VSL sklep Cst 211/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom upravitelju dalo soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopka po predlogu upravitelja z dne 17.1.2017 (PD 438) z dopolnitvijo z dne 24.1.2017 (PD 439), pri čemer je predlog sestavni del izreka sklepa in objavljen hkrati s sklepom.

2Zoper navedeni sklep se je upnik pravočasno pritožil. Navaja, da odvetniški in taksni stroški v zvezi s predlogom za izvršbo niso bili potrebni. Sodba je namreč postala pravnomočna in izvršljiva 23.12.2016 (v petek), v soboto 24.12.2016 pa je bil že vložen predlog za izvršbo, ko upnik sploh ni mogel izpolniti terjatve; naslednji delovni dan (27.12.2016) je opravil poizvedbe o računu, na katerega naj nakaže dolgovani znesek, kar je nato lahko storil šele 28.12.2016. Glede odvetniških stroškov sestave pripravljalne vloge je upnik navedel, da odvetnica na podlagi verige pooblastil zastopa A. (ki je tudi v stečaju v Avstriji), ne pa stečajnega dolžnika, zoper katerega teče sekundarni stečajni postopek in ki je le podružnica avstrijske družbe. Upravitelj je torej pooblastilo odvetnici podpisal kot pooblaščenec avstrijske družbe. Zato plačilo teh stroškov ni obveznost stečajnega dolžnika. Nagrada odvetnici pa tudi še ni zapadla v plačilo. Po 16. členu OT se odvetniška storitev šteje za opravljeno, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, torej ko je postopek zaključen. Enako je določal tudi ZOdvT v 9. členu. Postopek v zadevi VII Pg 1859/2015, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, pa še ni zaključen, zato pooblaščenka ni upravičena do plačila. Pri tem je plačilo zahtevano kot plačilo za opravljeno storitev in ne morebiti kot predujem.

3Upravitelj je na pritožbo odgovoril, da je upravičeno vložil predlog za izvršbo, pa čeprav v soboto. Poleg tega je upnik plačal tudi izvršilne stroške, zato bi bil stečajni dolžnik neupravičeno obogaten, v kolikor bi ta znesek zadržal zase. Ni tudi res, da stečajni dolžnik ni stranka pravdnega postopka, saj iz zapisnika z glavne obravnave izhaja, da je stečajni dolžnik opredeljen kot tožeča stranka pod zaporedno številko 2 (poleg A. – v stečaju, ...). OdvT pa v 16. členu določa, da odvetniška storitev zapade v plačilo najkasneje, ko so opravljena vsa dejanja iz pooblastilnega razmerja; določen je torej skrajni rok zapadlosti, ne pa, da se šele takrat lahko plačajo posamezne storitve.

4Pritožba ni utemeljena.

5Strinjati se sicer je s pritožbo, da je lahko vprašljiva potrebnost izvršilnih stroškov, ko je zadnji dan roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti po sodbi potekel na dan 23.12.2016, ko je bil petek in zadnji predpraznični delovni dan, že takoj v soboto, 24.12.2016, pa je bil vložen predlog za izvršbo. Vendar pa so vsi razlogi, ki jih v zvezi s tem uveljavlja upnik, razlogi, ki bi jih moral uveljaviti v izvršilnem postopku, ki je tekel v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X Pg 1/2015. Le v izvršilnem postopku bi se lahko razpravljalo o potrebnosti nastanka stroškov stečajnega dolžnika. Pritožnik pa se ni pritožil ali ugovarjal zoper naložitev plačila stroškov. V stečajnem postopku pa je jasno, da so bili ti stroški stečajnemu dolžniku plačani na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, stečajni dolžnik pa je dolžen plačati stroške svoji pooblaščenki, ki je to storitev opravila. Stroški v zvezi z opravljenimi storitvami odvetnika namreč predstavljajo tekoče stroške stečajnega postopka, če gre za pravdne stroške stečajnega dolžnika v postopkih iz oddelka 5.6 tega zakona ali druge stroške, ki nastajajo v rednih obdobjih med potekom stečajnega postopka (6. in 9. točka 2. odstavka 355 člena ZFPPIPP), v drugih primerih pa predstavljajo občasne stroške stečajnega postopka (8. točka 3. odstavka 355. člena ZFPPIPP).

6Obravnavana stečajna zadeva teče kot sekundarni (oziroma pomožni) stečajni postopek, glavni postopek pa teče v Avstriji. Tukajšnji stečajni dolžnik je podružnica družbe A. , ..., Avstrija – v stečaju. Za obravnavano zadevo je zato potrebno uporabiti določila 8. poglavja Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) in Uredbe Sveta (ES) št. 1346/2000 z dne 29. maja 2000 o postopkih v primeru insolventnosti (Uredba).

7Pravo države članice, na ozemlju katere so bili uvedeni postopki v primeru insolventnosti, določa ustrezna pooblastila upravitelja in kdo mora nositi stroške in izdatke, nastale med postopkom v primeru insolventnosti (člen 4(2) – točki (c) in (l) Uredbe). Učinki sekundarnih postopkov v primeru insolventnosti so omejeni na dolžnikovo premoženje, ki se nahaja na ozemlju države članice, v kateri je bil uveden tak postopek zaradi insolventnosti (člen 3(2) Uredbe). Upravitelj sekundarnega postopka v primeru insolventnosti ima v zvezi s tem postopkom vsa pooblastila, ki mu jih daje pravo države članice, kjer je bil tak postopek uveden, tudi v drugih državah članicah (člen 18 Uredbe). Če Uredba ne določa drugače, je pravo, ki se uporablja v sekundarnih postopkih, pravo države članice, na katere ozemlju je bil uveden sekundarni postopek (člen 28 Uredbe). Med upraviteljem glavnega postopka in upraviteljem sekundarnega postopka obstaja dolžnost sodelovanja in posredovanja informacij (člen 31 Uredbe).

8Iz navedenih določb Uredbe tako izhaja, da pooblastila upravitelja v obravnavani zadevi določa slovensko pravo, omejena pa so na premoženje stečajnega dolžnika (podružnice), ki se nahaja v Sloveniji. Da so terjatve do upnika, ki se uveljavljajo v pravdah, oziroma upnikove terjatve, ki jih uveljavlja do stečajnega dolžnika, premoženje stečajnega dolžnika oziroma se nanj nanašajo, niti ne more biti sporno. V zvezi s tem slovensko pravo določa, da upravitelj zastopa stečajnega dolžnika pri vodenju njegovih poslov, pri čemer so pooblastila okvirjena z določbo 97. člena ZFPPIPP (245. člen ZFPPIPP). Izterjava terjatev ter uveljavljanje terjatev do upnikov sta del pristojnosti upravitelja. V zvezi s temi dejanji sme upravitelj tudi pooblastiti odvetnika (7. odstavek 103. člena ZFPPIPP). Res je upravitelj oziroma njegova pooblaščenka v pravdah predložila pooblastilo upravitelja matične družbe iz Avstrije upravitelju stečajnega dolžnika. Vendar pa gre v primeru navedenih pravd za dejanja, ki se tičejo premoženja stečajnega dolžnika, v zvezi s takim premoženjem pa slovensko stečajno pravo določa, da gre za stroške stečajnega postopka – gre za stroške slovenskega stečajnega postopka in ne avstrijskega.

9Upoštevati je tudi potrebno, da je avstrijski upravitelj oziroma matična družba zainteresirana za čim večjo stečajno maso tukajšnjega stečajnega dolžnika. Za njegove dolgove namreč odgovarja tudi matična družba; če pa po poplačilu upnikov dolžnika v sekundarnem postopku ostane še kaj premoženja (to seveda pomeni tudi, da morajo biti poplačani vsi stroški stečajnega postopka), pa se preostanek premoženja prenese na upravitelja v glavnem postopku (člen 35 Uredbe). Ob tem že tako ali tako obstaja dolžnost sodelovanja obeh upraviteljev, pri čemer sme upravitelj glavnega postopka v sekundarnem postopku tudi uveljavljati interese upnikov glavnega postopka (zahteva lahko tudi na primer prekinitev unovčenja v skladu s členom 33 Uredbe).

10Glede na vse zgoraj obrazloženo pa višje sodišče zaključuje, da so stroški pravd, ki so za pritožnika sporni, stroški tega stečajnega postopka in ne stroški glavnega stečajnega postopka. Četudi je stečajni dolžnik pooblastilo odvetnici temeljil tudi na pooblastilu upravitelja glavnega postopka, pa tega pooblastila ni mogoče upoštevati na način, ki ga uveljavlja pritožba – da bi torej pooblaščenka zastopala družbo A. – v stečaju iz Avstrije na stroške te družbe.

11Glede trditev, da naj stroški pooblaščene odvetnice v zadevi VII Pg 1859/2015 še ne bi zapadli v plačilo, za pritožnika ni sporno, da je odvetnica zaračunano opravilo opravila. 16. člen Odvetniške tarife (OT) plačila ne veže na končanje pravdnega postopka, temveč določa le, da se šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje takrat, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja (3. odstavek 16. člena OT). Res v predloženem računu ni navedeno, da naj bi šlo za predujem. Vendar pa je odvetnica še pred koncem postopka izstavila obračun za opravljeno delo – za sestavo 4. obrazložene pripravljalne vloge. Glede na določila 16. člena OT višje sodišče ne more zaključiti, da bi bila taka zahteva „preuranjena“, ko se tudi upravitelj strinja s takojšnjim plačilom. Ob tem pa ni mogoče uporabiti ne določil ne sodne prakse po Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Koncept plačevanja odvetnika je bil namreč po ZOdvT povsem drugačen od koncepta po OT. Imel je namreč le eno nagrado za cel postopek in eno nagrado na narok (čeprav je bilo na isti stopnji postopka opravljenih več narokov). V takem primeru je logično, da je storitev opravljena oziroma končana šele, ko sodišče izda sklep o stroških (pravdnega) postopka ob izdaji odločbe o končanju postopka na posamezni stopnji. Sedanji koncept pa temelji na plačevanju posameznih opravil v postopku, tako da se odvetniku plačuje za storitve sestave posameznih vlog in posameznih pristopov na naroke. Pri tem pa višje sodišče še poudarja, da pritožba ne problematizira morebitne nepotrebnosti sestave te vloge ali tega, ali je bila vloga sploh vložena v spis.

12Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.