritožbi in tudi v tožbi ne ugovarja. Čim pa je temu tako, je posledično vsako angažiranje izvedencev ustrezne stroke (tožnik je predlagal zaslišanje izvedenca psihološke stroke) po presoji sodišča za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja povsem nepotrebno. Na pravilnost odločitve tudi ne morejo vplivati tožnikovi ugovori glede varovanja zaupnih podatkov in njegovo sklicevaje na 147. člen in šesti odstavek 151. člena ZEKom-1. Po povedanem gre po presoji sodišča v obravnavani zadevi za agresivno poslovno prakso tožnika. Tožnikovo stališče, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo iz druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP, pa ni pravilno in tudi ne ustreza pravilno in popolno ugotovljenim dejanskim ugotovitvam v zadevi.

21Po presoji sodišča dejansko stanje obravnavane zadeve omogoča uporabo druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP. Tudi iz sodbe SEU v zadevi C-428/11 izhaja, da se vsebina izraza „dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado“ lahko nanaša na vsako dejan je, s katerim se potrošnik seznani z vrsto nagrade ki jo želi pridobiti. Navedeno stališče SEU iz tovrstnih dejanj ne izključuje ravnanj, ki jih je v obravnavani zadevi uporabil tožnik, zaradi česar nima prav tožnik, ko meni, da njegova poslovna praksa ne izpolnjuje predpisanih zakonskih pogojev nepoštene poslovne prakse iz druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP.

22Na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja je inšpekcijski organ tudi pravilno uporabil določbo 8. točke 10. člena ZVPNPP. Oba upravna organa sta po presoji sodišča pravilno in argumentirano obrazložila razloge, zaradi katerih menita, da je obravnavana poslovna praksa tožnika agresivna poslovna praksa v odnosu do potrošnika. Tudi sodišča se strinja da gre v obravnavani zadevi za tožnikovo poslovno prakso s katero izpostavlja potrošnike stroškom. Tožnik navedenemu sicer ugovarja s sklicevanjem na potrošnikovo seznanjenost s Splošnih pogojev sodelovanja, kar pa na pravilnost odločitve v obravnavani zadevi ne more vplivati. Na te tožnikove ugovore je tudi pravilno odgovoril že pritožbeni organ. Prav tako je pritožbeni organ pravilno in obširno navedel vsebino pravnega standarda „povprečnega potrošnika“, pri čemer je upošteval tudi sodno prakso SEU. Tudi po mnenju sodišča tožnikovo navajanje statistike v Republiki Sloveniji v zvezi s pojmom „povprečnega potrošnika“, za odločitev ni relevantno. Pritožbeni organ je tudi pravilno navedel razloge zaradi katerih očitana tožnikova poslovna praksa predstavlja povzročanje stroškov potrošnikom in s tem tudi njihovo oškodovanje, s čimer se sodišče v celoti strinja. Neutemeljen je tako pavšalen tožbeni ugovor kršitve določb postopka, ker inšpekcijski organ ni opravil vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj.

23Iz drugega odstavka 12. člena ZVPNPP tudi jasno izhaja, da v primeru, ko tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja. Ob ugotovitvi, da gre za nepošteno poslovno prakso iz 10. člena ZVPNPP, je po presoji sodišča inšpekcijski organ postopal pravilno, ko je omenjeno nepošteno poslovno prakso prepovedal. Ker gre za poslovno prakso, ki je navedena v Prilogi 1 k Direktivi, ki velja v vseh okoliščinah za nepošteno, krivda ni pomembna.

24Neutemeljen je tudi tožnikov ugovor, da ni podane zakonske podlage, na podlagi katere je lahko inšpektorica kot uradna oseba klicala v oddajo TV kviz A. z namenom zbiranja podatkov za potrebe inšpekcijskega nadzora tožnika. Na podlagi zadnje alineje prvega odstavka 19. člena ZIN, ki ureja pooblastila inšpektorjev, ima pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora pri pravni ali fizični osebi, pri kateri opravlja inšpekcijski nadzor inšpektor tudi pravico opraviti druga dejanja, ki so v skladu z namenom inšpekcijskega nadzora in ne le dejanja, ki so primeroma navedena v posameznih alinejah v prvem odstavku 19. člena ZIN.

25Po presoji sodišča izpodbijana stališča in nadziranja inšpekcijskega in pritožbenega organa tudi ne presegajo namena varstva potrošnikov iz Direktive in tudi ne posegajo v ustavno pravico svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS, kot to povsem pavšalno ugovarja tožnik.

26S tem je sodišče odgovorilo na vse relevantne tožbene ugovore. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku tudi ni našlo očitanih kršitev in tudi ne kršitev, na katere pazi uradoma, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

27Sodišče je odločalo brez glavne obravnave, ker so bili relevantni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe, tožnik pa tudi ni navedel novih dejstev in dokazov, ki bi jih sodišče lahko upoštevalo oziroma bi bili pomembni za odločitev (59. člen v povezavi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

28Ker gre v danem primeru za enostavno dejansko in pravno stanje, je sodišče odločalo po sodnici posameznici na podlagi 3. alineje prvega odstavka 13. člena ZUS-1.

29Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------

opomba (1) : Republika Slovenija je v ZVPNPP prinesla v pravni red Republike Slovenije Direktivo Evropskega parlamenta in sveta 2005/2009/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/405/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 149 z dne 11. 6. 2005).

opomba (2) : Enotna skupna splošna prepoved, kakor jo določa navedena direktiva, zajema nepoštene poslovne prakse, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov. Da bi se zaupanje potrošnikov okrepilo, je treba splošno prepoved uporabljati tako za nepoštene poslovne prakse, ki se pojavljajo izven pogodbenih razmerij med trgovcem in potrošnikom, kakor tudi ob sklenitvi pogodbe in med njenim izpolnjevanjem. Splošno prepoved sestavljajo pravila o dveh vrstah poslovnih praks, ki veljata za daleč najobičajnejši, to so zavajajoče in agresivne poslovne prakse (točka 13 uvodne izjave).

opomba (3) : Iz predlog zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, EVA 2007-2111-0009 št. 000713-11/2007/10 z dne 22. 3. 2007 izhaja, da agresivne poslovne prakse do sedaj niso bile urejene ne v pravilih Skupnosti na v slovenskem pravnem redu, ki pa se v vsakdanjem življenju pojavljajo zelo pogosto in predstavljajo enega od ustaljenih načinov trženja blaga in storitev. Za te prakse je značilno, da bistveno zmanjšajo potrošnikovo svobodo izbire in sicer z uporabo nadlegovanja nedopustnega vplivanja ali celo s prisilo. Pri presoji slednjih so v 9. členu našteti kriteriji, ki morajo biti izpolnjeni, da se neko ravnanje lahko opredeli kot agresivno.

opomba (4) : Navedena direktiva je zaradi načela maksimalne harmonizacije dobesedno prenesena v slovenski pravni red (Poročilo k Predlogu ZVPNPP, EVA 1356-IV).