VSC sklep II Cpg 33/2017

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 9. 12. 2016, ki se glasi […] (I. točka izreka) in sklenilo, da tožeča stranka nosi svoje stroške tega postopka (II. točka izreka). Ugotovilo je, da 100 % poslovni delež v družbi L. d. o. o., kot izhaja iz rednega poročila stečajnega upravitelja z dne 25. 4. 2016, mogoče res predstavlja edino vredno premoženje v stečajni masi tožeče stranke. Vendar pa to še ne pomeni, da grozi nezmožnost pridobitve 100 % poslovnega deleža v stečajno maso in posledično oškodovanje upnikov, saj zatrjevana škoda ni takšna, da ne bi bila nenadomestljiva, ker je škodo iz tega naslova mogoče dobiti povrnjeno z odškodnino v višini vrednosti poslovnega deleža. S predlagano prepovedjo odtujitve in obremenitve poslovnega deleža bi bilo toženi stranki poseženo v njeno lastninsko pravico. Posledic izdane začasne odredbe ob morebitni kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka pa ne bi bilo mogoče odpraviti, kar kaže na to, da bo tožena stranka utrpela hujše neugodne posledice kot tožeča stranka, katere škoda ni nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva, saj jo je mogoče denarno ovrednotiti.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožeča stranka po pooblaščeni odvetniški družbi iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je pavšalna in napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ne bi bilo mogoče odpraviti posledic izdane začasne odredbe, ki bi nastale toženi stranki. Kolikor bi tožena stranka uspela v pravdi in bi se izkazalo, da pridobitev poslovnega deleža z njene strani ne predstavlja izpodbojnega pravnega dejanja, bi lahko takoj po zaključku pravde nemoteno odsvojila svoj poslovni delež, saj ji v vmesnem času zaradi začasne odredbe ne bi nastale nikakršne negativne posledice. Zaradi prepovedi odtujitve in obremenitve poslovnega deleža bi ostal delež tožene stranke v gospodarski družbi L. d. o. o., enak in nedotaknjen, toženi stranki pa izdana začasna odredba ne bi povzročila nobenih negativnih posledic, in sploh ne posledic, ki jih kasneje ni mogoče odpraviti. Zgolj dejstvo, da ima možnost od tožene stranke, v primeru odsvojitve poslovnega deleža, terjati odškodnino, še ne pomeni, da bo mogoče prisojeno odškodnino od tožene stranke tudi izterjati. Edini vir prihodka tožene stranke predstavlja plača, ki jo je prejemala zaradi zaposlitve v gospodarski družbi L. d. o. o., in je nemogoče, da bi razpolagala z zadostnimi finančnimi sredstvi, da bi bila sposobna plačati v stečajno maso preko 200.000,00 EUR, kolikor je vrednost 100 % poslovnega deleža v gospodarski družbi L. d. o. o.

3Tožena stranka je po pooblaščeni odvetniški pisarni odgovorila na pritožbo.

4Pritožba je utemeljena.

5Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno izpodbija zaključke sodišča prve stopnje glede pogojev za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po drugi in tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. Prav ima, da zgolj teoretična možnost povrnitve škode z odškodnino od tožene stranke v višini vrednosti poslovnega deleža še ne pomeni, da bo morebitno prisojeno odškodnino mogoče tudi izterjati od tožene stranke. Utemeljeno tudi izpodbija zaključek sodišča prve stopnje, da ob morebitni kasnejši zavrnitvi njenega tožbenega zahtevka ne bi bilo mogoče odpraviti posledic izdane začasne odredbe. Kakšne konkretne neugodne posledice naj bi z izdajo začasne odredbe nastale toženi stranki, sodišče prve stopnje ne more prejudicirati, dokler ne prejme stališča tožene stranke. Po drugi strani pa je pritrdilo tožeči stranki, da predstavlja poslovni delež, na katerega meri začasna odredba, edino vredno premoženje, ki bi lahko povečalo stečajno maso. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zmotno uporabilo materialno pravo in zaradi tega nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da glede na naravo stvari in okoliščine primera, zlasti pa zaradi zagotavljanja pravice do pritožbe po 25. členu Ustave RS, ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Zato je ugodilo pritožbi tožeče stranke, razveljavilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (355. člen ZPP v zvezi s 3. točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).

6Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

7V novem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno odloči o predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe.