UPRS sodba IV U 166/2016

Tožba se zavrne.

1Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se zavrne prošnja prosilca z dne 2. 11. 2016 za dodelitev brezplačne pravne pomoči zaradi postopka pred Okrožnim sodiščem v Celju pod številko P 551/2016. Navaja določbo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji obvezno upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva očitno ni nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Iz vpogleda v pravdno zadevo izhaja, da je prosilec dne 21. 6. 2016 vložil tožbo zoper RS, Ministrstvo za pravosodje, na podlagi 84. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). V tožbi navaja, da je bil od 15. 12. 2000 do 1. 9. 2006 na prestajanju zaporne kazni v Zavodu za prestajanje kazni Dob pri Mirni. Zavod pa ni zaščitil njegovega zdravja in popolne telesne sposobnosti, ker so ga razporedili v skupinske prostore med soobsojence, ki so bili težki odvisniki od heroina, je tako tudi sam postal odvisnik. S tem so mu bile kršene ustavne pravice. V nadaljevanju tožena stranka povzema še navedbe iz tožbe ter zaključuje, da ureja pravico do povračila škode Obligacijski zakonik (OZ), ki v 352. členu določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. V vsakem primeru terjatev zastara v petih letih odkar je škoda nastala. 335. člen OZ določa, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Ker želi tožnik odškodnino zaradi storjene škode, nastale med prestajanjem zaporne kazni med letoma 2000 do 2006, je tako pet letni rok za vložitev odškodninske tožbe že pretekel in je zadeva že iz tega razloga nerazumna.

2Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev neutemeljena in temelji na domnevi, da je toženi stranki znano, kaj se je v njegovi glavi pletlo pred več kot petimi leti. Takšna trditev brez dokazov je absurdna in krši njegove ustavne pravice. Pet letni rok za vložitev tožbe začne teči, ko se oškodovana oseba zave in zve za posledice, ki so ji bile storjene in kot je že navedel, tega roka ni zamudil. Če bi že prej izvedel za posledice in se zavedal kakšno škodo so mu storili, bi že zdavnaj vložil to tožbo. Dejansko so mu uničili celo življenje. Če mu tožena stranka ne odobri odvetnika, ga postavlja v neenakopraven položaj na sodišču, kar je kršitev Ustave in bi bil že to dovolj velik razlog za odpravo odločbe. O tem, kdaj se je sam zavedal in zvedel za storjeno škodo, ki se bo obravnavala na sodišču bo odločalo sodišče in ne more tožena stranka trditi in razlagati namesto njega. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4Tožba ni utemeljena.

5V obravnavanem primeru je sporno, ali tožnik izpolnjuje objektivni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ki ga določa 24. člen ZBPP. Kot navaja že tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe, se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

6Tožnik vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju, številka P 551/2016, v zvezi z vložitvijo tožbe zoper RS, Ministrstvo za pravosodje na podlagi 84. člena ZIKS-1. S tožbo želi doseči povrnitev škode, ki naj bi mu nastala v času med prestajanjem zaporne kazni vse od leta 2000 do 2006, ko naj bi zaradi ravnanja organov tožene stranke postal odvisnik od drog in mu je posledično leta 2013 razpadla zakonska zveza, od leta 2006 pa se ni mogel zaposliti. 84. člen ZIKS-1 določa, da če je bila obsojencu zaradi mučenja ali drugih oblik krutega prepovedanega nečloveškega ali ponižujočega ravnanja povzročena škoda, lahko zahteva odškodnino v skladu z zakonom neposredno tudi od tistega, ki mu jo je povzročil. In kot pravilno navaja že tožena stranka, pravico do povračila škode ureja OZ v 352. členu, ki določa, da odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala. 335. člen OZ določa, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti.

7Tožnik v tožbi izrecno zatrjuje, da želi odškodnino zaradi storjene škode, nastale med prestajanjem zaporne kazni med letoma 2000 do 2006, kar pomeni, da je pet letni rok za vložitev odškodninske tožbe že potekel in tožnik v zadevi ne bi imel verjetnih izgledov za uspeh (24. člen ZBPP). Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da ni vedel prej za škodo oziroma, da teče pet letni zastaralni rok za vložitev tožbe od takrat dalje, ko se je sam zavedal kakšna škoda mu je nastala in kakšne posledice so nastale. Sodišče tudi ne more upoštevati tožbenih ugovorov, ki se nanašajo na kršitev človekovih pravic, ker v tem upravnem sporu odloča sodišče na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) samo o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta.

8Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.