VSK sodba I Cp 442/2016

Pritožbi se delno ugodi in se sodba tako spremeni, da se:
- v I. točki izreka znesek 86.945,32 EUR zniža na znesek 26.945,32 EUR in se za razliko tožbeni zahtevek zavrne;
- v IV. točki izreka znesek 6.516,17 EUR zniža na znesek 995,00 EUR.

Sicer se pritožba zavrne in se v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.086,15 EUR, v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju: sodišče) razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnik) iz naslova odškodnine za nematerialno škodo plačati znesek 86.945,32 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2012 dalje do plačila (I. točka izreka); iz naslova odškodnine za materialno škodo znesek 4.205,52 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.3.2012 dalje do plačila (II. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 296.054,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2012 dalje do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 91.150,84 EUR za čas od 2.12.2011 do 29.2.2012) je zavrnilo (III. točka izreka) in toženko zavezalo k plačilu pravdnih stroškov tožnika v znesku 6.516,17 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude (IV. točka izreka). Tako je odločilo, ko je ugotovilo, da je za škodo, ki jo je tožnik utrpel v prometni nezgodi dne 25.6.2006 v celoti podana odgovornost toženkinega zavarovanca. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik iz naslova odškodnine za nematerialno škodo upravičen do zneska v višini 147.000,00 EUR (za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 55.000,00 EUR, za strah 10.000,00 EUR, za duševne bolečine splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti 75.000,00 EUR in za duševne bolečina zaradi skaženosti 7.000,00 EUR). Upoštevaje tožniku že izplačano in valorizirano odškodnino v višini 60.057,60 EUR, je sodišče tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo nematerialne škode ugodilo do višine 86.965,32 EUR. Na račun materialne odškodnine je sodišče tožniku prisodilo odškodnino v skupnem znesku 4.205,52 EUR in sicer 4.000,00 EUR na račun nakupa blazine za elektroterapijo in stimulatorja ter 205,52 EUR na račun potnih stroškov v zvezi z zdravljenjem.

2Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščenki pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožniku prizna nižjo odškodnino od prisojene oziroma, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču v ponovno sojenje. Očita, da je sodišče napačno uporabilo določbo 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ker je tožniku priznana odškodnina iz naslova utrpelih telesnih bolečin in nevšečnosti, strahu, duševnih bolečin z zmanjšanjem življenjske aktivnosti in skaženosti, pretirana in odstopa od prisojenih odškodnin v primerljivih primerih (prim.VS RS II Ips 2/2013, VIII Ips 182/2013, II Ips 1077/2007, II Ips 102/2012, II Ips 750/2005). Upoštevaje sodno prakso je bistveno pretirana odškodnina za utrpele telesne bolečine in nevšečnosti in bi le-ta morala biti nižja za najmanj 20 povprečnih neto plač. Previsoka in pretirana je tudi priznana odškodnina za strah. Intenziven primarni strah je po mnenju izvedenca trajal le kratek čas. Hud sekundarni strah je tožnik trpel vse do hospitalizacije in prvega operativnega posega, ko je bil ugotovljen obseg poškodbe in predviden nadaljnji potek zdravljenja. Ob postavitvi diagnoz in začetku zdravljenja poškodb se je tožnik soočil z lastnim zdravstvenim stanjem in nadaljnjim potekom zdravljenja ter predvidenim uspehom le-tega, v življenjski nevarnosti pa ni bil. Kasneje tekom zdravljenja, tudi ob poslabšanju stanja in potrebi po dodatnih posegih, strah vendarle ni bil več tako intenziven, čeprav je bil tožnik gotovo zaskrbljen za izid zdravljenja. Upoštevaje navedeno toženka meni, da je odškodnina v višini 10.000,00 EUR pretirana in bi šlo tožniku največ 4.000,00 EUR iz tega naslova.

3Ne strinja se tudi s s priznano odškodnino iz naslov duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je tožnik po v prometni nesreči utrpelih poškodbah še vedno delovno sposoben in lahko, ob upoštevanju določenih omejitev, opravlja drugo delo, v kolikor se ustrezno usposobi, za kar pa ni zainteresiran. Priznana mu je invalidnost II. kategorije. Dejansko je tožnik po zaključku zdravljenja opravljal drugo delo v svojem poklicu oziroma isti stroki, vse do nesreče 6.4.2012, ko je med delom, kljub temu, da je zanj veljala omejitev opravljanja dela na višini, padel s strehe objekta, z višine 4-ih metrov. V vsakdanjem življenju tožnik ni odvisen od pomoči drugih, ampak je lahko povsem samostojen. Izvedenec je navedel, da tožnik za športne aktivnosti ni sposoben, tožnik pa je sam izpovedal, da lahko plava in da mu je ta aktivnost priporočena. Pravična odškodnina iz tega naslova bi lahko zato znašala največ 3.000,00 EUR. Pretirana je tudi odškodnina za skaženost. Vse brazgotine in deformacije lahko tožnik večji del leta skrije pod oblačili in obutvijo, le šepanja ne more prikriti. Bergel ob in po zaključku zdravljenja predmetne poškodbe ni uporabljal, uporabljat jih je začel tekom zdravljenja poškodbe z dne 6.4.2012. Uporaba bergel torej ni posledica prometne nesreče z dne 25.6.2006. Priznana odškodnina iz tega naslova je pretirana in bi po mnenju toženke morala biti za najmanj 25 povprečnih neto plač nižja. Upoštevaje vse navedeno je po mnenju toženke celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 147.000,00 EUR pretirana. Sodna praksa v bistveno hujših primerih priznava nižje odškodnine (prim. II Ips 243/2012). Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati tudi invalidnino. Tožnik prejema 58,02 EUR mesečne invalidnine, kar letno znaša 700,00 EUR. Ob upoštevanju tožnikove starosti in dejstva, da znaša pričakovana življenjska doba za moškega 76 oz. 77 let, bo ta invalidnino prejemal še približno 40 let in tako skupaj prejel skoraj 28.000,00 EUR iz tega naslova. Za navedeni znesek pa nikakor ni mogoče reči, da je zanemarljiv in kot tak ne more omiliti prizadetosti tožnika, kar je namen odškodnine iz tega naslova. S tem, ko sodišče zneska invalidnine ni vštelo v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba se sklicuje na zdravstveno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je bila tožniku, z namenom omogočanja daljše hoje brez bolečin, boljše simetrije hoje in preprečevanja prevelikih naporov in obremenitev kolen in hrbtenice, svetovana uporaba ortopedske obutve. Sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo njen ugovor, da tožnik, s tem, ko ne uporablja priporočene ortopedske obutve, prispeva k hitrejšemu pojavu obrabnih sprememb. Dejstvo je, da je izvedenec medicinske stroke potrdil, da neuporaba ortopedske obutve vpliva na hitrejši pojav obrabnih sprememb, zaradi česar bi sodišče pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti moralo upoštevati toženkin ugovor o prispevku tožnika k poslabšanju zdravstvenega stanja zaradi neuporabe ortopedske obutve. Napačno je sodišče prisodilo tožniku tudi odškodnino za premoženjsko škodo v višini 4.205,52 EUR. Tožnik ni izkazal, da bi za potrebe zdravljenja nabavil blazino za elektroterapijo in stimulator, saj dokazil o nakupu teh pripomočkov ni predložil. Iz tega naslova je zato prvostopenjsko sodišče neutemeljeno priznalo znesek 4.000,00 EUR.

4Napačno je sodišče obračunalo in priznalo pravdne stroške, saj je tožniku priznalo nagrado za predpravdni postopek, ki mu ne pripada. Napačno je določilo tudi tožnikov uspeh v pravdi, saj bi pri ugotavljanju uspeha ločeno po temelju in višini moralo upoštevati, da je toženka temelju ugovarjala samo v deležu 25 %. Toženka priglaša stroške pritožbenega postopka.

5Na pritožbo je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovoril tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbenega postopka.

6Pritožba je delno utemeljena.

7Temeljni vodili za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri posameznem oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Sodišče je pri odmeri odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo stopnjo, kot tudi trajanje fizičnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnik je v škodnem dogodku dne 25.6.2006 utrpel pretres možganov, nateg vratnih mišic, odprt, zdrobljen sklepni zlom leve skočnice z izpahom, zdrobljen sklepni zlom desne skočnice, udarnino leve rame, odrgnine in udarnine spodnje ustnice, nosu, predela obeh pogačic in obeh goleni. Zdravljenje poškodb je bilo zahtevno in dolgotrajno, saj je bilo zaključeno 1.3.2010. V času zdravljenja je tožnik trpel številne nevšečnosti, saj je imel več operacijskih posegov, po vsaki operaciji je dobival infuzije z analgetiki in drugimi zdravili, rane so bile večkrat prevezane, šivi oziroma sponke so bile po večjih posegih odstranjene, rano na notranji strani levega gležnja je prevezoval do zaključka zdravljenja, mesec dni je imel nameščeno vakumsko drenažo na rani na levem gležnju, zunanji fiksatelj je nosil šest mesecev, longeto na levi in desni nogi je nosil skupaj 16 mesecev, na voziček je bil vezan cca. leto dni, bergle je uporabljal dve leti, na daljše razdalje pa jih je uporabljal do zaključka zdravljenja, bil je devetkrat hospitaliziran v skupnem trajanju 140 dni, v zdravilišču je bil stacioniran 14 dni, antibiotik je jemal s presledki skoraj 3 leta, opravil je šest CT preiskav, vsaj 72 x je bil rentgensko slikan, vsaj 31 x je bil na pregledu pri specialistu, več kot 120 x pri osebnem zdravniku, v času zdravljenja je bilo tožniku predpisanih vsaj 32 škatlic močnih analgetikov na recept, poleg tega pa je jemal tudi lažje analgetike, ki se jih dobi brez recepta. Upoštevaje mnenje izvedenca je sodišče zaključilo, da je tožnik trajne, zelo hude bolečine trpel šest dni, trajne hude bolečine 22 dni, bolečine srednje hude intenzitete 16 tednov, trajne bolečine lahke intenzitete sedem mesecev. Tudi po zaključenem zdravljenju 1.3.2010 do nezgode 6.4.2012 je tožnik praktično vsakodnevno trpel občasne lahke in srednje hude bolečine pri razgibavanju, obremenjevanju, po naporih zaradi hoje po stopnicah, navkreber in navzdol, pri hoji po neravninah, in bi jih tudi v bodoče, zlasti bolečine v desnem gležnju pa bo trpel ponovno po zaključenem zdravljenju zaradi poškodb z dne 6.4.2012, ko bo lahko spet obremenjeval desno nogo. Pritožbeno sodišče je primerjalo višino odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti v konkretnem primeru z drugimi podobnimi primeri (1) in je ob upoštevanju načela objektivne pogojenosti višine odškodnine ocenilo, da je sodišče tožniku iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti priznalo previsoko odškodnino. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob upoštevanju okoliščin na stani tožnika na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirov, ki jih je ob primerljivih primerih začrtala sodna praksa, pravična odškodnina za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, odškodnina v višini 38.000,00 EUR, kar predstavlja na dan sojenja približno 38 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji.

8Ob upoštevanju meril, navedenih v zgornji točki te obrazložitve, je po oceni pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče previsoko odmerilo tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. V postopku je bilo objektivno ugotovljeno, da tožnik ni sposoben za delo v svojem poklicu, to je za: zaključna gradbena dela, montažo sten in stropov, sposoben pa je za dela izmenoma stoje in sede, brez dela na višini, daljše hoje, zlasti po neravnem terenu in stopnicah, brez počepanja in poklekanja in je zato potrebna poklicna rehabilitacija. Tožnik je bil razvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe. Tožnik tudi ni sposoben za opravljanje večine gospodarskih aktivnosti, gospodinjske pa zmore s povečanimi napori. Sposoben je za hojo po urejenem terenu na kratke razdalje, na primer za krajše sprehode, za oskrbovanje, za lažja gospodinjska dela. Športne aktivnosti tožnik ni sposoben. Upoštevaje navedeno in ob upoštevanju primerov, ki jih je v podobnih zadevah začrtala sodna praksa (2), je pravična odškodnina za duševne bolečine zaradi splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnina v višini 37.000,00 EUR, kar predstavlja cca. 37 povprečnih plač. Ni se pa mogoče strinjati s pritožbo, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker zneska invalidnine ni vštelo v odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču, da invalidnina v ugotovljeni višini glede na obseg tožnikove škode ne bi mogla resno vplivati kot zadoščenje za zmanjšanje njegove prizadetosti, zato je sodišče pri odmeri odškodnine utemeljeno ni upoštevalo (3). Kar se tiča ugovora toženke, da tožnik s tem, ko ne uporablja priporočene ortopedske obutve, prispeva k hitrejšemu pojavu obrabnih sprememb, se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge prvostopenjskega sodišča, ki jih je navedlo v 16. točki obrazložitve in s katerimi v celoti soglaša.

9Pritožnica utemeljeno izpodbija tudi dosojeno odškodnino za prestani strah, na račun katerega je sodišče priznalo 10.000,00 EUR, kar predstavlja cca. 10 povprečnih plač. Kot izhaja iz sodne prakse (4) pa je bila odškodnina v višini 10,8 povprečnih plač dosojena oškodovancu, ki je utrpel bistveno težje poškodbe od tožnika, posledično pa je trpel intenziven sekundarni strah, ki je trajal ves čas zdravljenja in je bil tako intenziven, da je moral ves čas jemati pomirjevala. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ob upoštevanju vseh okoliščin na strani tožnika na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirov, ki jih je ob primerljivih primerih začrtala sodna praksa, pravična odškodnina za prestani strah odškodnina v višini 5.000,00 EUR, kar predstavlja cca. 5 povprečnih neto plač.

10Na račun odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče tožniku odmerilo odškodnino v višini 7.000,00 EUR, kar predstavlja cca. 7 povprečnih plač. Ni jasno, na kaj meri pritožba, ko navaja, da je odškodnina iz tega naslova, upoštevaje sodno prakso, pretirana in bi po njenem mnenju morala biti za najmanj 25 povprečnih neto plač nižja. Upoštevaje tožnikovo starost in ostale okoliščine tega primera ter na drugi strani odškodnine, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa, je odškodnina na račun skaženosti povsem primerna.

11Zgolj s trditvami, da tožnik ni izkazal, da bi za potrebe zdravljenja nabavil blazino za elektroterapijo in stimulator, pritožba tudi ni uspela izpodbiti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča, ki je svoje zaključke o tem, da je tožnik navedeni napravi nabavil oprlo na tožnikovo izpoved in izjavo priče M.D., iz katere izhaja, da so prav navedeni pripomočki bistveno pomagali pri zdravljenju poškodb ter skrajšali čas rehabilitacije po večkratnih operacijah.

12Po povedanem je pritožbeno sodišče skupno odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 147.000,00 EUR, ki jo je sodišče ocenilo kot primerno, znižalo za znesek 60.000,00 EUR in tako ocenilo, da bi bila primerna celokupna odškodnina za nematerialno škodo, odškodnina v višini 87.000,00 EUR, kar na dan sojenja predstavlja približno 87 neto plač v RS in je primerljiva odškodninam, ki so bile prisojene v primerljivih primerih. Toženki, ki se s sklicevanjem na primere II Ips 1077/2007, II Ips 750/2005, II Ips 2/2013 in II Ips 243/2012 zavzema za še nižjo odškodnino, ni mogoče slediti, že zato, ker je bila v vseh primerih, na katere se sklicuje, zavrnjena revizija tožene stranke oziroma je bilo v enem primeru po kriteriju kraja dogodka uporabljeno hrvaško pravo. Upoštevaje že izplačano in revalorizirano odškodnino za nematerialno škodo, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da gre tožniku iz naslova nematerialne odškodnine še znesek v višini 26.945,32 EUR in izpodbijano sodbo v ugodilnem delu ustrezno spremenilo (358. člen ZPP).

13Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je ponovno odločalo o stroških postopka na prvi stopnji. Pri tem je izhajalo iz prvotne odmere stroškov obeh strank, ki jo je opravilo sodišče. Toženka se sicer protivi obračunu nagrade za predpravdni postopek, ki pa je sodišče sploh ni odmerilo. Sicer pa držijo pritožbene navedbe, da je bil zanjo temelj sporen le v delu nad 75 %. Tožnik je po temelju uspel v celoti, ker pa je bil za toženko temelj sporen le v višini 25 % in ker je tožnik po višini (upoštevaje odškodnino dosojeno na pritožbeni stopnji) uspel z 8 %, je njegov skupni uspeh v pravdi 16,5 %, uspeh toženke pa 83,5 %. Upoštevaje uspeh gre tako tožniku iz naslova stroškov 1.836,00, toženki pa 841,00 EUR. Po medsebojnem pobotu mora toženka tožniku povrniti 995,00 EUR na račun stroškov pred sodiščem prve stopnje.

14Ker je toženka delno uspela s pritožbo, ji je tožnik dolžan povrniti sorazmerni del njenih pritožbenih stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 1.086,15 EUR in predstavlja del sodne takse za pritožbo.

----------------------------------------------

op. št. 1: II Ips 891/2006, v kateri je oškodovanec trpel obsežnejše poškodbe in več nevšečnosti kot tožnik (šest operativnih posegov v splošni anesteziji) in mu je bila priznana odškodnina iz tega naslova v višini 52 plač in odločba II Ips 102/2012, v kateri je bilo oškodovancu, ki je v razmeroma dolgotrajnem zdravljenju sicer prestajal manj fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznanih 21 plač.

op. št. 2: prim. II Ips 102/2012, v kateri je bila oškodovancu, mlademu moškemu priznana odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 41 plač.

op. št. 3: prim. II Ips 532/2007.

op. št. 4: prim. II Ips 20/2010.