UPRS sodba I U 718/2016

I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

1Prvostopenjski finančni organ je z izpodbijanim sklepom v 1. točki izreka zavrgel kot nedovoljen predlog tožeče stranke za obnovo postopa po desetih odločbah, izdanih v hitrem prekrškovnem postopku, v 2. točki izreka kot nedovoljen zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka po vodenih postopkih naknadne kontrole pod številkama 4248-74/2011-12 in 13 z dne 27. 9. 2011, ki se je končal z odločbama št. 424-4153/2014 z dne 12. 12. 2014 in 424-4 9/2015 z dne 12. 1. 2014 (pravilno 12. 1. 2015) in pod številko 4248-15772012-8 z dne 10. 9. 2012, ki se je končal z odločbo št. 424-32172015 z dne 29. 1. 2015, ter v 3. točki izreka zavrnil zahtevo za povračilo stroškov postopka.

2Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da je tožeča stranka dne 14. 4. 2014 vložila pri Carinskem uradu Ljubljana predlog za obnovo postopka zoper vse negativne upravne akte v zvezi z vlogami za naknadno izdajo potrdil o gibanju blaga EUR.1, za katere je priložila izjavo proizvajalca. Na poziv carinskega organa je tožeča stranka vlogo dopolnila z navedbo opravilnih številk zadev, na katere se zahteva za obnovo nanaša, zahtevo pa po vsebini utemeljila z očitki o napačni uporabi materialnega prava, kršitvi pravil postopka ter zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede na preložene izjave proizvajalca. Pri tem se sklicuje na odgovor evropske Komisije (TAXUD/A1/ECF/me D(2013) 1372662, SKLIC CHAP (2012) 03595, za katerega meni, da predstavlja dovolj velik razlog za obnovo postopka in za pravilno ugotovitev dejanskega stanja.

3V zvezi z zahtevo za obnovo postopka po odločbah, izdanih v hitrem prekrškovnem postopku, prvostopenjski organ ugotavlja, da po določbah Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) obnova postopka kot izredno pravno sredstvo ni dovoljena. V zvezi z zahtevo za obnovo postopka po izdanih zapisnikih št. 4248-74/2011-12, 13 in 4248-157/2012 pa ugotavlja, da se upravni postopki še niso končali z dokončno odločbo. Po pregledu listin, ki so v spisih, namreč ugotavlja, da je carinski organ ob naknadnem preverjanju potrdil o gibanju blaga EUR.1 izdal zapisnike, na katere je tožeče stranka dala pripombe in za katere je carinski organ ugotovil, da niso utemeljene. Nakar so bile na podlagi zapisniških ugotovitev v letu 2015 izdane odločbe, da potrdila o gibanju blaga EUR.1 (št. A 2399858, A 2399914, A 2399917, A 2399915, A 2421987, A 2421985) ne izpolnjujejo zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti. Na izdane odločbe so bile vložene pritožbe, ki so bile odstopljene v reševanje Ministrstvu za finance, in ker odločbe še niso dokončne, ni podan obnovitveni razlog iz prvega odstavka 260. člena ZUP.

4Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski finančni organ pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep in predlog za izrek ničnosti zavrnilo. V svojih razlogih pritrdi odločitvi in razlogom prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi ugovori ugotavlja, da je tožeča stranka zahtevala obnovo postopka tudi v zadevah prekrškov ter da gre v teh zadevah za odločbe, ki so bile izdane po uradni dolžnosti v hitrem postopku za prekrške, v katerem odločanje o predlogu za obnovo ni dovoljeno. Okoliščine, ki jih tožeča stranka navaja v zvezi s temi odločbami, bi bile lahko predmet presoje izključno v postopku o prekrških in s pravnimi sredstvi, ki so dovoljena v tem postopku. Zato je odločitev finančnega organa v 1. točki izreka pravilna. V ostalih zadevah pa ob vložitvi predloga za obnovo postopka (14. 4. 2014) ugotovitvene odločbe še niso bile izdane. Obstajala sta samo zapisnika (z dne 27. 9. 2011 in z dne 10. 9. 2012). Kasneje so bile izdane odločbe (z dne 12. 12. 2014, 12. 1. 2015 in 20. 1. 2015), zoper vse tri odločbe pa je tožeča stranka vložila pritožbe. V konkretnem primeru torej ni pogojev za obnovo postopka že zato, ker ob vložitvi predloga za obnovo postopka naknadne kontrole v zvezi z naknadnim preverjanjem EUR.1 na zahtevo tujih carinskih organov nista bila končana z dokončno odločbo, pa tudi ob odločanju o pritožbi izdane odločbe še niso dokončne, saj je tožeča stranka zoper vse tri odločbe vložila pritožbe, o katerih še ni odločeno. Postopka, ki ni končan z dokončno odločbo, pa v skladu z določbami 260. člena ZUP ni mogoče obnoviti. Zato je prvostopenjski finančni organ predlog za obnovo postopka v 2. točki izreka utemeljeno zavrgel. Pa tudi v primeru, če bi bile odločbe dokončne, bi bilo po presoji pritožbenega treba predlog za obnovo postopka zavreči, ker ne obstoji obnovitveni razlog. V skladu z ustaljeno sodno prakso (sodba II U 441/2013) morebitna zmotna uporaba materialnega prava po določbah 260. člena ZUP ni obnovitveni razlog. Isto velja za zmotno ugotovljeno dejansko stanje kot posledico zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka pa s predloženim odgovorom Komisije poskuša dokazati prav napačno uporabo materialnega prava. Pritožbeni organ se sicer strinja, da ni opravičljivega razloga za to, da je finančni organ izdal izpodbijane določbe šele leta 2014 oziroma 2015. Vendar pa je imela tožeča stranka na voljo možnost vložiti pritožbo iz vseh razlogov, tudi iz razloga kršitve določb materialnega prava in s tem povezanega dejanskega stanja, kar je tudi storila in vložila pritožbe zoper vse tri izdane (ugotovitvene) odločbe.

5Ostale pritožbene navedbe pritožbeni organ oceni kot nebistvene za odločitev. Kot neutemeljene oziroma brez podlage zavrne tudi pritožbene ugovore, s katerimi tožeča stranka uveljavlja ničnost odločbe in odpravo izpodbijanega sklepa po nadzorstveni pravici. Prav tako ne najde očitanih kršitev Ustave in drugih predpisov, ki jih tožeča stranka obširno navaja v pritožbi, kot neupravičene pa oceni tudi zahtevke za razne odškodnine, ki se ne morejo obravnavati niti v upravnem in še manj v pritožbenem postopku. V zvezi s priglašenimi stroški postopka pa ugotavlja, da se je postopek za tožečo stranko končal neugodno in da zato tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 79. člena ZDavP-2 nosi sama svoje stroške postopka.

6Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno razveljavitev (pravilno: odpravo), oziroma da se izreče za nično, ter povrnitev stroškov postopka. Obenem predlaga, da sodišče vloži predlog za sprejem predhodne odločbe pri Sodišču EU ter s svojo odločitvijo počaka do odločitve Sodišča. Iz obširnih tožbenih izvajanj, v katerih ponovi vse pritožbene ugovore, izhaja, da se tožeča stranka ne strinja z naknadnim preverjanjem dokazil o poreklu blaga EUR.1 in z ugotovitvami ter stališči pristojnih finančnih organov v tej zvezi. Očita jim tako kršitve pravil postopka in materialnega prava kot tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje. Na samovoljo pri izvajanju oblasti pa kaže zlasti dejstvo, da je finančni organ šele po treh letih ugotovil, da se carinski postopki niso končali z upravno odločbo. Napačno je bilo odločeno tako v zvezi z vlogo za obnovo postopka kot tudi v zvezi z vlogami za izdajo potrdil o gibanju blaga oziroma v zvezi z njihovim naknadnim preverjanjem. Tudi v tožbi, enako kot v pritožbi, tožeča stranka trdi in vztraja, da so (kot carinski deklarant) izpolnjevali (pri izvozu rabljenih vozil) vse pogoje za izdajo potrdila o gibanju blaga EUR.1, ki jih predpisujejo carinski predpisi ter da so v tej zvezi predložili vsa ustrezna dokazila (med drugim izjavo proizvajalca o poreklu blaga), medtem ko so zahteve carinskega organa (zlasti po predložitvi izjave zadnjega dobavitelja o poreklu blaga) neutemeljene. Pri tem se tožeča stranka sklicuje na carinske predpise ter še posebej na pojasnila Komisije, na katero se je obrnila v zvezi z „interpretacijo uporabe instituta preferencialnega porekla“, in ki se nanašajo na način izpolnjevanja potrdila o gibanju blaga EUR.1. Pojasnila Komisije vsebujejo po mnenju tožeče stranke jasne usmeritve glede izdajanja potrdil, le-te pa so drugačne od zahtev carinskih organov in od stališč organa druge stopnje. Isti (napačni) način presoje oziroma uporabe predpisov in s tem isto „ideologijo“ pa zastopa tudi Upravno sodišče v svojih odločbah, zaradi česar so podane kršitve Ustave, EKČP in carinskih predpisov, zlasti Uredbe Sveta (ES) 1207/201, ki v Prilogi I izrecno opredeljuje obrazec potrdila EUR.1 in obrazec izjave dobavitelja, in to na drugačen način, kot se zahteva s strani carinskega organa. Carinskemu organu zato očita, da je ravnal arbitrarno in da je odločal na podlagi oblike in ne na podlagi vsebine, predvsem pa, da je odločal na podlagi domnev, kar je nezakonito in nasploh nedopustno ter razlog za ničnost odločbe. Vse navedeno naj upošteva tudi sodišče, ki naj na glavni obravnavi zasliši vse osebe, ki so sodelovale pri izdaji izpodbijanih aktov.

7Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

8Na naroku za glavno obravnavo stranki vztrajata pri svojih stališčih in predlogih.

9Tožba ni utemeljena.

10V konkretnem primeru je sporna odločitev davčnih organov o tožnikovem predlogu za obnovo postopka, ki se z ozirom na vsebino predloga tudi po presoji sodišča, enako kot meni tožena stranka, pravilno nanaša na vse odločbe, izdane pri naknadni kontroli potrdil o gibanju blaga EUR.1. V dopolnitvi predloga za obnovo postopka z dne 4. 6. 2014, vloženi na poziv Carinskega urada, namreč tožeča stranka najprej navede, da se predlog vlaga „zoper vse negativno izdane upravne akte v zvezi z naknadnim preverjanjem dokazil o poreklu ali v zvezi z vloženimi vlogami za naknadno izdajo potrdil o gibanju blaga EUR.1“ in nato v sklepnem delu vloge še izrecno in po številkah navede kot akte, na katere se zahteva oziroma predlog nanaša, odločbe, izdane v postopku za prekrške. Zato je prvostopenjski finančni organ utemeljeno štel, da se predlog za obnovo postopka nanaša tako na odločbe, ki so bile izdane v hitrem prekrškovnem postopku, kot na upravne (ugotovitvene) odločbe, s katerimi se je končal postopek naknadne kontrole.

11Pravilno pa je odločeno tudi, da se predlog tožeče stranke za obnovo postopka po obeh točkah izreka (1. in 2. točki) zavrže. V prvi točki zato, ker po določbah ZP-1 obnova postopka kot izredno pravno sredstvo v prekrškovnem postopku ni dovoljena. V drugi točki izreka pa zato, ker ob odločanju o predlogu za obnovo upravne odločbe še niso bile dokončne, saj je po nespornih podatkih upravnih spisov tožeča stranka zoper vse tri odločbe vložila pritožbo. Postopka, ki ni končan z dokončno odločbo, pa v skladu z določbami 260. člena ZUP ni mogoče obnoviti in zato ni izpolnjen pogoj za uvedbo obnove. K temu drugostopni organ z ozirom na vsebino predloga za obnovo še pravilno doda, da bi bilo potrebno tudi v primeru, če bi bile določbe dokončne, predlog za obnovo zavreči, ker ni podan obnovitveni razlog. Tožeča stranka namreč s svojimi navedbami, v katerih se sklicuje na odgovor evropske Komisije, skuša dokazati napačno uporabo materialnega prava, zmotna uporaba prava pa po določbah 260. člena ZUP ni obnovitveni razlog.

12Ostale pritožbene navedbe pritožbeni organ utemeljeno oceni kot nebistvene za odločitev, utemeljeno pa zavrne tudi očitke o kršitvah Ustave in drugih predpisov. Iz istih razlogov enake tožbene ugovore, ki se v pretežni meri nanašajo na materialnopravno utemeljenost izdanih upravnih odločb in torej na vsebine, ki niso predmet tega postopka, zavrača tudi sodišče, ki z ozirom na zgoraj navedeno tudi ne najde podlage za ničnost izpodbijanega sklepa ter za predlagano vložitev predloga za predhodno odločanje pri Sodišču EU. Kot neutemeljen pa sodišče zavrača tudi predlog za zaslišanje prič, ki ga vsebuje tožba in pri katerem tožeča stranka vztraja na naroku, saj z ozirom na zgoraj navedeno dejansko in pravno podlago za izpodbijano odločitev, njihova izpovedba ne more vplivati na drugačno odločitev.

13Ker je po povedanem tožba neutemeljena, nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pa sodišče ni našlo, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

14Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.