VSK sklep II Cp 186/2017

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se nasprotni udeleženec zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom PB do 24.4.2017 (točka I izreka) ter da se stroški postopka krijejo iz sredstev sodišča (točka II izreka).

2Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje odvetnica nasprotnega udeleženca in ga izpodbija v točki I izreka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi, pritožnika odpusti z oddelka pod posebnim nadzorom PB, oziroma podrejeno, da vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Prvostopenjskemu sodišču očita, da je za podlago odločitve upoštevalo predvsem izvedensko mnenje izvedenca dr. M.K., ki po mnenju pritožnika ni pravilno ugotovil dejanskega stanja, ni pravilno povzel izpovedi pritožnika oziroma jo je interpretiral po svoje in nepravilno ter na takšni podlagi podal diagnozo in ostale zaključke, ki niso pravilni in utemeljeni. Ne strinja se z diagnozo bipolarne motnje, v okviru katere naj bi bila pri njem trenutno podana manična epizoda s psihotičnimi simptomi. Izvedenec je v vseh opisih in povzetkih njegovega trenutnega psihičnega stanja pretiraval v svojih ocenah o psihotičnih simptomih. Pritožnik meni, da so njegove zaznave povsem realne, ocene izvedenca o njegovem preskakovanju iz teme na temo ter oplajajočih idejah in izredno hitrem miselnem toku pa neutemeljene. Do navedenih preskokov je prišlo v posledici vprašanj, s katerimi je izvedenec poskušal pritožnika zmesti v njegovi izpovedi. Izvedenčeva vprašanja pritožniku so bila tako zastavljena, da je izvedenec z njimi zajel različne teme, zaradi česar so bili tudi pritožnikovi odgovori temu primerni. Poleg tega ga je izvedenec v izpovedi prekinjal z vedno novimi vprašanji in podvprašanji, zaradi česar so njegovi odgovori delovali nesmiselni, nepovezani in nezaključeni ali kot jih je ocenil izvedenec, pospešeni, sproščenih asociacij, polni preskakovanj iz teme na temo, brez zaključkov, oplajajočih idej, s hitrim miselnim tokom in podobno. Iz izvedenskega mnenja izhajajoče dejansko stanje je pomanjkljivo ugotovljeno, saj ne vsebuje vseh bistvenih dejstev in okoliščin, ki bi potrjevala končno oceno izvedenca glede zdravstvenega oziroma duševnega stanja pritožnika. Pritožnik se tekom postopka ni mogel izreči o vseh bistvenih okoliščinah za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, saj ga izvedenec o njih ni niti povprašal, poleg tega mu izvedenec ni dovolil, da bi se sam izjasnil o vseh stvareh, za katere je menil, da so pomembne za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in za končno odločitev v predmetni zadevi. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je pri pritožniku podana duševna bolezen oziroma motnja v smislu druge alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju: ZDZdr). Neutemeljen je zaključek, da je na podlagi ugotovljene diagnoze bipolarne motnje in z njo povezane simptomatike trenutno hudo ogroženo tako zdravje kot življenje pritožnika ter da bi lahko bilo resno ogroženo tudi zdravje ali življenje drugih oseb v okolju pritožnika. Pritožnik ni nikomur nevaren. Izvedenec za svoje zaključke v zvezi s tem ni podal nobenih argumentiranih obrazložitev. V času pred sprejemom v varovani oddelek ni prišlo do nobene ogrožujoče situacije, ki bi jo povzročil pritožnik zaradi svojega psihičnega stanja. V preteklosti je že trpel za depresijo in jo tudi zdravil, sedaj se je njegovo zdravstveno stanje v tem smislu izboljšalo in pritožnik ne čuti nobene ogroženosti oziroma samomorilnih idej in ne ogroža drugih. Za zdravljenje ne potrebuje omejenega gibanja in omejitve stikov z okolico, predvsem pa ne v tako dolgem trajanju. Tako prisilno zdravljenje zanj ni nujno potrebno. Gre za skrajen ukrep, ki ga sodišče lahko uporabi samo takrat, ko nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi izven zaprtega oddelka psihiatrične bolnice. Pri pritožniku taki pogoji niso podani. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker v obrazložitvi ni navedlo in ni zadostno obrazložilo vseh razlogov zanj.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v okviru razlogov, ki jih navaja pritožba, pri tem pa pazilo, ali so bile v škodo pritožnika zagrešene kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, v nadaljevanju: ZNP). V pritožbi zatrjevani razlogi niso podani, uradoma upoštevnih kršitev pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

5Drži, da ključne ugotovitve sklepa temeljijo predvsem na mnenju izvedenca dr. M.K., ne držijo pa pritožbene trditve, da je izvedenec nepravilno povzel izpovedbo pritožnika, jo interpretiral po svoje in nepravilno. Očitki, ki jih je v tej zvezi podal pritožnik, so pavšalni in neizkazani. Izvedenec, ki je specialist s področja psihiatrije, razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem za podajo izvida o psihičnem stanju pritožnika ter mnenja o tem, ali je pridržanje glede na določbo 53. v zvezi z 39. členom ZDZdr potrebno. Izvedenec je mnenje podal po pregledu pritožnika in njegove zdravstvene dokumentacije, ustno na naroku, na katerem je bila navzoča tudi odvetnica pritožnika, ki izvedencu ni postavila nobenega vprašanja, v pritožbi pa tudi ni podala nobenih strokovno substanciranih razlogov, na podlagi katerih bi pritožbeno sodišče podvomilo v strokovnost izvedenca ter popolnost njegovega mnenja. Brez podlage so pritožbeni očitki, da se pritožnik tekom postopka ni mogel izreči o vseh bistvenih okoliščinah za pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče ga je v navzočnosti njegove odvetnice zaslišalo, zato je tako možnost nedvomno imel.

6Na ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožba ni omajala, je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo materialno pravo, drugačni očitki pritožbe niso utemeljeni. Kot izhaja iz sklepa, ima pritožnik že dalj časa težave s psihičnim stanjem. Od svojega otroštva je imel težave z depresijo. Izpovedal je, da je večkrat razmišljal o samomoru, večkrat se je samopoškodoval s tem, da se je rezal po telesu. To je ugotovil tudi izvedenec, ki je videl njegove brazgotine. Izvedenec je pri njem ugotovil hudo obliko duševne motnje - bipolarano motnjo, ki je trenutno v fazi manije. Pritožnik je pod vplivom veličavskih in erotičnih blodenj, živi v svojem namišljenem bolezensko spremenjenem svetu, njegova realitetna kontrola je porušena. Ima pretirano energijo, občutke vsemogočnosti in neutrudljivosti, zaradi česar ne čuti potrebe po počitku ali spanju, je znižane pozornosti. Zaradi spremenjenega razpoloženja je spremenil način življenja. Namerava spremeniti službo, se poročiti z žensko, ki jo je srečal le enkrat. Do zasuka v razpoloženju iz depresivnega stanja s samomorilnimi misli v obratno fazo manije je prišlo zelo hitro. Spremembe razpoloženja so bolezenske narave in jih ne more nadzirati. Brez ustreznega zdravljenja lahko nastopi dodatno poslabšanje psihičnega stanja tudi v tem smislu, da pride do ponovnega zasuka razpoloženja v depresivno fazo. Pri taki motnji so obrati v razpoloženju iz depresivnega v manično in obratno pogosti in lahko zelo hitri.

7Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom skrajen ukrep, ki ga sodišče lahko uporabi samo takrat, ko nevarnosti ni mogoče odpraviti z drugimi ukrepi izven zaprtega oddelka psihiatrične bolnice. Ne strinja pa se z njegovim zaključkom, da niso podani pogoji za takšno zdravljenje. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj pritožnik potrebuje zdravljenje in zakaj je to zdravljenje mogoče izpeljati le v varovanem oddelku pod posebnim nadzorom. Oporo za svojo odločitev je imelo v mnenju izvedenca, ki je argumentiral, zakaj bi pritožnik, če ne bi bil ustrezno zdravljen, hudo škodoval svojemu zdravju in življenju ter tudi zdravju in življenju drugih (lahko pride do ponovnega zasuka razpoloženja v depresivno fazo, v taki fazi pa se je zadržani v preteklosti že večkrat samopoškodoval, razmišljal tudi o samomoru), v sedanji manični fazi nima občutka za potrebo po počitku in spanju, brez tega pa lahko nastopi poslabšanje njegovega zdravja. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo tudi, da bi lahko pritožnik, ki se ne zaveda nevarnosti v svoji okolici in ne zmore prilagoditi svojega ravnanja ustrezno tem nevarnostim, ogrozil varnost sebe in tudi drugih (na primer z udeležbo v cestnem prometu). Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno razložilo, zakaj ambulantno zdravljenje ali zdravljenje na odprtem oddelku bolnišnice ni primerno. Zadržani, ki nujno potrebuje zdravljenje, ni kritičen do svojega stanja in potrebe po zdravljenju, to izhaja tudi iz njegove pritožbe. Ker potrebuje stalen nadzor, je ukrep, ki ga je predlagal izvedenec, tudi po mnenju pritožbenega sodišča primeren in druge oblike zdravljenja ne pridejo v poštev. V obravnavanem primeru so tako podani vsi zakonski pogoji za sprejem na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih (53. člen v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).