VSK sklep II Kp 2242/2011

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.
Obsojenec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka v obliki sodne takse, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo obsojenčevega zagovornika za obnovo kazenskega postopka, vloženo zoper pravnomočno končan kazenski postopek s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju opr. št. I K 2242/2011 z dne 5.6.2012, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju, opr. št. II Kp 2242/2011 z dne 29.1.2013 in s sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Ips 2242/2011 z dne 12.9.2013.

2Proti takemu sklepu je vložil pritožbo obsojenec, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču ravno tako smiselno predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obnovo kazenskega postopka dovoli.

3Višje sodišče v Kopru je kot pristojno za sojenje v tej zadevi odločalo o predmetni pritožbi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. Su 1755/2016 z dne 28.9.2016.

4Pritožba ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da ni zakonskih pogojev za obnovo postopka oziroma v zahtevi navedena dejstva in predlagani dokazi niso taki, da bi se moglo na podlagi njih dovoliti obnova. V izpodbijanem sklepu je zaključke temeljito in prepričljivo obrazložilo, tako zaključek, da obnovitveni razlog po 1. točki prvega odstavka 410. člena ZKP ni podan kot tudi, da ni podan obnovitveni razlog iz 3. točke prvega odstavka 410. člena ZKP.

6Pritožnik v pritožbi ponavlja, da oškodovanka na sodišču ni govorila resnice ter ga je obtožila po krivem. Trdi, da je bilo navedeno prijavljeno na Policijsko postajo, kjer so policisti tudi opravili razgovor z pričami. Zatrjuje, da so policisti zaključili, da je podan utemeljen sum, da je oškodovanka storila kaznivo dejanje. Pritožnik torej ponavlja, da je v obravnavani zadevi podan obnovitveni razlog iz 1. točke prvega odstavka 410. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), to je, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče, v obravnavani zadevi oškodovanke. Pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje v 4. točki izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, da je potrebno dejstvo, da temelji sodba na krivi izpovedbi priče dokazati s pravnomočno sodbo, da je bila navedena oseba spoznana za krivo tega kaznivega dejanja, kot zahteva drugi odstavek 410. člena ZKP. Ali je v obravnavani zadevi oškodovanka storila kaznivo dejanje krive izpovedbe pa se ne dokazuje v tem postopku, zato ne drži trditev pritožnika, da je sodišče prve stopnje „vse zavrglo ne da bi zaslišalo priče in resnici prišlo do dna“. Če drži trditev pritožnika, da je bila v zvezi s tem podana ovadba na Policijsko postajo, bi lahko pritožnik pridobil konkretne podatke o tem kakšno usodo je doletela navedena kazenska ovadba in če bi prišlo do pravnomočne obsodilne sodbe, bi lahko to uveljavljal v zahtevi za obnovo kazenskega postopka. Takšne sodbe pa glede na podatke kazenskega spisa v tem postopku ni, niti je ne morejo nadomestiti k pritožbi priložena dva posnetka pogovora z oškodovanko ter zaslišanje prič v tej zvezi.

7Pritožnik nadalje trdi, da v obravnavani zadevi njegov zagovornik ni naredil vsega kar bi moral, vendar pritožbeno sodišče odgovarja, da medsebojno razmerje med pritožnikom in njegovim zagovornikom za obravnavano zadevo ni relevantno.

8Ker pritožba obsojenca ni mogla omajati pravilne odločitve sodišča prve stopnje, jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in mu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka v obliki sodne takse, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.