VSK sodba Cp 410/2008

Pritožbe se zavrnejo in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Pregled spisa pokaže, da je v dosedanjem postopku sodišče prve stopnje s sodbo opr. št. P 151/96 z dne 13.2.2004 razsodilo, da sta prva in druga tožena stranka dolžni nerazdelno plačati tožniku 15.265.567,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: 1.081.015,00 SIT od 14.6.1996 dalje, od 227.774,00 SIT od 1.8.1997 dalje, od 706.778,00 SIT od 13.2.2004 dalje in od 12.250.000,00 SIT od 19.11.1993 dalje (točka 1a izreka), drugi tožnici je dosodilo 1.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2003 (točka 1b izreka), tretjemu tožniku 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2003 (točka 1c izreka) in četrti tožnici 1.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2003 (točka 1d izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka 2 izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (točka 3 izreka). Z odločbo I Cp 622/2004 z dne 22.3.2005 je pritožbeno sodišče pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo in sodbo v točki 1a spremenilo tako, da je prvemu tožniku dosodilo 15.058.789,00 SIT z zakonskimi zamudnim obrestmi od zneskov 1.081.015,00 SIT od 14.6.1996, od 227.774,00 SIT od 1.8.1997 in od 13.750.000,00 SIT od 19.11.1993, pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo razveljavilo v točki 2, v kolikor je bil višji tožbeni zahtevek zavrnjen po temelju nad 50 % soodgovornosti in v stroškovni odločbi, v ostalem pa je pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče je reviziji ugodilo in sodbo v pravnomočnih obsodilnih delih odločitve o zahtevkih prvega tožnika in druge tožnice razveljavilo ter revizijo zavrglo v obsodilnem delu glede odločitve o zahtevkih tretjega tožnika in četrte tožnice.

2Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati prvemu tožniku znesek 62.838,64 EUR z obrestmi, ki tečejo od zneska 4.510,45 EUR v višini zakonske mere zamudnih obresti za čas od 14.6.1996 do plačila, od zneska 950,45 EUR v višini zakonske obrestne mere zamudnih obresti od 1.8.1997, od zneska 57.377,74 EUR pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti, zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 19.11.2003 do 13.2.2004, od 14.2.2004 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti (točka 1a izreka); drugi tožnici znesek 6.259,39 EUR z zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero za čas od 19.11.2003 do 13.2.2004, od 14.2.2004 dalje do plačila pa v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti (točka 1b), v preostalem delu je tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo (točka 2 izreka) in odločilo, da pravdne stranke nosijo vsaka svoje stroške postopka (točka 3).

3Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu, prvi tožnik tudi z lastno pritožbo (pritožbeno sodišče je obe pritožbi obravnavalo skupaj kot pritožbo tožeče stranke), obe toženi stranki in intervenient na strani toženih strank.

4Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku tudi v zavrnilnem delu, podrejeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje. V pritožbi navaja, da je sodba nepravilna in nezakonita v delu, ko je sodišče zavrnilo višji tožbeni zahtevek, ker je zaradi ugotovljene soodgovornosti prvega tožnika priznalo le 50% odškodnine. Sodišče je natančno obrazložilo vse pomembne okoliščine v zvezi s temeljem odškodninskega zahtevka, tako glede objektivne kot tudi glede krivdne odgovornosti toženih strank. V tem delu tožeča stranka nima nobenih pripomb. Nikakor pa se ne more strinjati s tistim delom obrazložitve sodbe, ko je sodišče ugotavljalo, v čem je soodgovornost prvega tožnika in zakaj je upoštevalo njegovo soodgovornost v višini 50 %. V tem delu je sodba nejasna, nerazumljiva in v nasprotju sama s seboj. Pridobitev novega izvedenskega mnenja v ničemer ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja v tej pravdni zadevi, ni pa dopustno in sprejemljivo, da je sodišče neraziskane in nejasne okoliščine pripisalo v škodo tožeče stranke, saj gre pri toženi stranki tudi v delu krivdne odgovornosti za krivdo z obrnjenim dokaznim bremenom in je bilo dokazno breme na strani tožene stranke. V dvomu bi moralo sodišče odločati v korist in ne v škodo tožeče stranke. To je mišljeno predvsem glede neugotovljenega dejstva, kaj je vzrok za zdrs rovokopača v prepad in kdo naj bi domnevno premaknil ročico delovnega stroja. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ko sodišče govori o razlogih, zaradi katerih je upoštevalo soodgovornost prvega tožnika do višine 50 %. Pomanjkljiva je obrazložitev sodišča o tem, da je do prevrnitve stroja prišlo zaradi premika ročice in ne zaradi počasnega drsenja v času izvajanja dejavnosti. Še bolj pomanjkljiva je obrazložitev v delu, ko sodišče zaključuje, da je ročico nehote premaknil prvi tožnik. V nasprotju z listinskimi dokazi je analiza sodišča glede posameznih izvedenskih mnenj. Tožeča stranka opozarja na navedbo v 4. odstavku na strani 6 sodbe, da so profesorji Fakultete za strojništvo v Ljubljani menili, da se je stroj lahko premaknil iz mirovanja zaradi aktiviranja pogonskega sistema, kar se je lahko zgodilo le zaradi premika določenega vzvoda za upravljanje. V tem delu je sodišče povsem nekritično in ni upoštevalo pravnorelevantnih dejstev. Na pripombo tožeče stranke je dr. J.K. opravil pregled celotne dokumentacije razgovor s prvim tožnikom, testiranje pri podobnem stroju s pomočjo profesionalca in nato podal mnenje 9.1.2001. Mnenje se nahaja v sodnem spisu in bi ga moralo sodišče upoštevati vsaj v tolikšni meri, kot je upoštevalo mnenje navedenih profesorjev, nedvomno pa bistveno bolj, saj gre za poglobljeno analizo vseh okoliščin spornega škodnega dogodka. Iz navedenega mnenja jasno izhaja, da do premika delovnega stroja ni prišlo zaradi premika pogonske ročice, ampak iz razloga, ker je v posledici kopanja stroj počasi drsel proti robu brežine, kjer se je udrla bankina pod zadnjim levim stabilizatorjem in je zato prišlo do prevrnitve stroja v prepad. Dr. J.K. takšno možnost šteje za veliko verjetnost. Sodišče bi tudi to mnenje moralo upoštevati pri odločanju v tej zadevi in ga ustrezno obrazložiti, in v tem delu gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodba je namreč nejasna in nerazumljiva in nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je prvi tožnik do 50 % soodgovoren za nastali škodni dogodek. Tožeča stranka sicer sprejema precejšnji del dejanskih ugotovitev sodišča, ki se nanašajo na vzrok nastanka delovne nezgode. S tem v zvezi je mogoče objektivno zaključiti, da kljub številnim pridobljenim izvedenskim mnenjem ni bilo zanesljivo ugotovljeno, kaj je bil glavni razlog za nastanek nezgode. Izvedenska mnenja so si med seboj v precejšnji meri nasprotujoča, do česar se sodišče ni negativno opredelilo v razlogih sodbe. Prvi tožnik je prepričan, da v kritičnem času ni vstopil v kabino stroja, saj za takšno vstopanje ni imel nobenega utemeljenega razloga. Vzrok za zdrs in prevrnitev stroja je treba iskati izključno v njegovi nepravilni postavitvi in fiksiranju, predvsem pa v nezavarovanju stroja proti drsenju na gladki asfaltni površini in posledično drsenju do roba cestišča na neutrjeno bankino. Po mnenju sodnega izvedenca naj bi bil stroj v takšnem položaju, ko naj ne bi bilo več varno delati. Sledila je prevrnitev stroja, po vsej verjetnosti zaradi vdora bankine. Zato je razlog za nezgodo v ravnanju druge tožene stranke zaradi napak pri opravljanju del z rovokopačem, predvsem pa v ravnanju prve tožene stranke, ki je cestišče spremenila v nezavarovano, nekontrolirano in nezakonito delovišče ter dopustila možnost, da se je lahko kdorkoli nemoteno približal in povzpel na diagonalno postavljeni stroj, ki je zapiral celotno cestišče in na ta način onemogočil kakršenkoli prost prehod. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ko je kot vzrok za prevrnitev delovnega stroja smatralo premik pogonske ročice. Če bi sodišče opravilo dovolj natančno oceno vseh izvedenih dokazov, bi moralo zaključiti, da je veliko večja verjetnost za zdrs stroja iz razlogov, ki jih natančno opisuje dr. J.K. v mnenju z dne 9.1.2001. Za takšen zaključek obstojijo vsi materialni dokazi v sodnem spisu. Nikakršnih zanesljivih dokazov pa ni, da bi do prevrnitve stroja prišlo zaradi premika pogonske ročice. Se manj verjetno in dokazano je dejstvo, da je premik pogonske ročice povzročil prvi tožnik. Slednji je stopil zgolj na stopnico pri stroju in v kabino stroja ni vstopil, niti ni mogel vstopiti, saj ni dovolj prostora. O tem zaključku sodišča ni nikakršnih dokazov. Tožena stranka ni v ničemer uspela dokazati, da je prvi tožnik kakorkoli odgovoren za premik ročice. Prvi tožnik je tudi ustrezno strokovno usposobljen in pozna delovanje takšnega stroja. Zato je sam pripravil laično pritožbo glede nekaterih spornih delov sodbe. Prvemu tožniku bi bilo možno pogojno očitati zgolj dejstvo, da je kot kvalificirana oseba dal premalo pozornosti na položaj delovnega stroja in možnost vdora bankine ter da se je v kritičnem trenutku povzpel nanj. Lahko bi govorili o minimalni soodgovornosti prvega tožnika, kvečjemu do višine 20 %. V konkretnem primeru je podana objektivna odgovornost toženih strank. Drugi toženec je bil imetnik nevarne stvari, prva tožena stranka pa je bila glavni izvajalec in nosilec del. Vsa izvedena dela so se opravljala v okviru dejavnosti druge tožene stranke. Poleg objektivne odgovornosti tožene stranke je sodišče ugotovilo tudi krivdno ravnanje obeh tožencev, predvsem delavcev prve tožene stranke. Morebitne nejasnosti v zvezi z vzrokom nastanka škode bi se morale šteti izključno v škodo tožene stranke, ne pa v škodo tožeče stranke. Ker je sodišče v izpodbijanem delu sodbe zmotno ugotovilo dejansko stanje, je v posledici tega napačno uporabilo materialno pravo. Če bi sodišče vsa pravnorelevantna dejstva pravilno ugotovilo, bi moralo ugotoviti, da prvi tožnik ni soodgovoren za nastalo škodo in bi moralo toženi stranki naložiti v plačilo celotno nastalo škodo oziroma podrejeno upoštevati le minimalno sokrivdo. Nepravilna je tudi odločitev sodišča v stroškovnem delu. Tožeča stranka je vsaj v nadaljevanju postopka zaenkrat uspela po temelju 50 %, po višini pa dejansko v celoti. Iz navedenih razlogov je skupni uspeh tožnikov v višini 75 %, uspeh tožencev pa le 25 %. V tem razmerju bi moralo sodišče odločati o povrnitvi stroškov postopka.

5Prvi tožnik v lastni pritožbi predvsem opozarja na nestrokovno postavitev kopača, napake pri postavitvi rovokopača opisuje dr. J.K. v svojem mnenju. Če bi bil rovokopač postavljen tako, kot je trdil drugi toženec (da je bil dvignjen na zadnjih stabilizatorjih dovolj visoko, toliko, da gume niso drsale po tleh), se v takem primeru stroj ne bi mogel speljati tudi, če bi se aktiviral pogonski sistem koles.

6Prva tožena stranka napada sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. V ponovnem postopku je sodišče prišlo do zaključka, da je do premika stroja prišlo zaradi premika ročice za pogon stroja v smeri naprej-nazaj (iz nevtralnega položaja v položaj nazaj) v trenutku, ko se je prvi tožnik povzpel na stroj. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pri odločanju o temelju tožbenega zahtevka prišlo do ugotovitve, da sta toženi stranki soodgovorni za nastali škodni dogodek v višini 50 %. Po mnenju sodišča je pri obeh toženih strankah podana objektivna odgovornost: pri prvi toženi stranki kot investitorju oziroma tistim, ki se z nevarno dejavnostjo ukvarja, prt drugi toženi stranki pa kot imetniku nevarne stvari. Ceste po lastnostih, namenu in načinu uporabe same po sebi ni mogoče opredeliti za nevarno stvar. V zvezi z delom na cesti oziroma konkretnim škodnim dogodkom je treba poudariti, da je bil prvi tožnik službeno poslan na kraj sam. Prvi toženi stranki se očita, da ni preprečila nepooblaščenim osebam dostopa do kraja, kjer so se opravljala dela z rovokopačem in s tem zmanjšala možnosti za nastanek škode zaradi nevarne dejavnosti in nevarne stvari, ter bi morali izvajalci poskrbeti za primerno organizacijo izvedbe del. Očita ji tudi, da je bila cesta na tistem delu zaradi postavitve rovokopača popolnoma zaprta, promet pa ni bil urejen s signalizanti. Res je, da promet po tej cesti ni bil urejen s potrebnimi signalizanti, ki bi vozila ustavljali, vendar je govora samo o vozilih in ne o pooblaščenih osebah, ki so se nahajale na gradbišču in med katere je spadal tudi prvi tožnik, saj se je tam nahajal službeno. Prvi tožnik je pravočasno opazil rovokopač na cesti in je svoje vozilo ustavil približno 200 metrov stran od rovokopača ter se peš odpravil do rovokopača in vstopil vanj. To pomeni, da je ustavil vozilo, ne da bi ga na to opozarjala ustrezna cestnoprometna signalizacija. Zaradi takega ravnanja prvega tožnika ni vzročne zveze med nepostavitvijo signalizacije oziroma zavarovanjem delovišča in škodo, ki je tožnikom nastala oziroma je bila pretrgana izključno zaradi ravnanja prvega tožnika samega. Zmotno je stališče sodišča, da je prva tožena stranka z opustitvijo ukrepov nepooblaščenim osebam omogočila dostop do mesta izvajanja nevarne dejavnosti. Prvi tožnik ni bil nepooblaščena oseba, saj se je službeno odpeljal na kraj zaradi kontrole. Prva tožena stranka je prepričana, da njena objektivna odgovornost v konkretnem primeru ni podana, saj ni mogla pričakovati, da bodo osebe, ki so na kraju dogodka po službeni dolžnosti, ravnale tako, kot je ravnal prvi tožnik, torej da bodo skakale po delovnih strojih, ki so v obratovanju. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je vzrok za pričetek premikanja stroja kot temeljnega vzroka za nastanek škode, premikanje ročice rovokopača, ki jo je premaknil prvi tožnik ob vstopu v rovokopač, kar pomeni, da je škoda nastala izključno zaradi njegovega ravnanja. Odgovornost prve tožene stranke v konkretnem primeru ni podana. Prva tožena stranka se pritožuje tudi zoper odločitev glede višine nepremoženjske in premoženjske škode. Prisojena odškodnina je za oba tožnika previsoko odmerjena in ni v skladu z veljavno sodno prakso za tovrstne primere, kakor tudi glede individualizacije posameznega primera posebej. Prvi tožnik je zaradi posledic nesreče paraplegik, vendar je lahko vseskozi aktivno spremljal sodni postopek. Vezan je na invalidski voziček in je v svojem gibanju gotovo omejen, toda nikakor ne do take mere, da bi mu iz tega naslova šla odškodnina v višini 66.766,82 EUR. Pritožba opozarja na oškodovance z azbestno boleznijo, ko zaradi hude dihalne stiske in hudih bolečin niso sposobni za samostojno normalno funkcioniranje, pa jim je isto sodišče za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prisodilo največ 37.556,30 EUR (I Cp 1450/05).

7Druga tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da jo pritožbeno sodišče v celoti razveljavi in vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper drugega toženca zavrne. Sodišče se je opredelilo o vzrokih za premik stroja. Nobenega dvoma ni, da je pogonsko ročico premaknil tožnik v trenutku, ko je vstopil v kabino in se približal strojniku - drugemu tožencu. Ker je bil drugi toženec obrnjen v smeri izkopa in je prvemu tožniku kazal hrbet, je kazal hrbet tudi volanu in s tem tudi ročici, ki se je nahajala pod volanom. Drugi toženec ročice ne bi mogel vklopiti, saj je položaj njegovega telesa v trenutku vklopa to preprečeval. Stroj je premaknilo ravnanje oškodovanca. Drugi toženec je vseskozi trdil, da je bil stroj v danih okoliščinah pravilno postavljen in mu ni mogoče očitati ničesar. Stroj je bil opremljen z ustreznimi nalepkami, ki so prepovedovale gibanje v njegovem območju. Drugi toženec se ne strinja z odločitvijo sodišča, da je skupaj s prvo toženo stranko krivdno odgovoren zato, ker naj bi prva tožena stranka z opustitvijo zavarovanja delovišča omogočila dostop nepooblaščenim osebam do kraja nevarne dejavnosti, drugi toženec pa zato, ker je pristal na uporabo nevarne stvari - rovokopača v takšnih okoliščinah. Prva tožena stranka bi po mnenju sodišča morala preprečiti nepooblaščenim osebam dostop do kraja, kjer so se opravljala dela z rovokopačem in s tem zmanjšati možnost za nastanek škode, poleg tega bi morali izvajalci poskrbeti za primerno organizacijo izvedbe del. Iz zapisanega izhaja, da že sodišče samo dvomi v to, da bi toženi stranki lahko preprečili možnost za nastanek škode (govori o zmanjšanju možnosti). Tožnik se je smatral za pooblaščeno osebo, ki mora priti na kraj izvajanja del in v ta dela poseči. Ni bil kdorkoli, imel je potrebno znanje, izkušnje, vedenja, bil je oseba, ki se je pri svojem delu vsakodnevno srečevala s podobnimi deli, ki je poznala teren, poznala način izvajanja dela in nevarnosti. Vstopil je v gradbeni stroj tako, da je stal za hrbtom strojniku, ki je upravljal z nevarno stvarjo in ga zaradi delovanja stroja niti ni mogel slišati. Prvi tožnik je želel priti do gradbenega stroja in vanj vstopiti. Navedbe o neki izjemni situaciji so ostale zgolj trditev tožnika in z ničemer izkazane. Drugi toženec ni mogel ne predvidevati, ne pričakovati, da bi nekdo med delovanjem vstopil v delovni stroj za njegovim hrbtom. Vsak normalen človek namreč ve in mora vedeti, da se v gradbeni stroj med delom ne vstopa in velja eno izmed temeljnih pravil, da se gradbenemu stroju med delovanjem ni dovoljeno približevati. V tem pogledu je treba ločevati tudi morebitne odgovornosti obeh toženih strank, četudi je drugi toženec prepričan, da niti prva tožena stranka ne more biti odgovorna za nastanek nesreče. Odločitev sodišča je zato v tem pogledu zelo neživljenjska. Drugi toženec meni, da vzročna zveza ni podana, oziroma da je za nesrečo izključno odgovoren prvi tožnik.

8Intervenient na strani tožene stranke se pritožuje zoper obsodilni del sodbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, prvostopenjsko sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Okoliščine na strani prvega tožnika so izključni vzrok za to, da se je tako tragično poškodoval. Prvostopenjsko sodišče je prezrlo razlago 173. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (1), kot jo je podalo Vrhovno sodišče v tej zadevi in sicer, da mirujoč stroj, na katerega se je nepooblaščeno povzpel prvi tožnik, zanj v danih okoliščinah sam po sebi še ni bil nevaren in je tak postal šele s premikanjem. Vzrok za začetek premikanja stroja je temeljni vzrok za nastanek škode in od odgovora na to vprašanje je odvisna presoja, ali je ravnanje oškodovanca še znotraj ali že zunaj objektivno odgovornega. Glede na ugotovljeno ravnanje prvega tožnika je materialnopravno napačen zaključek sodišča prve stopnje, da gre za deljeno odgovornost pravdnih strank v razmerju 50 %. Tožniku je nastala škoda kot posledica izključno njegovega samovoljnega ravnanja, saj si spričo ugotovljenih dejstev ni mogoče predstavljati, kaj bi moral upravljavec stroja (drugi toženec) storiti, da bi se razbremenil svoje odškodninske odgovornosti. Prvi tožnik nesreče ni utrpel kot udeleženec v prometu in prisotnost delavcev signalistov nikakor ne vpliva na tek dogodkov. Tožnik je brez težav parkiral pred cestno zaporo in se peš odpravil do rovokopača. Na rovokopač se je povzpel samovoljno tako, da je upravljavca stroja s svojo nenadno prisotnostjo presenetil in nenazadnje njega spravil v nevarnost. Če bi postopal tako, da ne bi povsem zanemaril svoje varnosti, bi komunikacijo s strojnikom lahko varno in brez škode opravil nekoliko kasneje. Ravnanje prvega tožnika je treba presojati v luči tehnično izobražene osebe z izkušnjami iz varstva pri delu, ki se je v podobnih okoliščinah na deloviščih pogosto znašla v okviru svojih delovnih nalog. Škoda ne izvira iz dejavnosti toženih strank, temveč izključno iz ravnanja prvega tožnika, ki si je samovoljno sam ustvaril nevarne pogoje dela. Podrejeno stranski intervenient trdi, da je njegov zavarovanec prost odgovornost, ker je bilo ravnanje prvega tožnika povsem nepredvidljivo in neprepričljivo.

9Pritožbe niso utemeljene.

10Tožeča in obe toženi stranki uveljavljajo pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb postopka. Tožeča stranka trdi, da je izpodbijana sodba glede ugotovljene soodgovornosti nejasna in nerazumljiva ter v nasprotju sama s seboj, glede vzroka nastanka škodnega dogodka je pomanjkljivo obrazložena, zaključki so v nasprotju z listinskimi dokazi, sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja dr. J.K. Toženi stranki pa bistvenih kršitev določb postopka nista konkretizirali. Preizkus izpodbijane sodbe je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka in tudi ne tistih, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in so naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (2). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse bistvene okoliščine, pomembne za odločitev, navedlo je ustrezne razloge, iz katerih je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in se sodbo da preizkusiti. Protispisnosti in nasprotij pritožbeno sodišče ni zasledilo. Če tožeča stranka ni zadovoljna z rezultatom dokazne ocene, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Na trditve tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do mnenja dr. J.K. z dne 9.1.2001, pritožbeno sodišče odgovarja, da je po spisovnem gradivu v kazenskem postopku Fakulteta za strojništvo iz Ljubljane dne 9.6.2000 podala mnenje, ki so ga podpisali profesorji dr. F.K., dr. J.K. in dr. I.P. Prvi tožnik se je sam obrnil na dr. J.K., ki je zanj izdelal mnenje (priloga A9), v katerem je zavzel drugačno stališče kot v prej omenjenem mnenju in je pritrdil tožnikovim stališčem. Prvi tožnik je sam med pravdo angažiral strokovnjaka, ki je sodeloval že pri izdelavi mnenja v kazenskem postopku. Dr. J.K. je tako le pomočnik prvega tožnika in ne pomočnik sodišča, saj je delal po navodilih prvega tožnika, je torej njegov svetovalec, ki mu s strokovnim znanjem in izkušnjami pomaga pri uveljavljanju njegovih pravic. Sodišče lahko uporabi tako mnenje kot del navedb prvega tožnika, je pa na podlagi mnenj ostalih izvedencev ugotovilo, da večina podanih mnenj ne govori v prid trditvam prvega tožnika, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh izvedenskih mnenj, podanih v kazenskem postopku zoper drugega toženca (3), in v pravdnem postopku, podalo svoje zaključke na podlagi mnenj, in s tem, ko se ni izrecno opredelilo do omenjenega privatnega mnenja kot dela navedb prvega tožnika, ni zagrešilo očitane bistvene kršitve postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, in tudi ni kršilo določb postopka o dokazovanju z izvedenci.

11Obe toženi stranki in intervenient izpodbijajo temelj tožbenega zahtevka in svojo soodgovornost, tožnik pa ugotovljeni delež soodgovornosti, zato je pritožbeno sodišče vse pritožbe glede temelja in soodgovornosti obravnavalo skupaj.

12Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je prvi tožnik hudo telesno poškodoval, ko se je v času gradnje podpornega zidu nepooblaščeno povzpel na delovni stroj - rovokopač, stroj se je začel premikati in je s ceste zgrmel po pobočju navzdol, preden je tožniku uspelo seskočiti. Pri delih je bila prva tožena stranka udeležena kot izvajalec del, drugi toženec (lastnik in upravljavec rovokopača) pa kot podizvajalec. V danem primeru je bil rovokopač v obratovanju med izvajanjem izkopa, ko je stal na ozki cesti na strmem pobočju, nevarna stvar, delo z njim, to je kopanje jame na strmi brežini pod cesto, pa nevarna dejavnost, iz katere izhaja večja škodna nevarnost za okolico. Glede ugotovljene objektivne odgovornosti toženih strank pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Materialnopravna podlaga je v določbah 173. in 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Prva tožena stranka odgovarja kot investitor, oziroma tisti, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo, drugi toženec pa kot imetnik nevarne stvari. Držijo trditve prve tožene stranke, da ceste po svojih lastnostih, namenu in načinu uporabe same po sebi ni mogoče opredeliti za nevarno stvar, enako velja za mirujoč stroj. Vendar je cesta v konkretnem primeru to postala v zvezi z izgradnjo podpornih zidov pod cesto in izvajanjem priprav na tako gradnjo, kar je tudi kopanje sondažnih jam v konkretnih okoliščinah (ozko cestišče, strmina). Prva tožena stranka se je ukvarjala z izgradnjo podpornih zidov in izvajanjem priprav na tako gradnjo v nevarnih okoliščinah - na strmem terenu pod ozko cesto. Drugi toženec je delal za prvo toženo stranko kot podizvajalec s svojim strojem, ki je v obratovanju v opisanih okoliščinah gotovo nevarna stvar, dokazni postopek pa ni potrdil, da se je prvi tožnik povzpel na mirujoč stroj, kot hoče v pritožbi prikazati intervenient. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi krivdno odgovornost toženih strank. Prva tožena stranka kot izvajalec ni poskrbela za primerno organizacijo izvedbe del, saj promet na cesti, ki je bila zaradi del popolnoma zaprta, ni bil urejen s signalizanti, ki bi ustavljali vozila in preprečevali dostop do stroja v obratovanju. Prva tožena stranka se ne more razbremeniti s trditvami, da je bil prvi tožnik tudi strokovna oseba in bi mu lahko samo fizično sila preprečila dostop, saj je svoje vozilo varno ustavil pred oviro na cesti. Dejstvo je, da kraj izvajanja del ni bil ustrezno zavarovan tako, da bi komurkoli preprečil dostop do stroja med obratovanjem, prvi toženec pa je pristal na uporabo nevarne stvari v takih okoliščinah in teh zaključkov sodišča prve stopnje pritožbi toženih strank nista omajali.

13Dejstvo, da je bil prvi tožnik tehnično izobražena in izkušena oseba je lahko le razlog, ki se upošteva pri oceni njegove soodgovornosti, ne pa razbremenilni razlog toženih strank, ki bi se svoje objektivne odgovornosti razbremenili, če bi dokazali razloge za ekskulpacijo iz 1. in 2. odstavka 177. člena ZOR, česar tudi po presoji pritožbenega sodišča nista storili. Pač pa sta dokazali, da je za nesrečo soodgovoren tudi tožnik, ker sta dokazali njegovo delno krivdo v smislu 3. odstavka 177. člena ZOR.

14Toženi stranki sta zatrjevali, da je za nastanek nesreče izključno kriv prvi tožnik. Sodišče prve stopnje je ugotavljalo: - vzrok, ki je pripeljal do premika rovokopača, ko je nanj stopil prvi tožnik, - ali je premik povzročilo ravnanje prvega tožnika, ki naj bi premaknil ročico stroja za upravljanje in ga nehote spravil v pogon, - in ali je do premika stroja prišlo zaradi nepravilne postavitve stroja oziroma dela z njim. V kazenskem postopku zoper drugega toženca so bili postavljeni štirje izvedenci in v pravdnem postopku dva. Sodišče prve stopnje je v razloge izpodbijane sodbe povzelo mnenja vseh izvedencev in zaključilo, da je do premika stroja prišlo zaradi premika ročice za pogon stroja v smeri naprej - nazaj iz nevtralnega položaja v položaj nazaj. To potrjuje večina izvedenskih mnenj (razen mnenja A.J., ki ga je v kazenskem postopku angažiral sam prvi tožnik in izvedenca M.P.). Sodišče je do navedenega zaključka prišlo z oceno mnenj izvedencev v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi, torej na podlagi opravljene dokazne ocene. Priče, ki so bile prisotne ob dogodku, so govorile o nenadnem premiku stroja, kar govori v prid zaključku, da so mnenja izvedencev, ki kot vzrok premika stroja navajajo vklop ročice, bolj prepričljiva. Izpovedi prič (E.K., Z.K.) o nenadnem premiku stroja izključujejo trditve o postopnem drsenju stroja proti globeli. Drugi toženec je tudi povedal, da je stroj sunkovito trznil. Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da ni ne logično in ne verjetno, da drugi toženec ne bi pravočasno zaznal postopnega drsenja stroja, kot trdi tožeča stranka, saj gre za strokovno usposobljeno osebo, ob takih premikih bi bil tudi sam izpostavljen nevarnosti, zato je utemeljeno pričakovati, da bi premikanje stroja pravočasno zaznal in ukrepal. Sodišče prve stopnje je moralo odgovoriti še na nadaljnje vprašanje: kdo je (nehote) premaknil ročico za vklop in spravil stroj v pogon, ali je bil to strojnik - drugi toženec ali prvi tožnik. Na podlagi mnenj izvedencev je ugotovilo, da je bila konstrukcija rovokopača taka, da je omogočala nehoteni vklop ročice vklopa, ki je bila pod volanom in njen premik ni zahteval posebne sile ter ni bilo nobene varovalke, ki bi to preprečevala. Pritožbeno sodišče se pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da je ročico nehote premaknil prvi tožnik, ki se je z namenom komunikacije s strojnikom povzpel na rovokopač in tega tožeča stranka s pritožbo ni izpodbila, saj iz izpovedi drugega toženca izhaja, da je takrat upravljal z roko kopača, pri tem je uporabljal obe roki, proti prvemu tožniku je bil obrnjen s hrbtom, reagiral je šele ob premiku, ko je ročico iz položaja nazaj potisnil v položaj naprej. Tožeča stranka pa pravilno opozarja, da tudi drugi toženec ni storil vsega za varno delo: stroj bi moral ob dejstvu, da je konstrukcija stroja omogočala nehoten premik ročice tudi z njegove strani, s čimer je bil gotovo seznanjen, stroj postaviti in stabilizirati tako, da se tudi ob nehotenem vklopu ročice pogona ne bi premaknil (kar govori tudi za njegovo krivdno odgovornost). Čim gre za dogodek, ki ni nepričakovan, se tožena stranka ne more razbremeniti objektivne odgovornosti, zato, kolikor izpodbijajo odločitev o temelju odgovornosti, pritožbe toženih strank niso utemeljene, saj se niso razbremenile niti krivdne odgovornosti.

15Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev moralo tehtati okoliščine glede na vzrok, za katerega nosita odgovornost toženi stranki, na drugi strani pa krivdno odgovornost toženca. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožeče stranke, da prvi tožnik ni niti deloma kriv za škodni dogodek oziroma le v majhnem delu. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, da se je kot tehnično izobražena in izkušena oseba povzpel na delovni stroj, ko je ta obratoval, je bilo njegovo ravnanje hudo malomarno. Prvi tožnik bi gotovo lahko počakal na prekinitev dela oziroma opozoril strojnika nase, če mu je želel kaj osebno povedati. Ugotovljeno je bilo, da je premaknil ročico in je s tem ustvaril pogoje za premik stroja. Ne gre prezrti, da se je sam spravil v tako situacijo in da je bilo v njegovem ravnanju več nepravilnosti, kot je bilo že navedeno, zaradi katerih je prišlo do škodnega dogodka. Med postopkom ugotovljene okoliščine kažejo tudi na velik obseg prispevka prvega tožnika k nastanku nezgode. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna uporaba 3. odstavka 177. člena ZOR narekuje razmejitev odgovornosti, kot jo je ugotovilo sodišča prve stopnje in so pritožbe glede temelja in ugotovljene soodgovornosti neutemeljene.

16Višino dosojene odškodnine izpodbija smo prva tožena stranka. Navaja, da se pritožuje zoper odločitev glede višine nepremoženjske in premoženjske škode, trdi, da je prisojena odškodnina za oba tožnika previsoko odmerjena in ni v skladu z veljavno sodno prakso za tovrstne primere kakor tudi glede individualizacije primera. Po vsebini izpodbija samo dosojeno nematerialno škodo in še to preveč pavšalno, saj je pritožba v tem delu usmerjena le v trditve, da odmerjena odškodnina ni v skladu z veljavno sodno prakso. Pritožbeno sodišče je ob tako pavšalnih navedbah višino dosojene odškodnine preizkusilo samo v okviru uradnega preizkusa (2. odstavek 350. člena ZPP) in je pri tem ugotovilo, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno odmerilo odškodnino za nematerialno škodo v skladu z določbama 200. in 203. člena ZOR, upoštevalo je vse okoliščine konkretnega primera, načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine in odmerjena odškodnina ne odstopa od višine odškodnin v podobnih primerih v. sodni praksi. Pritožba ponuja primerjavo dosojene odškodnine v predmetni zadevi z odškodnino v primeru oškodovanca z azbestno boleznijo. Ne gre za primerljiva primera, saj mora sodišče upoštevati vse konkretne okoliščine in specifičnosti primera, kar je v danem primeru tudi storilo.

17Tožeča stranka izpodbija stroškovno odločitev, meni, da je njen uspeh v sporu višji. Tudi po presoji pritožbenega sodišče je tožeča stranka uspela s približno polovico zahtevka, upoštevaje tako temelj kor višino in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, posameznih stroškovnih postavk pa pritožba ne izpodbija.

18Iz navedenih razlogov pritožbe tožeče stranke, obeh toženih strank in intervenienta niso utemeljene, zato je pritožbeno sodišče njihove pritožbe zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (člen 353 ZPP).

19Odločitev o zavrnitvi zahtevkov pritožnikov za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je zajeta že v odločitvi o glavni stvari (člen 165 ZPP v zvezi s členom 154 ZPP).

--------------------------------------------------

op. št. 1: ki se v predmetni zadevi uporablja na podlagi določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ); v nadaljevanju: ZOR

op. št. 2: Pri odločanju o pritožbah je sodišče v zvezi s 130. Členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D) uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku, ki so veljale na dan izdaje sodbe prve stopnje (uradno prečiščeno besedilo ZPP UPB3, Ur.l. RS, št. 73/2007); v nadaljevanju: ZPP.

op. št. 3: ki se je na prvi stopnji končal z oprostilno sodbo, na drugi stopnji pa z ustavitvijo postopka zaradi zastaranja