VSK sklep Cp 975/2014

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu B.Ž., s stalnim prebivališčem K., na podlagi 50. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP) delno odvzelo poslovno sposobnost, in sicer za samostojno vlaganje aktov pred pravosodnimi organi, za samostojno vlaganje aktov pred organi pregona (policijo in državnim tožilstvom) in za samostojno nastopanje pred pravosodnimi organi na aktivni ali pasivni strani in pred organi pregona, vse od pravnomočnosti tega sklepa dalje. Stroški postopka bremenijo proračun.

2Zoper ta sklep se je B.Ž. pritožil sam. V pritožbi navaja, da začasni skrbnik za poseben primer, to je odvetnik M.Š., ni hotel vložiti pritožbe, zato jo vlaga sam in je pri tem zadovoljen, da je odločitev o delnem odvzemu odložena do pravnomočnosti tega sklepa, saj sicer niti te pritožbe ne bi mogel vložiti. Pritožuje se zaradi kršitve ustavne pravice do osebnega dostojanstva in varnosti in pravice do varstva telesne in duševne celovitosti ter pravice do poštenega sojenja. Meni, da je sklep N 22/2013 z dne 16.10.2014 nepravilen. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo predpis in tudi dejansko stanje napačno ter nepopolno ugotovilo. Predlagal je drugega izvedenca, ker se ne strinja z oceno, da je kverulantski paranoik. Da ni kverulant je ugotovilo Okrajno sodišče v Ilirski Bistrici. Zato meni, da bi moralo postaviti drugega izvedenca, da bi se te okoliščine, ki so bistvenega pomena za odločitev, dejansko raziskale. To še posebej iz razlogov, ker ni on tisti, ki bi sprožal sodne postopke, ampak so bili postopki proti njemu sproženi, zato se je moral braniti, saj bi bila sicer njegova ustavna pravica, da se brani pred neutemeljenimi obtožbami, kršena. To dokazuje zadeva P 109/97, ki se vodi na Okrajnem sodišču v Piranu. V tej zadevi nikoli ni prejel tožbe niti razširitve tožbe niti vabila na obravnavo, zato ni mogel povedati svojega stališča. Pred devetnajstimi leti je začel proti njemu rovariti odvetnik N.V. V svojih zadevah je vse povedal po pravici in ni kritiziral nobenega sodnika. Do takrat tudi njega nihče ni kritiziral. V postopkih, ki so se začeli voditi potem, se je vse delalo v korist odvetnika N.V. in v njegovo škodo. Tega ni mogel ignorirati. Ko je prejemal negativne odločbe sodišča, je moral konkretno navesti okoliščine v zvezi z določenimi sodniki in sodnicami, ki so postopale neetično, nekorektno in na koncu nestrokovno. To jih je užalilo, čeprav ni bil njegov cilj, da bi žalil sodišče. Dejstvo je, da so tudi med sodniki prisotne nestrokovne osebe, kar potrjuje razrešena sodnica iz Okrožnega sodišča v Kopru. Med sodniki so tudi korumpirani sodniki, kar dokazuje obsojeni sodnik iz Celja. Tudi v njegovih zadevah so se dogajale hude napake, na katere je večkrat opozarjal. Meni, da ima kot stranka v postopku pravico opozarjati na nepravilnosti, ki so se dogajale v postopkih, kjer je bil diskriminiran in trpel nepoštenost. Zaradi teh opozoril je bil zoper njega sprožen postopek, da se mu odvzame poslovna sposobnost, da se ga na ta način utiša in onemogoči. Center za socialno delo je jasno povedal, da se je sam nasprotni udeleženec sposoben zastopati, izraziti svojo voljo, da lahko sam nastopa v postopkih pred organi in institucijami. Razume sicer, da je sodišče sledilo izvedeniškemu mnenju prof. dr. P.P., ki ga je tudi sam zelo pohvalil, saj je opravil korektno in pošteno delo. Izvedenec pa ni sprejel njegovih pripomb v zvezi s sodnimi primeri, ker očitno ni pregledal spise in ni preveril njegovih opažanj. Če bi to storil, bi lahko ugotovil, da ni šlo za njegove psihične napake. Zato je predlagal drugega izvedenca, a je sodišče očitno njegov predlog ocenilo kot nepotreben. Njegov odvetnik se ni želel niti pritožiti zoper sklep, ker trdi da je pravilen. Očitno ga njegove pravice ne skrbijo. Sam ne sprejema odločitve, da se mu odvzame poslovna sposobnost, pa čeprav le delno. Da je sam sposoben skrbeti zase in za svoje pravice, kaže več dejstev. Prav zaradi njegove sposobnosti Okrajno sodišče v Piranu ni uspelo zaključiti nekaj zadev. Cilj tega sodišča je očitno, da se ga onemogoči. Sodnica N.T. v njegovih zadevah sodi nepošteno, nezakonito, nepravično in pristransko. Njej pač ni treba ščititi njegovih pravic in koristi. Tega se celo boji. Pravičnost je mogoče doseči le, če je krivičnost odsotna. V predlogu za odvzem poslovne sposobnosti je ta sodnica navedla vrsto neresnic, ki bi jih moralo sodišče preveriti. Za vse svoje trditve ima nasprotni udeleženec dokaze, samo treba jih je izvesti pošteno. Z izdajo izpodbijanega sklepa so hudo kršene njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Hudo je prizadeto njegovo človeško dostojanstvo, ki je temeljni vir človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Med postopkom je povedal, da niso vsi sodniki enaki. Zelo spoštuje sodnico L.M., ki je vodila postopek skrbno, podrobno in pronicljivo. Ugotovila je, da se je sin odvetnika N.V. najmanj trikrat zlagal. Nekateri sodniki tega enostavno niso sposobni ugotoviti in sprejmejo brez najmanjše kritičnosti tudi laži na sodišču. Pohvalno je pošteno in pravično postopanje Vrhovnega sodišča, ki je to zadevo dodelilo v delo drugemu sodišču, to je Okrajnemu sodišču v Ilirski Bistrici, kjer mu je sodnik dovolil, da pove vse kar misli in vse kar se je dejansko dogajalo pretekla leta. Tudi izpodbijani sklep je sodnik izdelal tako, da je v njem pravilno in korektno povzel celoten postopek. Vedno je pohvalil to, kar je za pohvalit, kritiziral pa to, kar je za kritizirat. Predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi, da se zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje, oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se zavrne predlog za delni odvzem poslovne sposobnosti. V ponovljenem postopku naj se določi drug izvedenec, ki bo moral pregledati vse njegove sodne postopke in šele zatem podati mnenje. Predlaga pa tudi, da se mu postavi drug zagovornik, in sicer odvetnik A.V. iz L. in predlaga, da se ga oprosti plačila sodne takse za to pritožbo.

3Pritožba ni utemeljena.

4Pritožbeno sodišče je najprej preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje kršilo postopek, ker v postopku ni postavilo drugega izvedenca. Iz podatkov spisa je razvidno, da nasprotni udeleženec nikoli ni izrecno zahteval drugega izvedenca. Na zadnjem naroku se je, potem, ko je izvedenec prof. dr. P.P. še ustno predstavil dodatne argumente za svoje izvedeniško mnenje, izvedencu zahvalil za izčrpno poročilo, ker je v tako kratkem času uspel strniti vse probleme, ki trajajo že 20 let in se ne ustavijo, zatem pa prosil, da bi izvedenec ponovno pregledal vso sodno dokumentacijo. Ko je bil ta njegov predlog zavrnjen z obrazložitvijo, da se je izvedenec s to dokumentacijo že seznanil, je izjavil, da bo pa predlagal drugega izvedenca. Ta predlog ni bil določen, niti ne konkretiziran, zato sodišču prve stopnje ni narekoval, da bi moralo ponoviti dokaz z novim izvedencem. Izvedeniško delo je izvedenec opravil korektno, natančno, kar mu ves čas priznava tudi nasprotni udeleženec, ki se ne strinja samo z uporabljenim izrazom „kverulant“ v izvedeniškem mnenju. Vendar je izvedenec pojasnil, da tega izraza ne uporablja kot žaljivko v pogovornem jeziku, ampak kot psihotično diagnozo. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje v izpodbijanem sklepu pravilno in popolno ugotovljeno, na ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi določbe ZNP, ki urejajo odvzem poslovne sposobnosti, pravilno uporabilo.

5Po 44. členu ZNP sodišče v postopku za odvzem poslovne sposobnosti odloča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil, ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihotično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Če so pogoji za odvzem poslovne sposobnosti izpolnjeni, sodišče glede na stopnjo ugotovljene sposobnosti odvzame poslovno sposobnost delno ali popolno (50. člen ZNP). Zakon torej predvideva popoln ali delni odvzem poslovne sposobnosti. V teoriji je zastopano stališče, da razlogi za odvzem poslovne sposobnosti niso navedeni taksativno, pač pa le primeroma. Poleg duševne bolezni, zaostalosti in odvisnosti od alkohola ali mamil, se kot razlogi navajajo tudi telesne (gluhonemost, slepota) ter značajske napake (zapravljivost, kverulantstvo). Slednje so lahko razlog za odvzem ali omejitev poslovne sposobnosti le v primeru, kadar v tolikšni meri vplivajo na človekovo psihofizično stanje, da ni sposoben sam skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (1). Kot so lahko različni razlogi, ki upravičujejo (delen) odvzem poslovne sposobnosti, so tudi sposobnosti posameznika, da samostojno sprejema razumne odločitve o svojih pravicah ter koristih lahko zelo različne in to celo v okviru istega razloga, ki je vzrok za to (ne)sposobnost.

6Iz strokovno prepričljivega izvedeniškega mnenja prof. dr. P.P. izhaja, da obstajajo pri nasprotnem udeležencu B.Ž. razlogi za delen odvzem poslovne sposobnosti, to je za posle, ki so v izreku izpodbijanega sklepa natančno opredeljeni. Nasprotni udeleženec trpi za psihotično motnjo iz sklopa trajnih psihotičnih motenj, iz skupine Drugih trajnih blodnjavih motenj in sicer za kverulantsko paranojo F22.8. Do teh ugotovitev je izvedenec prišel po pregledu medicinske dokumentacije, podatkov sodnega spisa in dokumentacije, ki mu jo je predložil nasprotni udeleženec, pregledu nasprotnega udeleženca in potem, ko je na naroku prisluhnil še njegovi obsežni izpovedi. V pisnem izvedeniškem mnenju je pojasnil za kakšno psihično motnjo gre in kako ta motnja vpliva na psihofizično stanje nasprotnega udeleženca. Nasprotni udeleženec ima nanašalno preganjalne blodnje, ki so vezane na sodne postopke. V svojih mislih je preokupiran s sodnimi postopki in krivicami, ki naj bi se mu v njih dogajale. Ta preokupacija se ni odpravila niti po prejemu ustreznih zdravil. Tudi, ko je bil hospitalno zdravljen, se ni vzpostavila kritičnost do produktivne psihopatološke simptomatike. Stopnja motnje je že tolikšna, da negativno vpliva na njegovo sposobnost skrbeti na področju pravic in koristi, ki jih je treba uveljaviti pred sodišči in drugimi sorodnimi organi. Prosto dostopanje do teh ustanov bi lahko zanj imelo negativne finančne posledice. Prepričan je o krivicah, nesramnostih in nepravilnostih, ki se mu dogajajo. O tem prepričanju skuša na vsak način prepričati tudi druge institucije. Zaradi te motnje je njegova bit presežena s tožarjenjem. V svojih zahtevah je zelo vztrajen. Gre za osebo z nezadržno potrebno po iskanju pravice, po sprožanju postopkov, v katerih vedno znova išče zadoščenje za svoje pravice. Na vseh ostalih področjih je njegovo funkcioniranje neokrnjeno. Na tem področju pa je stopnja intenzivnosti paranoje, kljub zdravljenju, zelo izražena in s postopki, ki jih sproža in jih vodi, si dela škodo, saj mu nastajajo nepotrebni stroški, kar ima finančne posledice. Prav pred temi posledicami je treba nasprotnega udeleženca zaščititi. V pritožbi na določenih mestih logično in razumno pojasnjuje svoje stališče, kar je očitno posledica tega, da je na vseh ostalih področjih, razen v segmentu, ki se nanaša na sodne postopke, njegovo funkcioniranje neokrnjeno. Nasprotni udeleženec s svojo pritožbo ni uspel razvrednotiti prepričljivega in strokovnega izvedenskega mnenja, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev o delnem odvzemu poslovne sposobnosti (drugi odstavek 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s členom 37 ZNP).

----------------------------------------------------

op. št. 1: Sklep VS RS II Ips 306/2011 z dne 1.12.2011.