VSC sodba Cpg 93/2017

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi glede izpodbijane I. točke izreka sodbe za izpodbijanih 1.744,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 3. 3. 2013 dalje do plačila in se v tem delu izrek izpodbijane sodbe spremeni tako da glasi: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 29615/2013 z dne 6. 3. 2013 se pusti delno v veljavi v drugem odstavku izreka, kjer je toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni plača znesek 5.233,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2013 dalje do plačila, ter v tretjem odstavku izreka glede plačila izvršilnih stroškov v višini 29,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2013 dalje do plačila, v presežku za vtoževanih 1.744,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2013 dalje do plačila se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.”

II. Pritožbi tožeče stranke se glede izpodbijane II. točke izreka sodbe ugodi, tako da sedaj glasi: “Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki plačati 4.321,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila.”

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 139,87 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila.

IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 124,68 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila.

V. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 386/2016 z dne 5. 1. 2017 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 29615/2013 z dne 6. 3. 2013 se pusti delno v veljavi v drugem odstavku izreka, kjer je toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni plača znesek 6.977,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2013 dalje do plačila, ter v tretjem odstavku izreka glede plačila izvršilnih stroškov v višini 29,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2013 dalje do plačila. II. Tožena stranka je dolžna v 15. dneh tožeči stranki plačati 3.610,11 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila.”

2Zoper to sodbo je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Tožena stranka priglaša stroške pritožbe.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

5Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

6Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila zoper II. točko izreka sodbe (sklep o stroških) iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep glede stroškov postopka spremeni tako, da tožeči stranki prizna še 711,504 EUR stroškov postopka.

7Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

8Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke je utemeljena.

9Sodišče prve stopnje najprej pojasnjuje, da je v tej zadevi že dvakrat razsodilo.

10Povzema, da je odločilo s sklepom in sodbo I Pg 880/2013 z dne 4. 3. 2014 in sicer na sledeč način: “I. Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 7.545,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2013 dalje. II. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 8.058,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2013 dalje. III. Ugotovi se, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 5.194,95 EUR. IV. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 29615/2013 z dne 6. 3. 2013, se vzdrži v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 7.545,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2013 dalje in izvršilnih stroškov v višini 26,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2013 dalje, vse v 15. dneh. V. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 29615/2013 z dne 6. 3. 2013, se razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 7.249,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2013 dalje in izvršilnih stroškov v višini 29,12 EUR ter se tožbeni zahtevek v navedenem obsegu zavrne. VI. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 29615/2013 z dne 6. 3. 2013, se razveljavi v 1. in 3. odstavku izreka, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 808,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2013 dalje in se tožba v navedenem obsegu zavrže. VII. Vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.” Zoper to odločbo se je pritožila samo tožeča stranka. Po pritožbi v zvezi z odločbo, izdano v prvotnem odločanju, ni bila sporna presoja sodišča prve stopnje, da je neutemeljen tožbeni zahtevek tožeče stranke za znesek 272,02 EUR. Pritožbeno sodišče je nato s sodbo in sklepom I Pg 148/2015 pritožbi tožeče stranke glede izpodbijane II. in V. točke izreka sodbe delno ugodilo za izpodbijanih 6.977,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2013 dalje in v V. točki izreka glede izvršilnih stroškov in v celoti ugodilo glede izpodbijane VII. točke izreka sodbe in v tem obsegu izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, v preostalem pa pritožbo glede izpodbijane II. točke izreka za znesek 1.080,42 EUR z zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2013 dalje in glede izpodbijane V. točke izreka za znesek 272,02 EUR z zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2013 dalje ter glede izpodbijane VI. točke izreka pritožbo zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijano sodbo. Nadalje je odločilo, da bo o pritožbenih stroških odločeno s končno odločbo.

11Sodišče prve stopnje je nato v ponovljenem postopku s sodbo I Pg 148/2015 z dne 22. 12. 2015 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 29615/2013 z dne 6. 3. 2013, razveljavilo v 1. in 3. odstavku izreka, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo zneska 6.977,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2013 dalje in izvršilnih stroškov v višini 29,12 EUR ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Višje sodišče v Celju je ob pritožbi tožeče stranke s sklepom Cpg 137/2016 z dne 15. 7. 2016 sodbo prvostopenjskega sodišč razveljavilo in vrnilo zadevo v novo odločanje z napotilom, da mora sodišče v ponovljenem postopku natančno in celovito ugotavljati dejansko stanje glede nastanka zatrjevanega solastništva tožene stranke na ogrevalnem sistemu in nato pravilno uporabiti materialno pravo, ki je v časovnih dimenzijah zatrjevane pridobitve solastništva urejalo solastništvo ter ponovno odločiti glede obstoja vtoževane terjatve tožeče stranke, ki predstavlja fiksne stroške lastnika toplovodnega sistema za obdobje junij 2012 - januar 2013.

12Iz obrazložitve izpodbijane sodbe, izdane v tretjem sojenju izhaja: (-) da tožeča stranka vtožuje kot upravnik toplovodnega sistem v mestu Ž. še znesek 6.977,60 EUR s pripadki iz naslova tako imenovanih fiksnih stroškov za obdobje od vključno junija 2012 do vključno januarja 2013 (osem mesecev po 872,20 EUR); (-) da tožeča stranka zahtevek utemeljuje na trditvi, da naj bi bila tožena stranka solastnik toplovodnega sistema v mestu Ž., in je tako dolžna plačevati tako imenovane fiksne stroške tega sistema tudi po 1. 6. 2012, ko je odpovedala pogodbo, saj jo veže 6 mesečni odpovedni rok in fiksni stroški bremenijo solastnike, ki jih je tožeča stranka sama poprej plačala posameznim dobaviteljem, gre za stroške dimnikarstva, vodarino, tekoče vzdrževanje, strošek računalniške programske opreme ter ostale stroške, povezane z vzdrževanjem sistema; (-) da je po trditvi same tožeče stranke kotlovnica z ogrevalnim sistemom splošni skupni del vsem objektom, ki jih ogreva in ni sporno, da pri nepremičninah, na katerih stoji kotlovnica in po katerih poteka napeljava do končnih uporabnikov toplotne energije ni vknjižena (so)lastninska pravica tožene stranke v zemljiško knjigo ter so vse nepremičnine v izključni lasti občine; (-) da med pravdnima strankama ni sporno, da je bila tožena stranka s 1. 6. 2012 fizično odklopljena iz toplovodnega sistema v mestu Ž.; (-) da sodišče ugotavlja, da je bila prva pogodba o upravljanju s toplovodnim sistemom v mestu Ž. sklenjena leta 1993 na podlagi Odloka o pogojih za oskrbo s toplotno energijo iz toplovodnih sistemov na območju občine ((Ur. l. RS št. 37/93, v nadaljevanju: Odlok)), ki je v 2. členu nalagal lastnikom, da zagotovijo oskrbo s toplotno energijo iz toplovodnih sistemov na območju občine Ž., na toplovodne sisteme so se bili dolžni priključiti novo zgrajeni ali obstoječi stanovanjski, industrijski, poslovni in drugi objekti skladno s dolgoročnim in srednjeročnim planom občine (2. člen Odloka), določal je še, da so lastniški deleži objektov in naprav toplovodnega sistema določeni v obsegu deleža instalirane moči (KAV) toplotne energije v objektu uporabnika (5. člen) ter da pogoje za dobavo toplotne energije na območju občine določijo lastniki in upravljavec toplovodnega sistema (6. člen); (-) da ima navedeni Odlok podlago v Zakonu o energetskem gospodarstvu (Uradni list SRS 33/81, 29/86, 42/89, Uradni list RS, št. 8/91 - ZOG-D, 32/93 - ZGJS, 29/95 - ZPDF in 79/99 - EZ), ki je kot zadevo posebnega družbenega pomena opredelil dejavnost daljinskega oskrbovanja s toploto in da lahko občinska skupščina s svojim odlokom kot komunalno dejavnost določi oskrbo naselij s toplotno energijo in plinom iz lokalnih omrežij (9. člen) in ter nadalje med drugim določil, da se sredstva za uresničevanje naložb, predvidenih v samoupravnih sporazumih, med drugim zagotovijo tudi z združevanjem sredstev uporabnikov (34. člen) ter da se uporabniki in izvajalci v posebnih energetskih skupnostih natančneje dogovorijo o medsebojnih pravicah in obveznostih za uresničevanje planskih aktov ter določijo splošne pogoje za dobavo in odvzem energije, ta pravila pa so sestavni del medsebojnih pogodb in samoupravnih sporazumov.

13Nadalje iz izpodbijane sodbe izhaja: (-) da so v Pogodbi o upravljanju s toplovodnim sistemov v mestu Ž. z dne 27. 7. 1993 (priloga A 2) lastniki uredili medsebojna razmerja v zvezi z upravljanjem objektov in naprav za proizvodnjo in distribucijo toplotne energije iz toplovodnega sistema v mestu Ž. (3. člen), pogodba pa je bila veljavno sklenjena, ko jo podpišejo upravljalec in lastniki, katerih lastniški deleži znašajo skupaj najmanj 51 % vrednosti toplovodnega sistema; (-) da je pravna podlaga tudi Pogodba o upravljanju s toplovodnim sistemom v mestu Ž. iz julija 2003 (priloga B 21), katere podpisnik je tudi tožena stranka, ki med drugim v uvodu navaja, da sta I. in hotel d.o.o. solastnika objektov in naprav toplovodnega sistema v lastniškem deležu 1,0171 %, v njej je v 20. členu navedeno, da lahko vsaka stranka odstopi od pogodbe zaradi krivdnih razlogov druge stranke in z odpovednim rokom 6 mesecev.

14Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je v času sklenitve pogodbe leta 1993 lastninsko pravna razmerja urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), ki je v 13. členu določal, da ima več oseb solastninsko pravico na nerazdeljeni stvari, če je del vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni del). Glede na navedeno tako sodišče ugotavlja, da je bila pridobljena solastninska pravica na skupnih objektih in napravah toplovodnega sistema na podlagi navedenega zakona in izvedenih predpisov ter pogodbe v skladu z 20. členom ZTLR, kar sicer sedaj ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju: SPZ).

15Sodišče prve stopnje je še presodilo, da je glede na to, da med sedaj pravdnima strankama ni bilo do odpovedi pogodbe nič spornega in je tožena stranka 20 let redno plačevala vse stroške upravljanja ogrevalnega sistema, tožena stranka do odpovedi pogodbe izpolnila pogoje za priposestovanje kot zakoniti in dobroverni posestnik pod drugem odstavku 28. člena ZTLR in tudi po 43.členu SPZ v povezavi z 269. členom SPZ. Pojasnilo je še, da do vpisa v zemljiško knjigo ni moglo priti, saj se je v sistemu družbene lastnine lahko pravica uporabe prenašala izvenknjižno (brez vpisa v zemljiško knjigo).

16Sodišče prve stopnje je zaključilo, da pa je odločilno, da sta obe pogodbi o upravljanju za toženo stranko zavezujoči in ju vežeta, pri čemer tožena stranka sama trdi, je pogodba realizirana, kar daje zaključiti, da je tožena stranka ravnala kot solastnik, kot je izrecno navedena v pogodbi iz leta 2003.

17Sodišče prve stopnje je povzelo, da tožena stranka poudarja, da sta obe pogodbi neveljavni, ker sta sklenjeni na podlagi že neveljavnih predpisov, vendar je presodilo, da je bila prva Pogodba o upravljanju s toplovodnim sistemom v mestu Ž. (priloga A 2 oziroma B 19) sklenjena nesporno 27. 7. 1993 na podlagi Odloka o pogojih za oskrbo s toplotno energijo iz toplovodnih sistemov na območju občine (Ur. l. RS št. 37/93, v nadaljevanju: Odlok, ki je začel veljati 16. 7. 1993), pravna podlaga za sprejeti občinski Odlok pa sta bila Zakon o komunalni dejavnosti in Zakon o energetskem gospodarstvu, ki pa sta v bistvenih določbah prenehala veljati s sprejemom Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju: ZGJS), ki je začel veljati 2. 7. 1993, torej preden je bil izdan odlok in sklenjena pogodba, toda po prehodnih določbah so ostale v veljavi tiste določbe zakona, ki so podlaga Odloku. Tako je ta veljaven in posledično veljavna pogodba iz leta 1993.

18Presodilo je tudi, da pogodbi nista prenehali veljati na podlagi uveljavitve Energetskega zakona iz leta 2007, saj tožeča stranka ne izvaja javne gospodarske službe, amapak ji je s pogodbama podeljena izključna pravica za upravljanje z njihov (so)lastnino in upravljanje medsebojnih razmerij.

19Sodišče je presodilo, da je tožena stranka kot solastnik v deležu 0,44515 % (hotel d.o.o.) in 0,10400 % (I.) dolžna plačati v navedenem deležu fiksne stroške, saj sama ni izkazala, da je njena obveznost po plačilu fiksnih stroškov drugačna.

Pritožba tožene stranke

20Pritožba sama navede za presojo v sporni zadevi odločilna dejstva in sicer, da v predmetni zadevi ni sporno, da sta bili obe pogodbi o upravljanju odpovedani in tožena stranka dne 1. 6. 2012 fizično odklopljena iz toplovodnega sistema v mestu Ž. Pogodba o upravljanju predstavlja le razmerje dobave in odvzema toplotne energije iz sistema in ni predstavljala podlage, na osnovi katere bi tožena stranka pridobila določen solastniški delež na ogrevalnem sistemu, saj na tej osnovi tožena stranka ne pridobiva nobenih stvarnih pravic, temveč ta podlaga daje tožeči stranki aktivno legitimacijo za izterjavo dejanskih stroškov dobavljene toplotne energije, stroškov tekočega vzdrževanja in režijskih stroškov v času trajanja razmerja.

21Ravno zgornje pritožbene navedbe pa potrjujejo tisto, kar zatrjuje tožeča stranka, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki kot upravljavcu ogrevalnega sistema na podlagi Pogodbe o upravljanju s toplovodnim sistemom v mestu Ž. iz julija 2003 (priloga B 21), katere podpisnik je tudi tožena stranka, ki med drugim v uvodu navaja, da sta I. in hotel d.o.o. solastnika objektov in naprav toplovodnega sistema v lastniškem deležu 1,0171 % in je v njej v 20. členu navedeno, da lahko vsaka stranka odstopi od pogodbe zaradi krivdnih razlogov druge stranke in z odpovednim rokom 6 mesecev, fiksne stroške tudi za čas odpovednega roka.

22Tako je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da sta obe pogodbi o upravljanju pravna podlaga za plačilo (še) vtoževanega zneska in sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, kako se je v času, ko sta bili sklenjeni obe pogodbi ugotavljal solastniški delež na ogrevalnem sistemu, kar je bil tudi napotek višjega sodišča v zadnjem sklepu in nič drugega.

23Zatrjevanje tožene stranke, da ni pridobila solastninske pravice na ogrevalnem sistemu, ker da zato ni pravne podlage, za presojo v sporni zadevi ni bistveno.

24Bistveno je, da je tožena stranka bila podpisnik pogodbe iz leta 2003, da je v njej navedena kot solastnik ogrevalnega sistema z določenim solastniškim deležem, ki je bil osnova za obračun stroškov tožeče stranke kot upravitelja sistema. S to pogodbo je tožena stranka sprejela zavezo, da bo upoštevala šestmesečni odpovedni rok in v primeru odpovedi je slednje ključno, ne pa njen status lastništva.

25Ker je tudi pritožbeno nesporno, da je bila pogodba o upravljanju odpovedana z učinkom od 1. 6. 2013, je tožena stranka skladno z določbo 20. člena te pogodbe zavezana ravnati kot pogodbena stranka še ves čas odpovednega roka.

26Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določen odpovedni rok, če takšen rok ni določen s pogodbo, pa po preteku z zakonom določenega, običajnega oziroma primernega roka.(1) Pogodbeni, sedaj pravdni stranki, sta dogovorili šestmesečni odpovedni rok in tožena stranka ga je dolžna spoštovati in v tem obdobju ravnati kot pred začetkom teka odpovednega roka, kar pomeni izpolnjevati obveznosti po pogodbi. Ta obveznost je v plačilu nastalih fiksnih stroškov upravljanja.

27Pritožba ima prav, da je ob upoštevanju šestmesečnega odpovednega roka, njena zaveza za plačilo za obdobje od junij 2012 vključno november 2013, kar pomeni šestkrat po 872,20 EUR ali skupaj 5.233,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zato je bilo pritožbi ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in pravilni uporabi materialnega prava delno ugoditi za preveč vtoževanih 1.744,40 EUR s pripadki in v tem obsegu tožbeni zahtevek zavrniti.

28Pritožbeno sodišče po povedanem šteje kot nebistvene vse pritožbene navedbe glede lastniških in solastniških razmerij na ogrevalnem sistemu in zmotnih zaključkih sodišča prve stopnje, zato nanje ne odgovarja.

29Tožena stranka je kot pogodbena stranka vseskozi plačevala stroške ogrevanja po dogovorjenem solastniškem deležu, pri čemer ni odločilno, če je ta solastniški delež solastniški delež v pravnem smislu in ni spregledati, da je del tožbenega zahtevka iz te pravde, ki temelji na isti pogodbi in za enake stroške že pravnomočen kot je tudi pravnomočno zavrnjen pobotni ugovor tožene stranke, ki ga je ta uveljavljala na okoliščini, da ni solastnik ogrevalnega sistema.

30Glede na navedeno je bilo pritožbi tožene stranke glede izpodbijane I. točke izreka delno ugoditi in odločitev spremeniti ( 358.člen ZPP), tako da se da izrek glasi: “ I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 29615/2013 z dne 6. 3. 2013 se pusti delno v veljavi v drugem odstavku izreka, kjer je toženi stranki naloženo, da v roku 8 dni plača znesek 5.233,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 3. 2013 dalje do plačila, ter v tretjem odstavku izreka glede plačila izvršilnih stroškov v višini 29,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 3. 2013 dalje do plačila, v presežku za vtoževanih 1.744,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.3.2013 dalje do plačila se tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne.”

Pritožba tožeče stranke

31Pritožba povzema, da je sodišče prve stopnje je priznalo tožeči stranki stroške postopka v znesku 3.610,11 EUR. Sodišče pa tožeči stranki ni priznalo stroške za ponovljeni postopek, to je 2 x po 291,60 EUR in 22 % DDV 64,15 x 2 EUR skupaj 2 x 355,75 EUR, kar je znesek 711,504 EUR. Zapisalo je, da tožeča stranka glede na Zakona o odvetniški tarifi ni upravičena do nagrade za narok v ponovljenem postopku, pri čemer se sklicuje na odločitev VSL II Cp 68/2013 z dne 30. 1. 2013. Tožeča stranka pa prilaga odločitev VSL I Cp 1683/2014 iz katerega je povzeti , da je skladno z opombo 3 3. dela Zakona o odvetniški tarifi po 4. odstavku opombe 3 predpisano: če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Opomba 3, v 4. odstavku jasno pove, da odvetnik v ponovljenem postopku ni upravičen do nagrade za postopek, oziroma če bi bila nagrada za postopek v ponovljenem postopku višja, kot v prvem postopku, potem bi bil upravičen še do razlike nagrade. To je tarifa 3100. Glede nagrade za narok po tarifi 3102 pa ni nikjer predpisano, da odvetnik do te nagrade ne bi bil upravičen. Takšno je tudi stališče VSL v odločbi I Cp 1683/2014. Zato tožeča stranka meni, da je sodišče kršilo Zakon o odvetniški tarifi - opomba 3, 3. dela, ki ureja nagrade v upravnem postopku, postopku pred delovnimi in socialnim sodiščem, pravdni, nepravdni in posebni postopki. Glede na to, da je bila zadeva dvakrat vrnjena v odločanje pred sodišče prve stopnje, je tožeča stranka upravičena do nagrade, upoštevajoč vrednost spora: 6.977,60 EUR po tarifi 3102, kar pomeni dvakrat po 243,0 0 EUR x 1,2, kar je 2x po 291,60 EUR oziroma 583,20 EUR in 22% DDV 128,30 EUR, kar je skupaj znesek 711,504 EUR, zaradi česar tožeča stranka predlaga spremembo odločitve, tako, da pritožbeno sodišče prizna tožeči stranki iz naslova povrnitve pravdnih stroškov še znesek 711,504 EUR.

32Pritožbeno sodišče v celoti soglaša s pritožbo in njenih pravilnih trditev glede upravičenja do nagrade za narok v vsakem ponovljenem postopku ne ponavlja.

33Pritožba je pravilno obračunala višino še pripadajočih stroškov in tako ima tožeča stranka ob pravilni uporabi materialnega prava (ZOdvT), kot ga je pritožba že sama povzela, pravico do povračila še nadaljnjih stroškov v višini 711,50 EUR.

34Glede na navedeno je bilo pritožbi tožeče stranke v zvezi z II. točko izreka sodbe ugoditi in v tem delu izrek spremeniti (358.člen ZPP v zvezi z tretjo točko 365. člena ZPP), tako da ta sedaj ob upoštevanju tretjega odstavka 154. člena ZPP, ker je tožeča stranka tudi po delni ugoditvi pritožbi tožene stranke uspela z večjim delom tožbenega zahtevka, glasi: “Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki plačati 4321,61 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila.”

Pritožbeni stroški

35Ker je tožeča stranka s svojo pritožbo uspela, ji mora tožena stranka povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP)v znesku 139,87 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo.

36Pritožbeno sodišče je stroške pritožbe odmerilo skladno z ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1). Tožeči stranki je priznalo naslednje priglašene stroške postopka: po tar. št. 3210 za sestavo pritožbe 43,00 EUR x 1,6 je 68,80 EUR povečano za 22 % DDV , kar znaša 15,14 EUR, skupaj 99,07 EUR in sodno takso za pritožbo 40,80 EUR. Skupaj tako priznani pritožbeni stroški tožeče stranke znašajo 139,87 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni po prejemu te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.

37Tožena stranka je s svojo pritožbo delno uspela, zato ji je pritožbeno sodišče skladno z določbo drugega odstavka 154.člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP priznalo sorazmeren del stroškov pritožbe in sicer 25 % odstotkov od celote potrebnih in priglašenih stroškov ter odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 124,68 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila. Izrek o zakonskih zamudnih obrestih temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006.

38Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za pritožbeni postopek po tar. št 3210 ZOdvT v znesku 388,80 EUR, 20,00 EUR pavšala po tar. št. 6002 ZOdvT, 22 % DDV, ki znaša 89,93 EUR in tako skupaj priglašeni stroški znašajo 498,73 EUR. Tožena stranka sodne takse za pritožbo ni priglasila. Glede na uspeh s pritožbo (25 %) je tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti 124,68 EUR pritožbenih stroškov.

39Odgovor tožeče stranke na pritožbo tožene stranke ni prispeval k presoji pritožbenega sodišča in k razjasnitvi zadeve, zato mora tožeča stranka sama nositi svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-----

Op. št. (1): Določba četrtega odstavka 333. člena OZ.