VSRS Sklep Cpg 1/2017

I. Pritožba nasprotne udeleženke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.
II. Nasprotna udeleženka mora v 15 dneh od vročitve tega sklepa predlagateljici povrniti pritožbene stroške v znesku 112,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

1Okrožno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju sodišče prve stopnje) je s sklepom I R 627/2016 z dne 31. 8. 2016 v celoti ugodilo predlagateljičinemu predlogu za priznanje tuje arbitražne odločbe ter priznalo pravno veljavnost arbitražne odločbe opr. št. 334, ki jo je v postopku med predlagateljico kot tožnico in nasprotno udeleženko kot toženko 19. 1. 2016 izdalo Trgovinsko arbitražno sodišče v Vilini (v nadaljevanju Arbitražno sodišče). Z navedeno arbitražno odločbo je Arbitražno sodišče sprejelo sklep, da potrjuje pogoje poravnave, ki sta jo tožnica in toženka sklenili 14. 1. 2015, s katero je bilo nasprotni udeleženki naloženo, da je dolžna predlagateljici v treh obrokih plačati 154.494,88 EUR glavnice, stroške arbitražnega postopka ter pogodbeno kazen v višini 100.000,00 EUR; slednjo le pod pogojem, če nasprotna udeleženka ne bi pravočasno in v celoti izpolnila obveznosti plačila glavnice in stroškov postopka.

2Zoper sklep sodišča prve stopnje je nasprotna udeleženka vložila pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagateljičin predlog za priznanje tuje arbitražne odločbe v celoti zavrne. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3Predlagateljica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Za priznanje tuje arbitražne odločbe se uporablja določba 42. člena Zakona o arbitraži (v nadaljevanju ZArbit), ki jo je uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Ta v drugem odstavku napotuje na uporabo Konvencije o priznanju in o izvršitvi tujih arbitražnih odločb, sprejete 10. junija 1958 v New Yorku (v nadaljevanju newyorške konvencije), ki v V. členu določa razloge, zaradi katerih se zahteva za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe lahko zavrne. Kot eden izmed razlogov je določen tudi razlog, na katerega se sklicuje nasprotna udeleženka. Zahteva za priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe se tako lahko zavrne, če pristojna oblast države, v kateri se zahteva priznanje, ugotovi, da bi bilo priznanje ali izvršitev odločbe v nasprotju z javnim redom te države (točka (b) drugega odstavka V. člena Konvencije).

6Nasprotna udeleženka, enako kot že prej v odgovoru, odločitvi prvostopenjskega sodišča nasprotuje s sklicevanjem na pridržek javnega reda; meni namreč, da kršitev (kogentne) prepovedi iz tretjega odstavka 247. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) omogoča dvojno sankcioniranje nasprotne udeleženke za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti ter tako predstavlja kršitev, ki ruši ustavno načelo enakopravnosti ter sistem obligacijskih razmerij v Republiki Sloveniji. Vendar pa se Vrhovno sodišče v celoti strinja z nosilnimi argumenti sodišča prve stopnje, s katerimi se je to opredelilo do vseh bistvenih navedb nasprotne udeleženke, zato pritožnico napotuje na razloge iz 6., 8. in 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa. Pridržek javnega reda, na katerega se sklicuje nasprotna udeleženka in ki pride v poštev pri uporabi tujega prava pred domačim sodiščem ter pri priznanju tujih sodnih in arbitražnih odločb ter zaradi katerega nacionalno sodišče priznanje tuje sodne ali arbitražne odločbe zavrne, je bil v izpodbijanem sklepu tolmačen pravilno, saj ta ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, temveč le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto slovenske pravne ureditve. S preširoko razlago pojma javni red bi se namreč lahko izjalovilo bistvo instituta priznavanja tujih sodnih (in arbitražnih) odločb, ki je v tem, da stranke ne bodo postavljene pred zahtevo, da bodo morale v sporih z mednarodnim elementom večkrat dokazovati utemeljenost svojih zahtevkov (1). Pridržek javnega reda se mora tako uporabiti samo kot skrajna možnost, in sicer takrat, ko bi njegova neuporaba privedla do posledic, ki bi bile za domač pravni red nevzdržne, pri čemer pa pridržek javnega reda ni namenjen preverjanju pravilnosti odločitve arbitraže (2).

7Sklep, s katerim je Arbitražno sodišče potrdilo (sedaj) sporni dogovor med strankama postopka, da bo nasprotna udeleženka (tam toženka) za primer izpolnitve z zamudo denarne obveznosti tožnici morala plačati pogodbeno kazen, po oceni Vrhovnega sodišča ne posega v nobeno od temeljnih načel naše države, zato priznanju arbitražne odločbe ne nasprotuje. Določba tretjega odstavka 247. člena OZ je nedvomno kogentna, ni pa (ker ne tehnično ne vsebinsko(3) ne sodi med temeljne določbe zakona) vtkana v mednarodni javni red. Namen pogodbene kazni je kaznovalen: kršitev obligacijskega razmerja ima za posledico civilno sankcijo, kar pa je logična posledica tega, da morajo stranke obligacijskih razmerij svojo obveznost izpolniti (9. člen OZ) ter pri tem spoštovati načelo vestnosti in poštenja (5. člen OZ). Neposredno nasprotovanje določbi tretjega odstavka 247. člena OZ (op. četudi ima v slovenskem pravnem prostoru za posledico ničnost), na katero se sklicuje pritožnica, ne predstavlja imperativne pravne norme oziroma moralnega pravila, zaradi katerega bi bila ogrožena pravna ali moralna integriteta slovenske pravne ureditve. Pritožnica pa ne more biti uspešna niti s sklicevanjem na ustavno zagotovljeno načelo enakosti pred zakonom, saj takšna kršitev v konkretnem primeru ni podana. Med strankama gre namreč za pravno razmerje s tujim elementom, pri čemer sta stranki soglasno dogovorili uporabo tujega prava, kar v njuno pravno razmerje vnaša posledice tujih pravnih sistemov, ki niso nujno (povsem) skladne s slovensko pravno ureditvijo. Ureditev sankcij za primer zamude z izpolnitvijo obveznosti, kamor spadata tako pogodbena kazen kot tudi zakonske zamudne obresti je stvar materialnega prava in kot taka stvar pravne ureditve države. In ker sta pogodbeni stranki vsebino razmerja vezali na belorusko pravo, je neutemeljeno tudi sklicevanje pritožnice na pravno ureditev zamudnih obresti v našem pravnem redu. Negativna funkcija javnega reda se resda kaže v tem, da se izključuje uporaba tujega prava v primerih, ko bi bila takšna uporaba neprimerna, vendar pa obravnavani primer zaradi zgoraj opisanih učinkov na mednarodni javni red ni tak.

8Ob ugotovitvi, da nasprotovanje določbi tretjega odstavka 247. člena OZ ne posega v nobeno od temeljnih načel naše države, pa ni mogoče niti mimo dejstva, da je arbitražno sodišče sporni sklep sprejelo na podlagi poravnave, ki sta jo soglasno sklenili pravdni stranki ter na podlagi v pogodbi med strankama dogovorjenega materialnega prava - prava Republike Belorusije (glej točki 3.1 in 3.5 sklepa Arbitražnega sodišča), katerega kogentne določbe (kot izhaja iz arbitražne odločbe) niso bile kršene. Preizkusa, ali je tuj organ tuje pravo uporabil pravilno, delibacijski postopek ne vključuje (pa tudi pritožnica navedb v tej smeri ne podaja), saj sodišče v državi priznanja ne sme prevzeti funkcije inštančnega sodišča; z izjemo, da sme v skladu s splošno sprejetim načelom strogo omejenega preizkusa meritorno pravilnost tuje odločbe in postopek, v katerem je bila izdana, presojati le z vidika skladnosti z javnim redom Republike Slovenije. Vendar pa, kot je bilo pojasnjeno zgoraj, vsaka kršitev kogentnih določb še ne pomeni nujno nasprotovanje javnemu redu države.

9Neutemeljen je tudi očitek pritožnice, da sklep sodišča nima razlogov o tem, zakaj sodišče v postopku priznanja tuje arbitražne odločbe ni izvedlo naroka, s čimer naj bi bila podana kršitev iz 14. (pa tudi iz 10.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP. ZArbit naroka v postopku priznanja tuje arbitražne odločbe ne predvideva, sodišče pa v teh postopkih odloča po pravilih Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Ta v prvem odstavku 7. člena določa, da sodišče opravi narok, če je to predpisano z zakonom, ali če oceni, da je to za postopek potrebno. To za konkretni postopek pomeni, da v kolikor je sodišče ocenilo, da narok ni potreben, sodišče postopek izvede na podlagi predloženih listin, svoje odločitve o tem, da je in zakaj je sklep izdalo brez naroka pa v sklepu ni dolžno argumentirati, saj je narok glede na dikcijo zakona predviden kot izjema.

10Pritožba nasprotne udeleženke je skladno z navedenim neutemeljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

O stroških postopka

11Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154. in 165. členu ZPP (v zvezi s 110. členom ZMZPP in 50. členom ZArbit). Nasprotna udeleženka, skladno z načelom uspeha, sama nosi stroške pritožbenega postopka, predlagateljici pa mora povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je Vrhovno sodišče v skladu z veljavno Odvetniško tarifo odmerilo na 112 EUR (200 odvetniških točk za pravno sredstvo oziroma odgovor nanj (tar. št. 23/3) in 22 % DDV). Odločitev o zamudnih obrestih na stroške postopka temelji na načelnem pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (Pravna mnenja I/2006, stran 7, obr.).

----

(1) Tako tudi sklep VS RS Cpg 3/2003 z dne 11. 9. 2003.

(2) Primerjaj Ude, Arbitražno pravo. GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 252; Galič, Priznanje in izvršitev domačih in tujih arbitražnih odločb v Sloveniji, ZZR 2013, str. 119-120.

(3) O (zgolj delni) vsebinski povezanosti bi bilo mogoče govoriti le z načelom ekvivalence (8. člen OZ), vendar pa sodna praksa in teorija to načelo rahljata, zlasti iz razlogov kršitve obveznosti strank obligacijskih razmerij, kar se denimo kaže tudi v nekaterih določbah OZ (npr. določbah o ari).