VSC sodba PRp 21/2017

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo odločbo uvodoma navedenega prekrškovnega organa po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper pravno osebo zaradi prekrška po 6. alineji 1. točke člena 38 ZIN in zoper odgovorno osebo pravne osebe B. P., zaradi prekrška po 3. točki člena 28 ZIN v zvezi s 6. alinejo 1. in 3. točke člena 38 ZIN, ki naj bi bila storjena v času od 27. 12. 2014 pa do 13. 1. 2015 ustavilo na podlagi 2. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1) in posledično pravni osebi izreklo globo v znesku 1.500,00 EUR, odgovorni osebi pa 500,00 EUR, v preostalem delu pa je vloženo ZSV obeh storilk zoper odločbo prekrškovnega organa opr. št. 7100-958/2015-10-21018 z dne 17. 6. 2015 zavrnilo. Glede na tako sprejeto odločitev sodne takse ni določilo.

2S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in v pravočasno vloženi pritožbi problematizira odločitev prvstopnega sodišča glede ustavitve prekrškov, storjenih s strani obeh storilk v času od 27. 12. 2014 pa do 13. 1. 2015 z uveljavljanjem pritožbenih razlogov iz 1. in 2. točke člena 154 ZP-1 (bistvena kršitev določb postopka o prekršku in kršitev materialnih določb zakona) ter predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da se v ustavljenem delu sodba razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva prvemu sodišču v ponovljen postopek, podredno pa, da se sodba spremeni tako, da se postopek o prekršku zoper storilki ne ustavi.

3Pritožba ni utemeljena.

4Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja relevantna procesna dejstva:

“-” prekrškovni organ je v inšpekcijskem postopku z odločbo opr. št. 0610-2921/2012-159-21018 z dne 18. 11. 2013, tedaj še v vlogi inšpekcijskega organa pravni osebi, kot proizvajalcu delno dokončanih strojev na podlagi takrat veljavne določbe drugega odstavka člena 15 Zakona o tehničnih zahtevah za proizvode in o ugotavljanju skladnosti (ZTZPUS-1) odredil odpravo neskladnosti tako, da pravna oseba posebej pripravi navodila za montažo v skladu s Pravilnikom o varnosti strojev, ta odločba pa je postala izvršljiva 1. 4. 2014, kajti pravna oseba s pritožbo zoper prej navedeno odločbo, katero je presojalo tudi Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, ni uspela (odločba opr. št. 0211-110/2013-2-KE z dne 5. 3. 2014), zaradi česar je poslujoči inšpekcijski organ s sklepom opr. št. 0610-2921/2012-237-21018 z dne 16.. 4. 2014 pričel z izvršbo po prej navedeni odločbi, katera pa se je nato na podlagi odločbe Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 30. 4. 2014 odložila do izdaje pravnomočne sodbe v upravnem sporu zoper prej navedeno odločbo inšpektorja z dne 18. 11. 2013

“-” z odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo z dne 16. 4. 2014 je bilo ugotovljeno, da je bil pravni osebi kot zavezanki v inšpekcijskem postopku zaradi izpolnitve pogojev po prej navedeni odločbi inšpektorja z dne 18. 11. 2013 določen naknadni rok 15 dni za izpolnitev obveznosti z grožnjo, da bo v nasprotnem primeru uporabljena denarna kazen v znesku 1.000,00 EUR

“-” 3. 4. 2014 pa je v prostorih pravne osebe s strani inšpektorja bila opravljena kontrola izvršitve 1. in 2. točke izreka odločbe inšpektorja z dne 18. 11. 2013, naslednji inšpekcijski pregled o kontroli izvršitve sklepa z dne 14. 6. 2014 pa je bil s strani poslujočega tržnega inšpektorja opravljen 7. 1. 2015

“-” ker pravna oseba ni izpolnila obveznosti, ki so ji bile naložene s prej citirano odločbo inšpekcijskega organa z dne 18. 11. 2013, je v nadaljevanju sledil postopek o prekršku s pozivom obema storilkama za izjasnitev dejstev, nakar je prekrškovni organ izdal odločbo o prekršku opr. št. 7100-988/2015-10-21018 z dne 17. 6. 2015, ki jo je prvostopno sodišče v vnovičnem postopku presojalo na podlagi vložene ZSV s strani obeh storilk.

5Gornja dejstva torej pokažejo, da je inšpekcijski organ (Tržni inšpektorat RS) izvajal svoja inšpekcijska pooblastila v skladu z ZTZPUS-1 zaradi odprave neskladnosti pri proizvodih, ki jih je ugotovil pri poslovanju gospodarske družbe P. d.o.o., zaradi česar je izdal odločbo 18. 11. 2013 pravni osebi P. d.o.o., kateri je najprej v inšpekcijskem postopku naložil odpravo neskladnosti (z odreditvijo priprave navodil za montažo v skladu s Prilogo 6 Pravilnika o varnosti strojev). Ker pravna oseba te izvršljive odločbe inšpekcijskega organa ni spoštovala, saj v naloženem in naknadno podeljenem roku ni izpolnila z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja, je inšpekcijski organ v nadaljevanju kot prekrškovni organ dne 17. 6. 2015 izdal odločbo opr. št. 7100-958/2015-10-21018, s katero je pravni osebi P. d.o.o. in odgovorni osebe te pravne osebe očital nespoštovanje z odločbo inšpektorja odrejenih ukrepov po odločbi z dne 18. 11. 2013. Nosilni očitek odgovorni osebi pravne osebe pa je bil v tem, da je B. P. kot direktor dopustil, da pravna oseba P. d.o.o. z navedeno odločbo inšpekcijskega organa odrejenih ukrepov ni spoštovala. Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo znova presojalo zakonitost in pravilnost tako sprejete odločitve prekrškovnega organa in skladno s pritožbenimi navodili znova opravilo uradni preizkus v sodni postopek predložene odločbe (člen 62a ZP-1). Pri tem je ugotovilo, da se pravni in odgovorni osebi očita storitev dveh prekrškov na podlagi iste odločbe inšpektorja z dne 18. 11. 2013 in sicer v času od 1. 4. 2014 do 18. 4. 2014 in nato še v času od 27. 12. 2014 do 31. 1. 2015, vsakič z nosilnim očitkom, da niso bili spoštovani z odločbo odrejeni ukrepi inšpektorja in sicer najprej v zvezi z inšpekcijskim pregledom dne 3. 4. 2014, drugič pa 7. 1. 2015, kar je bilo izrecno naloženo s pravnomočno in izvršljivo odločbo takrat še inšpekcijskega organa z dne 18. 11. 2013, ki je postala izvršljiva 1. 4. 2014. Ob povzemanju vsebine listin, ki so dokazovale potek najprej inšpekcijskega, nato pa še prekrškovnega postopka v izpodbijani sodbi je zaključilo, da odločitev prekrškovnega organa, da gre v konkretnem primeru za storitev dveh prekrškov po dveh opravljenih inšpekcijskih pregledih (dne 3. 4. 2014 in nato še ponovno 7. 1. 2015), ni pravilna. Pravna in odgovorna oseba sta po prepričanju prvega sodišča bili v postopku o prekršku zaradi nespoštovanja iste odločbe inšpektorja ob inšpekcijskih pregledih 3. 4. 2014 in 7. 1. 2015 zaradi nespoštovanja ukrepov, naloženih z isto odločbo inšpekcijskega organa z dne 18. 11. 2013 sankcionirani dvakrat, kar je štelo za nedopustno in obrazložilo s tem, da bi takšno postopanje inšpektorja bilo dopustno le v primeru, če bi inšpektor izdal novo odločbo, s katero bi pravni osebi, kot proizvajalcu delo dokončanih strojev odredil odpravo neskladnosti in na taki podlagi te upravne odločbe izdal (znova) odločbo o prekršku zaradi nespoštovanja z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorjev. Nobenih pomislekov pa prvostopno sodišče ni imelo glede storitve prekrškov pod točko 1.a) in 2.a) v zvezi z inšpekcijskim pregledom z dne 3. 4. 2014, saj je v tem delu vloženo ZSV obeh storilk zavrnilo.

6S tako odločitvijo se prekrškovni organ ne strinja in izpostavlja, da se je 7. 1. 2015 znova vršila kontrola izvršitve s strani inšpektorja odrejenih ukrepov po sklepu z dne 16. 4. 2014, torej se je preverjala izvršitev dovoljene izvršbe na podlagi prvotne odločbe inšpektorja z dne 18. 11. 2013. Ne strinja se, da je ponovni inšpekcijski nadzor procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve in meni, da so nepravilni zaključki prvega sodišča glede prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, saj gre za tak primer le takrat, če sta podani tako subjektivna kot tudi objektivna identiteta med prekrškoma. Zato zaključek prvega sodišča, da bi le v primeru, če bi inšpektor izdal novo odločbo, s katero bi pravni osebi kot proizvajalcu odredil odpravo neskladnosti, bila podlaga za sankcioniranje dveh različnih prekrškov, ne vzdrži. Prvo sodišče je kršilo materialne določbe zakona, kajti v obravnavanem primeru ne gre za storitev istega prekrška, temveč za storitev le istovrstnega prekrška v dveh različnih časovnih obdobjih (od 1. 4. 2014 do 18. 4. 2014 in od 27. 12. 2014 do 13. 1. 2015) in zato v tem primeru ne gre za primer ponovnega obravnavanja zadeve, kajti vsakič je šlo za kontrolo izvršitve izvršljive upravne inšpekcijske odločbe v dveh različnih časovnih obdobjih. Taka odločitev je tudi v nasprotju s sodbo VS RS opr. št. IV Ips 38/2016 z dne 18. 10. 2016. Podlaga za ugotavljanje storitve prekrška je namreč v vsakem navedenem obdobju nespoštovanje z odločbo odrejenih ukrepov inšpektorja, kar pa je bilo ugotovljeno v različnih časovnih obdobjih, ko je končanemu inšpekcijskemu (upravnemu) postopku sledila upravna odločba, torej upravni izvršilni postopek (člen 290 ZUP). Zato prekrškovni postopek ni nadomestilo izvršbe in je usmerjen v sankcioniranje in ne v izpolnitev temeljne obveznosti po izvršljivi pravni odločbi. Take pritožbene navedbe, s katerimi pritožba prvemu sodišču očita predvsem kršitev materialnih določb zakona, so neutemeljene.

7V zvezi s citirano odločbo VS RS IV Ips 38/2016 z dne 18. 10. 2016 pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da se je v navedeni odločbi VS RS opredelilo do očitka vložnika ZVZ o kršitvi materialnih določb zakona s strani prvostopnega sodišča (okrajnega sodišča) v delu, ko je le-to s sodbo spremenilo odločbo o prekršku v pravni kvalifikaciji in odločbi o prekrškovni sankciji na način, da je po Zakonu o varstvu potrošnikov (ZVPot) 32 prekrškov, ki jih je prekrškovni organ sicer pravilno pravno opredelil kot realni stek, prekvalificiralo v navidezni realni stek in pri tem uporabilo celo institut nadaljevanega prekrška, ki ga je ZP-1 ne pozna. Presodilo je, da je bilo ravnanje prvega sodišča napačno, saj za kaj takega ni podlage niti v ZP-1, niti v ZVPot in pritrdilo ZVZ z ugotovitvijo kršitve materialnih določb zakona (ZVPot) v zvezi s prvim in drugim odstavkom člena 27 ZP-1. Vendar pa v citirani sodbi obravnavan primer ni primerljiv s konkretno obravnavano prekrškovno zadevo.

8V obravnavani prekrškovni zadevi namreč sodišče prve stopnje ni tehtalo med realnim in navideznim realnim stekom, kot to zmotno pojmuje pritožba, temveč je odločilo, da gre v tem primeru za vprašanje (ne)dopustnosti ponovnega odločanja o isti stvari (“ne bis in idem”), kajti ob ponovnem inšpekcijskem pregledu dne 7. 1. 2015 je inšpektor znova preverjal izvršitev odrejenih ukrepov, ki so bili naloženi že s temeljno odločbo inšpektorja z dne 18. 11. 2013, pri čemer pa ni podvomilo v obstoj prekrška in pravilnost odločitve inšpektorja kot prekrškovnega organa na podlagi inšpekcijskega pregleda pri pravni osebi 3. 4. 2014, saj je v tem delu vloženi ZSV obeh storil zavrnilo. Drži sicer navedba v pritožbi, da je inšpekcijski pregled pri pravni osebi 7. 1. 2015 temeljil tudi na preverki izvršitve sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 16. 4. 2014 in sklepa o odlogu izvršbe z dne 30. 4. 2014, vendar pa v nadaljevanju tudi iz opisa tega prekrška (točki 1.b in 2.b) izhaja očitek, da pravna oseba ni izdelala navodil za montažo in izjav za vgradnjo delno dokončanih strojev, kar ji je bilo že naloženo z odločbo 18. 11. 2013. Inšpektor je opravil dva inšpekcijska pregleda (3. 4. 2014 in 7. 1. 2015) in vsakič kontroliral ali se v podeljenem roku 15 dni krovna odločba inšpekcijskega organa spoštuje, torej je v obeh pregledih šlo za preverko spoštovanja iste odločbe, ki je bila podlaga obeh inšpekcijskih pregledov. Iz tega razloga je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ravnalo pravilno, ko je jasno zapisalo, da zgolj iz razloga, ker je inšpekcijski odločbi na podlagi sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 16. 4. 2014 sledil sklep o grožnji glede izvršitve denarne kazni v upravnem postopku, slednje ne more biti podlaga za ponovno kaznovanje tako pravne, kot tudi odgovorne osebe v zvezi z nespoštovanjem iste primarne odločbe inšpekcijskega organa.

9Nobenega dvoma ni, da je ravnanje zavezanca v inšpekcijskem postopku, ki je v neskladju z odločbo inšpektorja, protipredpisno in predstavlja prekršek(1) in da je z vidika načel pravne države potrebno podpreti vsakršna prizadevanja, da se odločba inšpektorja izvrši in da nikakor ni v domeni stranke, tudi pravne osebe, da presoja, ali bo odločbo inšpektorja spoštovala ali ne. Ne glede na navedeno pa je v obravnavani zadevi pravilno stališče prvega sodišča, da le v primeru, če bi inšpektor znova izdal odločbo, s katero bi pravni osebi kot proizvajalcu delno dokončanih strojev odredil odpravo neskladnosti in v primeru nespoštovanja le-te na podlagi te nove upravne odločbe znova izdal odločbo o prekršku, bi tako bila podana podlaga za obravnavanje dveh prekrškov. Na podlagi določb člena 32 ZIN lahko inšpektor, ko kontrolira spoštovanje zakona ali drugega predpisa tudi odredi ukrepe v skladu z ZIN ali z drugim zakonom, katerega izvajanje nadzoruje v zvezi z odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti in pri tem določi tudi rok. V primeru, da stranka (zavezanec) ukrepov inšpektorja ne spoštuje, pa ima tako po ZIN, kot tudi po drugih področnih zakonih inšpektor možnost svoje ukrepe stopnjevati, med drugim v skrajnem primeru tudi s prepovedjo opravljanja dejavnosti oziroma uporabe delovnih sredstev, naprav in opreme, s katero se dejavnost opravlja. Tako ima po določbah drugega odstavka člena 15 ZTZPUS-1 pristojni inšpektor med drugim tudi pravico prepovedati ali omejiti dajanje neskladnih proizvodov na trg, njihovo dostopnost na trgu omejiti ali odrediti celo umik ali odpoklic neskladnih proizvodov s trga in izvesti dodatne ukrepe, ki zagotovijo, da se taka prepoved inšpektorja spoštuje. Tako ni torej dvoma o tem, da je prvostopno sodišče pravilno izhajalo iz predpostavke, da se v obeh očitanih prekrških, tako pravni, kot tudi odgovorni osebi v temelju očita nespoštovanje odločbe inšpektorja z dne 18. 11. 2013, na podlagi katere sta bazirala tudi oba inšpekcijska pregleda inšpektorja (3. 4. 2014 in 7. 1. 2015) in da torej v nasprotju s pritožbenimi navedbami ne gre za dva različna prekrška kljub temu, da se je kasneje na podlagi citirane odločbe inšpektorja vodila tudi upravna izvršba z grožnjo izrečene denarne sankcije z novim izpolnitvenim rokom. V prid temu kaže tudi primerjava opisa obeh prekrškov, saj sta opisa obeh prekrškov različna le glede zapisa datuma (ponovnega) inšpekcijskega pregleda in določenih rokov za izpolnitev, sicer pa se oba opisa navezujeta na isto prvotno odločbo inšpektorja z dne 18. 11. 2013, ki jo glede konkretizacije odrejenih ukrepov (nepotrebno) povzemata v očitek storilkama, zaradi česar je opis pri obeh prekrških po nepotrebnem (pre)obremenjen s podatki, ki se nanašajo izključno na odločbo inšpektorja z dne 18. 11. 2013. Za tako odločitev prvega sodišča je podlaga v členu 31 Ustave, torej v spoštovanju načela prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari (“ne bis in idem”), ob predhodno podani subjektivni in objektivni identiteti med obema prekrškoma, ki se storilkama očitata.

10Tako ni dvoma, da je pravilna odločitev prvega sodišča o tem, da je obema storilkama mogoče očitati le prekrška pod točko 1.a) in 2.a) (na podlagi inšpekcijskega pregleda z dne 3. 4. 2014). Pojmovanje pritožbe v delu, da pa že iz razloga glede dveh naknadno določenih rokov za izpolnitev (1. 4. 2014 do 18. 4. 2014 in od 27. 12. 2014 do 31. 1. 2015) gre za dva različna prekrška, pa je nepravilno, zaradi česar se pritožbene navedbe, ki sodišču prve stopnje v ustavitvenem delu očitajo kršitev materialnih določb zakona ((pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka pritožba ne obrazloži) izkažejo za neutemeljene, saj je sodba sodišča prve stopnje v tem delu pravilna in zakonita.

11Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno (določba tretjega odstavka člena 163 ZP-1) in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (člen 159 ZP-1) sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi.

-----

Opr. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS IV Ips 13/2011