VSK sodba Cpg 272/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29.12.2015 ostane v veljavi v prvem odstavku za plačilo zneska 67.891,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2011 in v tretjem odstavku za plačilo stroškov postopka v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2016 dalje do plačila. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tudi odločilo, da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki nadaljnje stroške v znesku 4.227,35 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje.

2Zoper to sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožena stranka v pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje z napačnim tolmačenjem 227. člen in 498. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) napačno uporabilo materialno pravo. Zaradi napačne uporabe materialnega prava tudi ni ugotavljalo pravega finančnega stanja tožene stranke v letu 2010, spričo česar je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ker so razlogi v izpodbijani sodbi nejasni, nejasen pa je tudi njen izrek, je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. alinee drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep o razdelitvi bilančnega dobička, sprejet na 15. redni skupščini tožene stranke dne 25.8.2011, se ne nanaša zgolj na tožečo stranko, ampak na vse delničarje tožene stranke, med katerimi je tudi tožeča stranka. Zato je treba četrti odstavek 227. člena ZGD-1 razlagati tako, da se prag ugotavlja za vse delničarje, na katere se obravnavano ravnanje ali koristi nanašajo, ne pa zgolj na delničarje, ki dosegajo 25% delež delnic oz. povezane delničarje. Vsi so namreč deležni enakih koristi. Sklep skupščine torej v konkretnem primeru zadeva vse delničarje, zato sta (glede na prag iz četrtega odstavka 227. člena ZGD-1) določbi 498. in 499. člena ZGD v konkretnem primeru uporabljivi. Namen 498. in 499. člena v povezavi z 227. členom ZGD-1 je v varstvu gospodarske trdnosti družbe v smislu ohranjanja njenega kapitala, kakor tudi v varstvu upnikov v stečaju ali prisilni poravnavi, poleg tega pa tudi v utrditvi obveznosti delničarjev družbe, da družbi v času, ko potrebuje kapital, tega zagotovijo delničarji. Čeprav te določbe med vračila vložkov ne štejejo plačilo deleža o bilančnem dobičku, je treba upoštevati dejstvo, da izplačilo dobička delničarjev v času, ko bi družbi morali zagotoviti lasten kapital, ni skladno z zakonom, saj je v nasprotju z obveznostjo delničarja, da kot dober gospodarstvenik družbi zagotovi lasten kapital. Pojem posojil po četrtem odstavku 227. člen ZGD- je treba razlagati v skladu s členoma 498 in 499 ZGD-1. Tretji odstavek 498. člena in drugi odstavek 499. člena ZGD-1 izrecno določata, da določbe omenjenih členov veljajo tudi za vsa druga pravna dejanja delničarjev, ki gospodarsko ustrezajo zagotovitvi posojila. Sodišče prve stopnje neobrazloženo izpelje zaključek, da nerealizacija izplačila dividend ne gre enačiti s pojmom posojila družbi. Tožena stranka je predložila načrt finančnega prestrukturiranja družbe C. d.d. iz oktobra 2014, pri čemer sodišče prve stopnje tega dokumenta zmotno ni prebralo, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz tega načrta izhaja, da je tožena stranka v letu 2014 izkazovala negativen kapital v višini 134,6 mio EUR, ki zagotovo ni nastal zgolj v letu 2014. Negativen kapital je posledica prenesene čiste izgube v višini 211,6 mio EUR in 59,6 mio EUR čiste izgube v tekočem obdobju. Negativen čisti poslovni izid je nastal na podlagi oslabitev in odpisov finančnih naložb v višini 39,6 mio EUR, povišali so se tudi finančni odhodki tožene stranke iz naslova bančnih kreditov v višini 3 mio EUR, poleg tega pa so se močno povečali tudi prevrednotevalni poslovni odhodki iz neopredmetenih osnovnih sredstev. Enako izhaja tudi iz poročila pooblaščenega ocenjevanja vrednostni podjetij za družbo C. d.d. z dne 3.11.2014. Ker je prisilna poravnava le način, na katerega bo zopet vzpostavljena solventnost družbe, je logično, da se zaradi finančnega stanja družbe 498. člen ZGD-1 nanaša na vse terjatve delničarjev, ne pa le na tiste terjatve, na katere vpliva prisilna poravnava. Iz tega razloga bi bilo potreba terjatve delničarjev na izplačilo bilančnega dobička v letu 2010 šteti za premoženje družbe. To pomeni, da bi te terjatve v razmerju do tožene stranke prenehale, spričo česar bi bilo potreba tožbeni zahtevek v celoti zavrniti. Iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29.12.2015 ostane v Ljubljani. Takšno opredelitev sklepa o izvršbi je pomanjkljiva, saj notorno dejstvo, da Okrajno sodišče v Ljubljani kot največje sodišče v Sloveniji izda vsako leto več kot 100.000,00 sklepov o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Posledično to pomeni, da omenjeni oddelek Okrajnega sodišča v Ljubljani dnevno izda med 500 in 1000 sklepov o izvršbi. V izreku izpodbijane sodbe pa je sodišče navedlo zgolj sodišče in datum izdaje. Takšen izrek ni razumljiv.

3Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

5Skupščina delničarjev je organ delniške družbe, ki samostojno odloča o uporabi bilančnega dobička (2. alinea prvega odstavka 293. člena ZGD-1). Skupščina delničarjev pri tem odločanju ni vezana na predlog organov vodenja ali nadzora, vezana pa je na sprejeto letno poročilo (četrti odstavek 293. člena v zvezi z 230. členom ZGD-1). O uporabi bilančnega dobička torej odloča skupščina delničarjev, pri čemer lahko odloči, da se bilančni dobiček (ali njegov del) razdeli med delničarje v sorazmerju z njihovimi deleži v osnovnem kapitalu (prvi odstavek 231. člena ZGD-1), lahko pa skupščina s sklepom odloči, da se bilančni dobiček (ali njegov del) odvede v druge rezerve iz dobička ali se uporabi za druge namene ali se kot preneseni dobiček ne razdeli med delničarje (šesti in sedmi odstavek 230. člena ZGD-1).

6Pravica do dela dobička (dividende) je temeljno premoženjsko upravičenje delničarja. Ta pravica ni obligacijsko pravno upravičenje, temveč korporacijsko upravičenje iz sklopa premoženjskih pravic delničarja. Ko pa skupščina delniške družbe sprejme veljaven skupščinski sklep, da se bilančni dobiček (ali njegov del) razdeli med delničarje, se iz korporacijsko pravnega upravičenja do dela dobička izloči samostojna obligacijska premoženjska pravica - terjatev delničarja do delniške družbe do izplačila dividende.

7Delničarji morajo družbi vrniti le tista plačila, ki so jih prejeli v nasprotju z določbami ZGD-1. Če so plačila prejeli kot dividende, jih morajo vrniti le, če so vedeli ali bi morali vedeti, da do teh prejemkov niso bili upravičeni - ker npr. ti prejemki nimajo pravne podlage v veljavnem skupščinskem sklepu o uporabi bilančnega dobička (prvi odstavek 233. člena ZGD-1). V konkretnem primeru delničar družbi ni ničesar dal (posojila ali kaj drugega, kar gospodarsko ustreza zagotovitvi posojila), zato v konkretnem primeru nikakor ne pride v poštev uporaba določbe 498. in 499. člena v zvezi z 227. členom ZGD-1. Sporni sklep skupščine o razdelitvi bilančnega dobička med delničarje je tudi še vedno veljaven skupščinski sklep (ni razveljavljen ali ugotovljen za ničnega - relevantno letno poročilo ni bilo razglašeno za nično po 390. do 401. členu ZGD-1, prav tako pa ni bil sprožen postopek izredne revizije po 322. členu ZGD-1). Tega sklepa skupščina s sprejetjem kasnejšega sklepa tudi ni kakorkoli spremenila ali razveljavila. Iz tega izhaja, da nikakor ne drži pritožbeni očitek, da je v konkretnem primeru iztoževana obligacijska pravica tožnika prenehala. Ta pravica še vedno velja in tožnik je upravičen od tožene stranke zahtevati plačilo svojega deleža v okviru bilančnega dobička. Iztoževana obligacijska pravica temelji na veljavnem skupščinskem sklepu tožene stranke o razdelitvi bilančnega dobička, ki ga je sprejela skupščina delničarjev tožene stranke na 15. redni skupščini z dne 25.8.2011.

8Nobenega dvoma tudi ni, da se pravnomočno potrjena prisilna poravnava nad toženo stranko (sklep prvostopnega sodišča z dne 6.5.2015 v zadevi St 2402/2014) nanaša izključno na finančne terjatve in zavarovane terjatve, kar pomeni, da so iz učinkov potrjene prisilne poravnave izvzete navadne poslovne terjatve. Iz tega razloga prisilna poravnava na tožničino navadno poslovno terjatev nima nobenih učinkov.

9Glede na to, da okoliščina insolventnosti tožene stranke v času sprejetja spornega sklepa o uporabi bilančnega dobička ni pravno pomembna (ključna je okoliščina, da sporni sklep o uporabi bilančnega dobička oz. o razdelitvi tega dobička med delničarje družbe še vedno velja in zato predstavlja pravno podlago za iztoževano pravico), je sodišče prve stopnje postopalo procesno pravilno, ker sploh ni izvajalo dokazov v tej smeri. Ti dokazi so namreč povsem nepotrebni.

10Drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe opustilo navedbo opravilne številke sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 29.12.2015, pri čemer pa ta identifikacijski znak jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (točka 1 obrazložitve). Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v tem delu za napako oz. očitno pomoto, ki jo bo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravilo s popravnim sklepom v skladu z določbo 328. člena ZPP. V tem delu torej ne gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, kot to zmotno ocenjuje obravnavana pritožba.

11Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).