VSL sodba I Cp 65/2017

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134305/2015 z dne 14. 12. 2015 v 1. odst. izreka v veljavi, v III. odst. pa za 100 EUR, v preostalem delu (za 30 EUR) pa da se ta del razveljavi. Tožencu je še naložilo povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 260,20 EUR.

2Med tožnico in tožencem je bila 7. 2. 2014 sklenjena naročniška pogodba in aneks (za tožničine storitve mobilne telefonije), 13. 2. 2014 pa še aneks za nakup mobilnega telefona ... s popustom, za 24 mesecev, kar je tožnica zaradi toženčevega neplačevanja računov odpovedala in izterjuje zapadle neplačane terjatve in sorazmerni del prejete ugodnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da utemeljeno, znižalo je le znesek odmerjenih izvršilnih stroškov.

3Toženec se zoper sodbo pritožuje, obrazloženo zoper obsodilni del. Meni, da je napačna in nezakonita, predlaga njeno razveljavitev. Pravi, da ni bil neskrben, ker je pogodbe podpisal, čeprav ne razume slovensko, saj da je tožnici zaupal. Vztraja, da računov ni dobil in da je terjatev zastarala. Pravi, da je res vmes zamenjal naslov, vendar meni, da bi ga upnik moral poiskati, ko je videl, da so računi neplačani. Očita, da niso bili priporočeno poslani. Meni, da za plačilo ni nobene podlage in da ne zlorablja svojih pravic.

4Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

5Pritožba ni utemeljena.

6Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da na sámo obveznost plačila storitev po sklenjeni naročniški pogodbi z vsemi aneksi, ki je nesporna, vprašanje pošiljanja računov ne vpliva. Vplivalo bi lahko na tek zamudnih obresti, vendar je sodišče prve stopnje tudi glede pošiljanja računov pravilno pojasnilo, da bi moral dolžnik za to upniku sporočiti spremembo svojega naslova, do katere je prišlo po sklenitvi pogodbe. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da nepoznavanja slovenskega jezika stranke, ki podpiše pogodbo v slovenščini, ne odvezuje obveznosti, ki jo s to pogodbo prevzame, saj je treba v tem primeru morebitno nepoznavanje oz. nerazumevanje prevzetih obveznosti pripisati skrajni neskrbnosti stranke same. Sklepanje prvostopenjskega sodišča, da je toženec kljub sklicevanju na neznanje slovenščine očitno poznal svoje pogodbene obveznosti, saj jih je nekaj časa izpolnjeval, je razumno, pritožbeni očitek, da je tako ravnal le, ker je tožnici zaupal, pa je ne, saj tega ne pojasni (kaj naj bi ji „zaupal“).

7Naposled je pravilna tudi zavrnitev ugovora zastaranja, kot je pojasnjeno v 13. točki izpodbijane sodbe. Zakaj se toženec s tem ne strinja, ne razloži, zato drugačen odgovor kot sklicevanje na povsem pravilne razloge sodišča prve stopnje ni mogoč.

8Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da noben od dovoljenih pritožbenih razlogov ni utemeljen in da tudi ni kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (353. čl. ZPP).