VSK sodba Cpg 313/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora v 15-ih dneh povrniti toženi stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 1.361,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od 16. dne).

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se v celoti razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 28138/2014 z dne 7.3.2014 in se tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Poleg tega je sodišče prve stopnje tudi odločilo, da mora tožeča stranka v 15-ih dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 2.138,05 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

2Zoper to sodbo se je po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo njeno pripravljalno vlogo z dne 19.8.2016, v kateri je tožeča stranka jasno navedla, da tožena stranka njenega elaborata iz leta 2014 o oblikovanju cen storitev sploh ni obravnavala. Tožena stranka elaborata ni potrdila na način, da bi zajemal tudi obračunsko obdobje za leto 2013, v katerem je imela tožeča stranka višje upravičene stroške iz opravljanja gospodarske javne službe od prihodkov zaradi odvoza odpadkov na nadomestno odlagališče. Nikakor torej ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka omenjeni elaborat sama umaknila na način, da tožeča stranka o njemu sploh ni mogla odločati. Tožeča stranka je naredila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi bil elaborat, ki bi vključeval tudi obdobje za leto 2013, sprejet oziroma potrjen s strani občine. To je razvidno tudi iz dopisa tožeče stranke z dne 23.3.2016. Tožeča stranka meni, da je ustreznost in strokovnost njenega elaborata podana in tožeči stranki ni potrebno obrazložiti vsake posamezne postavke tega elaborata, tudi v smislu 10 % razlike ne. V nasprotnem primeru bi se v sodnem spisu nahajale vloge v obsežnosti več kot 100 strani. Če je bilo za sodišče v tej zvezi kaj sporno, bi moralo sodišče tožečo stranko na to opozoriti. Cena po elaboratu bi se morala zvišati na 5,07 EUR/osebo/mesec (takratna je bila le 4,48 EUR/osebo/mesec). Šlo bi torej za povišanje za 13,1 %. Tožena stranka je sprejela povečanje cene šele v elaboratu v letu 2016, kjer pa je bilo izločeno leto 2013 (cena 5,12 EUR/osebo/mesec oziroma povišanje za 14,26 %). Razlika med letom 2013 in 2014 je bila torej 0,38 EUR/osebo/mesec. Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljila tudi na podlagi neupravičene pridobitve. Te navedbe je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo. Tudi dogovor med župani se mora rezultirati v obligacijskih zavezah. Tega dogovora tožena stranka niti ni prerekala. Tožeča stranka je namreč prav na podlagi dogovora v avgustu 2013 odvažala odpadke na nadomestno odlagališče ter bi bilo nepošteno, da ji ta storitev ne bi bila plačana. Tožeča stranka tudi meni, da takšen dogovor ni ničen, saj ne nasprotuje prisilnim predpisom in je tožena stranka celo dolžna skrbeti za vzdržno gospodarsko javno službo ter mora tožeči stranki kot izvajalcu omogočiti kritje iz izvajanja gospodarske javne službe oziroma mu mora povrniti izgubo. Sodišče tudi zmotno meni, da je mogoče financiranje gospodarske javne službe le v obliki elaboratov, pri čemer pa je izgubo možno nadomestiti tudi v obliki subvencije neposredno iz proračuna občine. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da dogovor iz avgusta 2013 ni bil sklenjen, ker niso bile znane cene storitev in ključ delitve stroškov.

3Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na pritožbo tožeče stranke in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje, pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6V 5. členu Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja (Ur.list RS, št. 87/2012) je bilo določeno, da ceno storitve posamezne javne službe za območje občine predlaga izvajalec z elaboratom o oblikovanju cene izvajanja storitev javne službe in jo predloži v potrditev pristojnemu občinskemu organu. V 6. členu omenjene Uredbe je določeno, da izvajalec za preteklo obračunsko obdobje ugotovi razliko med potrjeno ceno in obračunsko ceno opravljenih storitev. Ugotovljena razlika med potrjeno ceno in obračunsko ceno se v elaboratu upošteva pri izračunu predračunske cene za naslednje obdobje. Če obravnavana razlika presega 10 % od potrjene cene, mora izvajalec elaborat poslati pristojnim občinskim organom, ki morajo začeti postopek potrjevanja cene. Gre za to, da se z višjo ceno v naslednjem obračunskem obdobju pokrije razlika (izguba), ki je izvajalcu nastala v preteklem obračunskem obdobju iz razloga, ker so bili stroški iz naslova opravljanja javne gospodarske službe višji od prihodkov iz tega naslova, upoštevaje ob tem relevantno 10 % razliko.

7V obravnavani zadevi je tožeča stranka omenjeno razliko (škodo) izračunala tako, da je le seštela vse račune, ki jih je od tretjih prejela glede stroškov oddaje odpadkov izven C., in je ta seštevek nato razdelila po ključu za vse občine, za katere opravlja storitve. Tožeča stranka je torej v konkretnem primeru uveljavljala čiste stroške, ki jih je imela zaradi odlaganja in sortiranja odpadkov na nadomestno odlagališče. To pa tudi po oceni pritožbenega sodišča pomeni, da tako izračunani stroški, ki jih v predmetni pravdi vtožuje tožeča stranka kot odškodnino, ne predstavljajo razlike med tistim, kar je imela tožeča stranka v ceni priznano, in tistim, kar bi ji glede na povečane stroške šlo. Tožeča stranka v tej smeri ni podala nobenih navedb v smeri izračuna relevantne izgube za leto 2013, upoštevaje pri tem, da zgolj delni izsek stroškov, ki jih je tožeča stranka imela zaradi odlaganja in sortiranja odpadkov na nadomestno odlagališče, sam po sebi še ne pomeni, da je tožeča stranka imela v letu 2013 relevantno izgubo v višini preko 10% (negativna razlika med stroški in prihodki, ki je veljavna cena za leto 2013 ne more pokriti). V tej zvezi je treba upoštevati, da je imela tožeča stranka v potrjeni ceni za leto 2013 ovrednotene storitve v zvezi s starim odlagališčem odpadkov, na katerega prevoza in odlaganja in sortiranja odpadkov ni več opravljala. To pa pomeni, da izračunani stroški, ki jih v predmetni pravdi vtožuje tožeča stranka kot odškodnino, ne predstavljajo razlike med tistim, kar je imela v ceni priznano, in tistim, kar bi ji glede na povečane stroške šlo. V tem delu sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati, da ni izvedlo materialno-procesnega vodstva, saj je bila tožeča stranka s strani tožene stranke jasno opozorjena na neskladnost tistega, kar je vtoževala, in tistega, kar bi lahko v skladu z omenjeno uredbo zahtevala. V tej zvezi se tožeča stranka tudi ne more sklicevati na okoliščino, da so bile vse relevantne navedbe razvidne iz predloženega elaborata, s katerim je tožeča stranka uveljavljala višjo ceno. Stranka mora namreč navesti navedbe in za potrditev teh navedb predlagati tudi dokaze. Informativni dokazi niso dovoljeni, saj je nedopustno, da bi izvedba dokazov nadomestila manjkajočo trditveno podlago. To pa tudi pomeni, da je treba šteti pritožbene navedbe, v katerih pritožnik prvič opozarja na konkretno povečanje cene, šteti za prepozne in nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

8Ker tožeča stranka ni podala konkretnih trditev v zvezi z višino škode (v tej zvezi zato sodišče prve stopnje tudi ni smelo izvajati dokaznega postopka) ostane pravno nepomembna sicer utemeljena graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka vlagala in nato umikala elaborat za oblikovanje nove cene za leto 2013. Če bi imela tožeča stranka zaradi odlaganja odpadkov na drugem odlagališču višje stroške, bi bila ta razlika vključena v ceni storitev za ravnanje s komunalnimi odpadki. To oceno pa so dolžni kriti končni uporabniki, to je občani in pravne osebe, ki odpadke povzročajo. Iz tega razloga v konkretnem primeru sploh niso podani pogoji za ugoditev tožbenemu zahtevku na pravni podlagi neupravičene obogatitve, saj je več kot očitno, da tožena stranka sploh ni mogla biti obogatena.

9Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da dogovor med župani in tožečo stranko glede spornega povišanja cene, četudi bi bil sklenjen, ne more biti veljaven. Župan namreč v skladu z določbami Zakona o gospodarskih javnih službah (59. člen), Zakona o lokalni samoupravi in Zakona o javnih financah ne more samostojno odločati o proračunskem financiranju gospodarskih javnih služb. Ti predpisi so enako poznani in zavezujoči tudi za tožečo stranko, ki je gospodarsko javno službo opravljala. Če bi bil namreč takšen dogovor sklenjen, bi bil torej v nasprotju s prisilnimi predpisi, ki zavezujejo tudi tožečo stranko. Zato ni mogoče upoštevati pritožbenega očitka, da se tožena stranka ne bi smela sklicevati na ničnost, ker gre za kršitev na njeni strani.

10Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 1.361,52 EUR (nagrada za pritožbo po Tarifni štev. 3210 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 1.096,00 EUR, materialni stroški po Tarifni štev. 6002 ZOdvT v višini 20,00 EUR in 22 % DDV).