UPRS sodba I U 504/2017

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki ugovora tretjega v izvršilnem postopku In 232/2001 in In 123/2004 z dne 26. 1. 2017, zavrnila.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je vpogledala v obe navedeni zadevi ter ugotovila, da je bil ugovor tretjega, za katerega tožnica prosi za BPP, vložen priporočeno po pošti 26. 1. 2017. Isti dan, 26. 1. 201, je tožnica vložila tudi prošnjo za BPP. Tožena stranka se sklicuje na drugi odstavek 11. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da dodeljena BPP zajema le tiste stroške sodnega postopka, ki so na nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki od dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP še niso bila opravljena. Tožena stranka je zaključila, da navedeno pomeni, da je tožnica prošnjo za BPP, ob upoštevanju določbe drugega odstavka 11. člena ZBPP, vložila prepozno, ter da stroški odvetnika za sestavo in vložitev ugovora tretjega v izvršilni zadevi v okviru BPP ne bi mogli biti zajeti oziroma plačani iz naslova BPP. Ker formalni pogoj iz drugega odstavka 11. člena ZBPP ni izpolnjen, je bila tožničina prošnja za BPP zavrnjena. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodno prakso Upravnega sodišča v zadevi II U 513/2012 ter na sodbi Vrhovnega sodišča RS X Ips 296/2014 in I Up 1701/2006.

3Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in meni, da je zaključek tožene stranke, da tožnica ni upravičena do BPP samo zato, ker je prošnjo za dodelitev BPP in ugovor tretjega vložila hkrati, kljub temu, da izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP, nepravilen. Tožena stranka bi se morala zavedati, da je vsako pravno pravilo del širše enote, določenega pravnega sistema, ki je vezan na Ustavo RS in njene vrednote. Z BPP se uresničujejo ustavna načela in določba drugega odstavka 11. člena ZBPP ni skladna s pravicami, ki jih varuje Ustava RS. Tožena stranka ne bi smela pri svoji odločitvi uporabljeni zakonski normi dati vsebine, s katero bi povzročili kršitve človekovih pravic in svoboščin tožnice. Takšna ureditev ni primerna v primerih, ko stranka, ki je nezmožna plačila odvetniških storitev, potrebuje ustrezno pravno pomoč za dejansko in učinkovito uveljavljanje svojih pravic in bi bila na ta način oropana možnosti pridobitve BPP in s tem učinkovitega pravnega sredstva. Ureditev, ki bi upoštevala dodelitev BPP tudi na dan vložitve prošnje za BPP, bi omogočala, da bi bil pooblaščenec stranke za dejanje BPP tudi plačan, hkrati pa bi bilo s tem omogočeno učinkovito uveljavljanje pravic socialno ogroženega sloja prebivalstva. Tožnica predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči tako, da se tožnici dodeli redna BPP, podrejeno pa, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. Toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi ter dodaja, da gre za jasno zakonsko določbo, po kateri bi tožnica morala za BPP zaprositi pred vložitvijo ugovora tretjega v izvršilni zadevi. Pri tem dodaja, da je takšna tudi sodna praksa in se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS I U 1330/2015 z dne 12. 1. 2016. Tožena stranka sodišču predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

5Tožba ni utemeljena.

6V obravnavani zadevi je predmet presoje odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožničino prošnjo za dodelitev BPP zavrnila na podlagi drugega odstavka 11. člena ZBPP.

7Po določbi drugega odstavka 11. člena ZBPP dodeljena BPP zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP še niso bila opravljena.

8V obravnavani zadevi ni sporno, da sta bila prošnja za BPP in ugovor tretjega v izvršilni zadevi, za vložitev katerega je tožnica zaprosila za BPP, vložena hkrati. Ker po drugem odstavku 11. člena ZBPP dodeljena BPP zajema stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev BPP, ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev BPP še niso bila opravljena, tožnici ob tako jasni zakonski določbi tudi po presoji sodišča ne bi mogli biti zajeti oziroma plačani iz naslova BPP (enako je Upravno sodišče RS odločilo v zadevi II U 513/2012).

9Zmotno je tožničino stališče, da odvetniška storitev lahko sovpada z dnem vložitve prošnje. Ker dodeljena BPP po drugem odstavku 11. člena ZBPP obsega le tista dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje še niso bila opravljena, to pomeni, da je tožnica prošnjo za BPP vložila prepozno. S tem, da je tožnica vložila ugovor tretjega v izvršilni zadevi isti dan kot samo prošnjo za dodelitev BPP, se ni ravnala po navedeni zakonski določbi, po kateri bi morala za BPP zaprositi že pred vložitvijo samega ugovora tretjega v izvršilni zadevi. Za že nastale stroške sodnega postopka oziroma za že opravljena dejanja pravne pomoči pa ni mogoče odobriti BPP. Enako stališče je sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS v podobni zadevi (I Up 1701/2006).

10Izpodbijana odločitev je bila torej pravilno sprejeta na zgoraj navedeni materialnopravni podlagi, zato pavšalni trditvi tožnice, da je bilo z njo poseženo v njene ustavne pravice ni mogoče pritrditi. Namen BPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, vendar pa pod pogoji in po postopku, ki ga določa ZBPP. Ker torej tožnica prošnje za dodelitev BPP za vložitev ugovora tretjega v izvršilni zadevi ni vložila pravočasno, ni upravičena do dodelitve BPP za že opravljena dejanja. Sodišče še dodaja, da tožbeni ugovor tožnice, da izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP ne vpliva na drugačno odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka v izpodbijani odločbi.

11Po povedanem je izpodbijana odločba, da tožnici ne gre BPP za že opravljena pravna dejanja, pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

13Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.