VSL sodba II Cp 34/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Tožnica v tem postopku zahteva ugotovitev, da je solastnica nepremičnine ID znak 000, parc. št. 812/2, k. o. X, in sicer do 1/9 pri solastnem deležu N. D., do 1/27 pri solastnem deležu A. M., do 1/27 pri deležu M. M. L., do 1/18 pri solastnem deležu J. J. V. in do 1/9 pri solastnem deležu M. M. Ž. Trdi, da je (so)lastninsko pravico pridobila na podlagi pravil o gradnji na tujem, na podlagi priposestvovanja, določb Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) in določb Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevek zavrnilo in tožnici naložilo, da tožencem povrne 898,17 EUR stroškov s pripadki.

Ker je tožnica objekt na sporni nepremičnini zgradila pred uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), to je pred 1. 9. 1980, je sodišče prve stopnje zahtevek, ki ga je tožnica oprla na pravila o gradnji na tujem, presojalo na podlagi pravnih pravil Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ). Ker je ugotovilo, da tožnica kot graditeljica ni bila poštena(1), je zahtevek na tej podlagi že iz tega razloga zavrnilo. Z vprašanjem, ali sta lastnika zemljišča (v času gradnje) za gradnjo vedela in ali sta ji nasprotovala ter ugovorom tožencev po 1500 paragrafu ODZ se posledično ni ukvarjalo. Po presoji sodišča prve stopnje tožnica solastnih deležev tožencev tudi ni priposestvovala, saj ni izkazala zakonite in dobroverne posesti. Zahtevek na podlagi ZLNDL je zavrnilo, ker so (ob uveljavitvi zakona) imeli pravico uporabe toženci in ne tožnica, na podlagi ZVEtL pa zato, ker v konkretnem primeru ne gre za stavbo v etažni lastnini.

2Zoper takšno odločitev vlaga pritožbo tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevku ugodeno. Priglaša stroške.

Sodišču prve stopnje očita kršitev pravice do enakega varstva pravic, saj je v konkretnem primeru odločilo drugače kot v primeru dveh sosedov, ki sta hiši zgradila v istem časovnem obdobju, dejansko stanje pa je v veliki meri enako (I Cp 1062/2014 in I Cp 2453/2011). Povzema stališče, ki ga je višje sodišče v teh dveh zadevah zavzelo in opozarja, da sta bili v zadevi I Cp 1062/2014 dve članici senata isti kot pri odločanju o pritožbi tožencev. Ne drži, da gre v zadevi I Cp 2453/2011 za osamljen primer, saj ji je sledila odločba I Cp 1062/2014.

Vztraja, da sta dogovora z dne 4. 10. 1966 pomenila podlago za dobrovernost tožnice. Ugotovitev, da oče nanjo ni prenesel pravice gradnje, je v nasprotju s podatki spisa. Na zadnji obravnavi je pojasnila, da oba dogovora predstavljata podlago za njeno dobrovernost. Ker je razpolagala tudi s soglasjem na svoje ime, ni rabila prenosa z očeta nanjo. Podlago za sklenitev dogovora med dedičema in svojim očetom je pojasnila v vlogi z dne 23. 5. 2014, pri čemer te navedbe niso bile prerekane. Na podlagi teh listin je dobila vsa upravna dovoljenja za gradnjo (lokacijsko, gradbeno in uporabno), plačala stroške za pripravo stavbnega zemljišča, gradila, gradnji pa tudi ni nihče nasprotoval. Kot je izpovedala, je izjavo L. V. predložila na zahtevo upravnega organa in ni vplivala na njeno dobrovernost. Opozarja, da sta bila edina dediča K. V. F. B. in F. M., podpisniki dogovora z dne 22. 4. 1963 so postali solastniki na pravnoposlovni podlagi šele v letu 1975, ko so se vpisali v zemljiško knjigo. Zato ne drži, da je tožnica vedela, da so dediči po zapustnici še drugi. Te osebe s podpisom dogovora niso pridobile položaja dedičev. Nepomembno je zato tudi to, da je bila ena od upravičenk po dogovoru njena mama. V zapuščinskem postopku po pok. K. V. je bilo izdanih več sklepov, pri čemer je šele zadnji, izdan v letu 1975, upošteval dogovor. Ker je zapuščina s trenutkom smrti prešla le na F. B. in F. M., zahtevkov podpisnikov dogovora pred letom 1975 ni mogla upoštevati, nepomembno pa je tudi to, da odločitev o dedičih 3. 10. 1968 še ni bila pravnomočna. Upravičeno je štela, da ima veljaven pravni naslov za pridobitev lastninske pravice in je bila zato dobroverna.

Iz enakih razlogov je napačna je tudi presoja dobrovernosti v zvezi s priposestvovanjem. Zavedanje, da je zemljiškoknjižno stanje drugačno, še ne pomeni nedobrovernosti. V času gradnje zemljiška knjiga ni imela enakega pomena kot danes. Priposestvovalna doba je začela teči z izdajo gradbenega dovoljenja leta 1968, leta 1975 je postala nepremičnina družbena lastnina, priposestvovalna doba pa je ponovno začela teči leta 1997 po uveljavitvi ZLNDL in se je iztekla do vložitve tožbe.

Toženci ob uveljavitvi ZLNDL niso bili imetniki pravice uporabe, ker je stavbo zgradila tožnica. Ker je ob podržavljenju leta 1975 hiša že stala, je pravico uporabe pridobila tožnica. Pravica uporabe je pripadala lastniku hiše. Opozarja na 12. člen ZTLR. Pomembno je, kdo je imel ob uveljavitvi ZLNDL nepremičnino v uporabi. Odsotnost posesti praviloma izključuje pravico uporabe. Takšna je tudi sodna praksa (II Ips 985/2006, II Ips 664/2001, I Cpg 1231/2010, Up-2677/08). Tožnica je pojasnila, da so pravni predniki tožencev vedeli za gradnjo in da so jo celo obiskovali. Prva toženka ni vedela, ali je njena mati za gradnjo vedela, ostali pa so izpovedali le zase. Ne glede na to je pomembno le, kdo je hišo zgradil in jo ob lastninjenju uporabljal.

ZVEtL ne ureja le določitev pripadajočega zemljišča k stavbam v etažni lastnini. To izhaja iz sodne prakse (ki jo citira) in vsebine zakona.

3Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4Pritožbeno sodišče je v tej zadevi zaradi pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja opravilo pritožbeno obravnavo. Na njej je ponovilo že pred sodiščem prve stopnje izvedene listinske dokaze, ponovno pa je zaslišalo tudi stranke.

5Pritožba ni utemeljena.

Glede gradnje na tujem

6Glede na v pritožbenem postopku neizpodbijano ugotovitev, da je bil objekt, ki ga je tožnica zgradila na sporni nepremičnini, zgrajen pred uveljavitvijo ZTLR(2), je sodišče prve stopnje sporno razmerje med pravdnimi strankami pravilno presojalo na podlagi pravnih pravil, ki so veljala v času gradnje, to je pravnih pravil ODZ(3).

7Glede na pravno pravilo 418. člena ODZ, ki ga je sodišče prve stopnje povzelo v točki 16 sodbe, bi morala biti tožnica, da bi z zahtevkom uspela, pri gradnji poštena. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožencem domnevo tožničine poštenosti(4), ki jo določa 328. paragraf ODZ, uspelo izpodbiti. Pritožbeno sodišče se po opravljeni pritožbeni obravnavi s tem strinja. Na podlagi okoliščin konkretnega primera, ki bodo predstavljene v nadaljevanju, drugačen zaključek ni mogoč.

8Tožnica je v teku postopka pred sodiščem prve stopnje trdila, da je bila ves čas gradnje poštena, saj je štela, da je parcelo, na kateri je gradila, pridobila na podlagi veljavnega pravnega naslova in sicer dveh dogovorov, ki sta bila podpisana 4. 10. 1966. V vlogi z dne 26. 5. 2014 je pojasnila (in teh trditev toženci niso prerekali(5)), da je šlo pri dogovoru z dedičema za nadomestno izpolnitev volila njenemu očetu. J. M. naj bi namreč po oporoki zapustnice K. V. z dne 19. 12. 1951 (priloga A37), prejel (med drugim) kot volilo parc. št. 259 k. o. Y. Ker je bila ta parcela v letu 1953 nacionalizirana namesto prvotno predvidene parcele 812 k. o. X, je z dedičema F. M. in F. B.(6) prišlo do dogovora, da J. M. dobi kot volilo parcelo 812 k. o. X. Ker je bila graditeljica tožnica, je bil dogovor, s katerim je bila prenesena lastninska pravica, podpisan tudi z njo.

Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da sta oba dogovora (ob upoštevanju neprerekanih trditev o razlogih za njuno sklenitev) pomenila podlago za prenos lastninske pravice na tožnico in za izročitev nepremičnine v posest. Drugi dogovor (to je dogovor s tožnico) je namreč nadomestil prenos pravic s tožničinega očeta nanjo, ki bi ga bilo sicer treba opraviti. S sklenitvijo drugega dogovora sta tako dediča prevzela obveznost prenosa lastninske pravice na nepremičnini na tožnico (namesto na njenega očeta), z njeno izpolnitvijo pa bi le-ta postala njena lastnica.

9Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dediča svoje obveznosti nista izpolnila in tožnica se v zemljiško knjigo ni vpisala. Vendar pa, kot pritožnica pravilno opozarja, neizvedena vknjižba v zemljiški knjigi, sama po sebi še ne dokazuje njene nepoštenosti. V času sklenitve dogovora zemljiška knjiga oziroma načelo zaupanja v njene podatke ni imelo takega pomena kot danes. Sodna praksa je dopuščala zunajknjižno nastajanje stvarnih pravic, vknjižbi pa ni pripisovala absolutnega pomena, saj so se sodišča pri presoji dobre vere pogosto opirala le na dejanske okoliščine, le redko pa na stanje zemljiške knjige. V letu 1975 je bilo celo sprejeto stališče tedanjega Zveznega sodišča(7), da „na oporečnost posestnika kot oviri za pridobitev lastnine ni mogoče sklepati na podlagi same okoliščine, da je kot lastnik sporne nepremične v zemljiški knjigi vpisan nekdo drug, temveč mora tisti, ki se na nepoštenost sklicuje, to tudi dokazati. Presoja dobre vere zato zahteva presojo vseh okoliščin primera(8).

10Pritožnica v pritožbi utemeljeno opozarja tudi na to, da sta bila F. M. in F. B., ki sta tožnici z dogovorom dne 4. 10. 1966 na delu parcel 812 in 813 k. o. X dovolila gradnjo hiše in prenos lastninske pravice, edina dediča po pok. K. V. Podpisniki dogovora z dne 22. 4. 1963 so sicer res sodelovali v zapuščinskem postopku, vendar niso bili zapustničini dediči. Gre namreč za potomce zapustničinih zakoncev iz drugih zakonskih zvez(9). Položaja dedičev te osebe niso pridobile niti s podpisom dogovora z dne 22. 4. 1963. Zapustničino premoženje, kamor je sodila tudi sedaj sporna nepremičnina, je zato ex lege s smrtjo zapustnice prešlo (le) na F. M. in F. B. Ker sta bila torej edina dediča pokojne K. V., je njuno upravičenje za (skupno) razpolaganje z nepremičnino izhajalo tudi iz podatkov zemljiške knjige, kjer je bila kot lastnica vpisana zapustnica, to je njuna mati (toženci oziroma njihovi pravni predniki so lastninsko pravico na podlagi dogovora z dne 22. 4. 1963 pridobili šele z vknjižbo v zemljiško knjigo v letu 1975). Tudi dejstvo, da je bil dogovor med dedičema in tožnico sklenjen, čeprav zapuščinski postopek še ni bil (pravnomočno) končan, oziroma je bil sklenjen v fazi, ko je bil prvi sklep o dedovanju z dne 23. 6. 1963, s katerim sta bila za dediča zapuščinskega premoženja razglašena F. M. in F. B., razveljavljen, nov pa še ni bil izdan(10) in je bilo tožnici to znano(11), zato ne daje podlage za sklep, da je bila tožnica nepoštena. Ob tem je za presojo (ne)poštenosti pomembno tudi to, da prvi sklep o dedovanju ni bil razveljavljen zato, ker bi sodišče o dedičih zmotno odločilo, ampak iz drugih razlogov(12) in da je tožnica, na kar v pritožbi tudi opozarja, na podlagi sklenjenega dogovora z dedičema, pridobila vsa upravna dovoljenja povezana z gradnjo in uporabo nepremičnine, hišo zgradila in se vanjo tudi vselila.

11So pa toženci poštenost tožnice izpodbijali tudi s trditvami, da ji je bilo ob podpisu dogovora znano, da sta dediča z nepremičninami v k. o. X, med katerimi je bila tudi sporna nepremičnina, že razpolagala z dogovorom z dne 22. 4. 1963 v korist L. V., I. P. (babica drugega in tretje toženke), M. M. (mama tožnice), J. V., A. A. (mati prve toženke), B. M., M. V., K. V., V. V. in A. V. in sta zato ostala solastnika vsak le do 1/9. Po trditvah tožencev ji je bilo zato znano, da dediča nimata več razpolagalne sposobnosti glede celotne nepremičnine. To, v izpodbijani sodbi (točka 21) ugotovi tudi sodišče prve stopnje, čeprav z deloma netočnim zapisom, da je bilo tožnici znano, da dediča po zapustnici nista le F. M. in F. B., ampak najmanj še L. V., ki je bil podpisnik dogovora z dne 22. 4. 1963. Kot je bilo že pojasnjeno, podpisniki dogovora s tem niso postali dediči, je pa kljub temu iz razlogov razvidno, da je sodišče prve stopnje hotelo povedati, da je tožnica za dogovor iz leta 1963 vedela.

Toženci so opozorili tudi na izjavo L. V. z dne 3. 10. 1968 (priloga B17), ki jo je tožnica priložila vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja. Z njo je L. V., ki je bil eden od podpisnikov dogovora z dne 22. 4. 1963, tožnici (in njenemu takratnemu zakoncu) dovolil gradnjo na sporni nepremičnini, tožnica in mož pa sta se zavezala, da bosta s pravnomočnim dedičem uredila vse premoženjskolastninske odnose.

12V zvezi s trditvami tožencev, da je tožnica vedela za sklenjen dogovor z dne 22. 4. 1963, pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da tožnica tudi teh trditev pred sodiščem prve stopnje ni prerekala (tega ne naredi niti v pritožbi) in se zato štejejo za priznane (glej pojasnilo v opombi 11). Zaradi posledic neprerekanja je zato izpovedba tožnice na pritožbeni obravnavi, v kateri je to vedenje zanikala, neupoštevna.

13Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je domneva tožničine poštenosti zaradi poznavanja tega dogovora oziroma zavedanja, da dediča ob sklepanju dogovora z njo nista več imela razpolagalne sposobnosti glede celotne nepremičnine, izpodbita. Res je sicer, da so se podpisniki dogovora iz leta 1963 v zemljiško knjigo vpisali šele v letu 1975, vendar pa bi sklicevanje tožnice na podatke zemljiške knjige (kjer je bila do leta 1975 vpisana zapustnica) bilo relevantno le v primeru, če za ta dogovor ne bi vedela ali če bi bila prepričana, da ni veljaven. Ker je pritožbeno sodišče njene pritožbene navedbe, da tudi zapuščinsko sodišče vse do leta 1975 dogovora med dedičema in pravnimi predniki tožencev ni upoštevalo(13), razumelo v smeri, da dogovora (morda) ni štela za veljavnega, je tožnico dodatno zaslišalo. Vendar pa iz njene izpovedbe to ne izhaja, saj je zanikala že to, da je za dogovor vedela. Da bi bila tožnica prepričana, da je dogovor iz leta 1963 neveljaven, pa ni mogoče zaključiti niti na podlagi drugih izvedenih dokazov. Glede na vse obrazloženo je tožnica zato že pred vpisom tožencev oziroma njihovih pravnih prednikov v zemljiško knjigo imela razlog za domnevo, da parcela, na kateri gradi hišo, ni njena in zato ni bila poštena graditeljica.

14Ker je po 418. paragrafu ODZ poštenost graditelja eden od dveh nujnih pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi gradnje na tujem, domneva tožničine poštenosti pa je bila izpodbita, tožnica lastninske pravice na tej podlagi ni pridobila.

Glede pridobitve lastninske pravice na podlagi priposestvovanja

15Upoštevajoč, da je tožnica zatrjevala, da je priposestvovanje začelo teči v letu 1968, je treba pogoje za priposestvovanje presojati po pravnih pravilih ODZ in določilih ZTLR. Tako ODZ (glej paragraf 1460) kot ZTLR (glej 28. člen) sta priposestvovanje omogočala le, če je bila pri priposestvovalcu podana poštenost oziroma dobrovernost(14). V konkretnem primeru tožnica, kot je bilo zgoraj obrazloženo, ni bila dobroverna in zato do priposestvovanja že iz tega razloga ni moglo priti.

16V pritožbenem postopku pa tudi ni izpodbijano, da je bila sporna nepremičnina v letu 1975 podržavljena in je bila družbena lastnina vse do leta 1997. Ker priposestvovanje na stvari, ki je družbena lastnina, ni bilo mogoče (glej 29. člen ZTLR)(15), v obdobju med letoma 1975 in 1997 priposestvovalna doba ni tekla. Med letoma 1968 in 1975 bi se tako, tudi če bi tožnica poleg pravnega naslova izkazala še dobrovernost, lahko nateklo največ sedem let priposestvovalne dobe. Po letu 1997 pa o dobrovernosti v nobenem primeru ni več mogoče govoriti. Tožnica je že ob izdaji zadnjega (tretjega) sklepa o dedovanju po pok. K. V. in njegovi izvedbi v zemljiški knjigi v letu 1975, vedela, da ni lastnica parcele(16), po letu 1980 pa je, kot je zaslišana izpovedala, že začela urejati razmerja s solastniki.

17Tožbeni zahtevek je bil tudi na tej pravni podlagi zato, čeprav z deloma drugačnimi/napačnimi razlogi, pravilno zavrnjen.

Glede pridobitve lastninske pravice na podlagi ZLNDL

18Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je nepremičnina v družbeni lastnini (ki se ni lastninila po drugem zakonu) postala last fizičnih oseb, ki so imele na nepremičnini ob uveljavitvi zakona (25. 7. 1997) pravico uporabe. Tožnica v zvezi s tem v pritožbi vztraja, da je bila ona tista, ki je bila imetnica te pravice in ne toženci. Pravico uporabe naj bi pridobila ob podržavljenju, saj je na nepremičnini stala hiša, ki jo je sama zgradila, nepremičnino pa je ves čas imela tudi v posesti. Sklicuje se tudi na 12. člen ZTLR.

19Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica pravice uporabe (v delu, ki se nanaša na tožence) na dan uveljavitve ZLNDL ni imela. Ker je šlo pri tožnici za nepošteno graditeljico, je hiša, ki jo je zgradila na (v večjem delu) tujem zemljišču, postala ob zaključku gradnje last lastnika zemljišča (glej paragraf 418 ODZ)(17), torej tudi tožencev oziroma njihovih pravnih prednikov. Ob podržavljenju nepremičnine so zato pravico uporabe na zemljišču (v obsegu svojih solastnih deležev) pridobili (tudi) pravni predniki tožencev, saj so bili solastniki celotne nepremičnine. Te pravice uporabe kasneje, čeprav je imela posest na nepremičnini le tožnica, niso izgubili. Ob uveljavitvi ZLNDL se je tako pravica uporabe tožencev ponovno transformirala nazaj v (so)lastninsko pravico.

20V zvezi s tem je neutemeljeno sklicevanje tožnice na odločbi VS RS II Ips 985/2006(18) in II Ips 664/2001(19), odločbo VSL I Cpg 1231/2010(20) ter odločbo Ustavnega sodišča Up-2677/2008(21), saj dejanske okoliščine v teh zadevah niso primerljive s konkretno, obravnavana pa so tudi druga pravna vprašanja. Okoliščina dejanske posesti kot pogoja za obstoj pravice uporabe pa se v primeru, ko gre za fizične osebe, tudi sicer razlaga drugače kot v primerih, ko je šlo za družbene pravne osebe. Tako tožnica, čeprav je posest imela in je nepremičnino uporabljala, (zgolj) zato še ni postala imetnica pravice uporabe.

21Tožnica pravice uporabe ni pridobila niti na podlagi 12. člena ZTLR. Ne le zato, ker je ZTLR stopil v veljavo šele 1. 9. 1980, torej po tem, ko je bila stavba že zgrajena in ga za urejanje razmerij za nazaj ni mogoče uporabljati, ampak predvsem zato, ker tožnica ni gradila na zemljišču v družbeni lastnini, ampak na zemljišču v zasebni lasti. V pritožbenem postopku tako ni izpodbijano, da je bila v letu 1975, ko je nepremičnina postala družbena lastnina, hiša že zgrajena.

Glede pridobitve lastninske pravice po ZVEtL

22Res je, da postopek po ZVEtL, ki se nanaša na določitev pripadajočega zemljišča k stavbi, ni namenjen le stavbam v etažni lastnini. Pravica uporabe se je namreč pridobivala ne glede na to, ali je šlo za enostanovanjsko stavbo ali za stavbo z več posameznimi deli, zato tudi sedaj ni razumnega razloga, da lastniki enostanovanjskih stavb, zgrajenih pred 1. 1. 2003, ne bi imeli pravice do poenostavljenega postopka po tem zakonu(22). Vendar pa je bistveno to, da ZVEtL ne predstavlja samostojne pravne podlage za pridobitev lastninske pravice na zemljišču, ampak le podlago za to, da sodišče ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, nato pa tudi to, ali so lastniki stavbe na tem zemljišču po materialnem pravu (upoštevajoč pri tem na primer pravila ODZ, ZTLR, ZLNDL ali kakšnega drugega zakona) pridobili in zadržali lastninsko pravico. Sodišče torej ugotovi le to, katero zemljišče je postalo last lastnika stavbe po pravilih, ki so veljala do uveljavitve SPZ. Glede na to, da tožnica lastninske pravice ni pridobila na nobeni pravni podlagi, ji ta pravica ne gre niti po ZVEtL.

Glede očitka o kršitvi pravice do enakega varstva pravic

23Tožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Res je sicer, da je bilo v zadevah, ki jih izpostavlja v pritožbi (II Cp 2453/2011 in Cp 1062/2014)(23), zahtevku tožnikov ugodeno, vendar pa je razlog za drugačno odločitev v bistveno drugačnem dejanskem stanju in posledično drugačni presoji poštenosti graditeljev. Čeprav je tudi v teh zadevah prišlo do razpolaganja z nepremičninami (na katerih je kasneje potekala gradnja) s strani dedičev po pok. K. V., to je s strani F. M. in F. B., in to v času po sklenitvi dogovora z dne 22. 4. 1963, so ostale za presojo poštenosti graditeljev pomembne okoliščine drugačne kot v konkretni zadevi. Ena od odločilnih je gotovo ta, da tožniki s sklenjenim dogovorom z dne 22. 4. 1963 niso bili seznanjeni in zato za pomanjkanje razpolagalne sposobnosti obeh dedičev niso vedeli. Ker zgolj z dejstvom, da je do sklenitve pravnega posla z dedičema(24) prišlo še pred pravnomočnim zaključkom zapuščinskega postopka (vendar pa v času, ko sta dediča razpolagala s sicer še nepravnomočnim sklepom o dedovanju z dne 31. 1. 1967(25)) in z dejstvom, da se kupci niso vpisali v zemljiško knjigo, domneva poštenosti ni bila izpodbita, je bila posledično tudi odločitev drugačna kot v tej zadevi. Okoliščina, da sta pri odločanju na pritožbeni stopnji v zadevi I Cp 1062/2014 sodelovali isti sodnici kot v konkretni zadevi, še ne pomeni podlage za pričakovanje, da bo v glede odločilnih dejstev različnih zadevah odločeno enako. Tudi v pritožbi (ne povsem točno) povzet stavek iz razlogov sklepa I Cp 1499/2015 (glej točko 8), da gre (pri stališču) v zadevi I Cp 2453/2011 za osamljen primer, ne pomeni, da je pritožbeno sodišče v tej zadevi odstopilo od kriterijev za presojo poštenosti kot so bili upoštevani v sodbi I Cp 2453/2011. Ta del razlogov se namreč nanaša (le) na stališče glede uporabe petega odstavka 25. člena ZTLR in ne na presojo poštenosti.

24Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zato zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 347. člena ZPP izpodbijano sodbo potrdilo.

25Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Odločitev o tem je že zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

-------------

Op. št. (1): Za poimenovanje iste vsebine je po drugi svetovni vojni izraz pošten graditelj v sodni praksi in kasneje v zakonodaji nadomeščen z izrazom dobroverni graditelj (primerjaj sodbo II Ips 216/2005).

Op. št. (2): ZTLR je stopil v veljavo 1. 9. 1980.

Op. št. (3): Podrobnejše razloge o tem je pritožbeno sodišče navedlo že v sklepu I Cp 1499/2015 z dne 4. 11. 2015 (točke 5 do 9) in jih, saj pritožnica uporabi pravnih pravil ODZ ne nasprotuje, ne ponavlja.

Op. št. (4): Po določbi paragrafa 326. ODZ je pošten (dobroveren) posestnik tisti, kdor ima iz verjetnih razlogov stvar, ki jo poseduje, za svojo, nepošteni posestnik pa je tisti, kdor ve, ali mora iz okolnosti domnevati, da stvar, ki je v njegovi posesti, pripada nekomu drugemu. Pri tem je navedenemu določilu dodano, da je lahko zaradi zmote v dejstvih ali zaradi nepoznavanja zakonitih predpisov kdo nepravičen in vendar pošten posestnik. Po paragrafu 316 ODZ je posest pravična takrat, ko se opira na veljaven praven naslov, to je pravni temelj, ki je sposoben za pridobitev, sicer se imenuje nepravična.

Op. št. (5): Ker se neprerekana dejstva štejejo za priznana (2. odstavek 214. člena ZPP), jih ni potrebno (niti dopustno) dokazovati.

Op. št. (6): Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima v nadaljevanju s poimenovanjem „dediča“ v mislih dediča zapustnice K. V., to je F. M. in F. B.

Op. št. (7): Izvor: ZS Gzs 56/74, objavljeno v ZSO 2/1/77, str. 57 in Biltenu ZS 1/75, str. 37, dostopno tudi v bazi SODB, dokument VS010017. Stališče se sicer nanaša na priposestvovanje, vendar je uporabljivo tudi pri presoji poštenosti v zvezi z gradnjo na tujem.

Op. št. (8): Glej sodbo VS RS II Ips 796/2008.

Op. št. (9): Gre za neprerekane trditve tožnice (glej navedbe v pripravljalni vlogi z dne 26. 5. 2014).

Op. št. (10): Zapuščinsko sodišče je nov sklep o dedovanju izdalo šele 31. 1. 1967 (priloga A26).

Op. št. (11): Toženci so v teku postopka pred sodiščem prve stopnje trdili, da je bila tožnica s potekom zapuščinskega postopka seznanjena in je (med drugim) vedela, da o dedovanju še ni pravnomočno odločeno in da je bil v času podpisa dogovora z dne 4. 10. 1966 prvi sklep razveljavljen. Tožnica teh trditev ni prerekala in se zato štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Glede na to, da je tožnica ob zaslišanju na pritožbeni obravnavi poznavanje teh dejstev zanikala, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je pravni učinek priznanja dejstva v tem, da sodišče priznano dejstvo praviloma mora vključiti v podlago sodbe (izjema velja, če gre za nedovoljeno razpolaganje v smislu 3. člena ZPP). Sodišče v takem primeru nima podlage, da bi resničnost priznanih dejstev preverjalo v dokaznem postopku.

Op. št. (12): Do razveljavitve je prišlo, ker sodišče udeležencev postopka, čeprav je bil sporen obseg zapuščinskega premoženja, ni napotilo na pravdo (glej prilogo A26).

Op. št. (13): Glej sklep o dedovanju O 150/68 z dne 4. 2. 1975 (priloga A27). Pred tem zapuščinsko sodišče dogovora iz leta 1963 ni upoštevalo in je za dediča premoženja dvakrat razglasilo F. M. in F. B. (glej sklep z dne 31. 1. 1967, priloga A26).

Op. št. (14): Za razliko od ZTLR, ki je priposestvovanje, če je bila podana dobrovernost, omogočal tudi, če se posest ni opirala na pravni naslov (četrti odstavek 28. člena ZTLR), je pravno pravilo iz paragrafa 1461 za priposestvovanje poleg dobrovernosti zahtevalo še, da posest temelji na pravnem naslovu, ki bi zadoščal za pridobitev lastninske pravice.

Op. št. (15): Pravila ODZ o priposestvovanju so veljala le za zasebno lastnino. Družbena lastnina je bila zaradi posebnega varstva iz sistema priposestvovanja zato izključena že v času uporabe pravnih pravil ODZ, takšna ureditev pa je bila nato izrecno povzeta v določbi 29. člena ZTLR (glej odločbo VS RS II Ips 154/2013).

Op. št. (16): Tudi trditev, da je tožnica vedela, da je parcela 812/2 s sklepom o dedovanju, ki je bil izdan v letu 1975 (in njegovo izvedbo v zemljiški knjigi) postala last vseh podpisnikov dogovora iz leta 1963, je ostala neprerekana.

Op. št. (17): Primerjaj odločbe VS RS II Ips 914/1993, II Ips 57/1994, II Ips 237/2000, II Ips 626/2009.

Op. št. (18): V zadevi II Ips 985/2006 je bilo presojano vprašanje veljavnosti razpolaganja, s katerim si je prodajalec pridržal delež pravice uporabe na stavbnem zemljišču v družbeni lastnini tako, da je bil odsvojen na stavbi večji delež kot na zemljišču.

Op. št. (19): V zadevi II Ips 664/2001 se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, katera pravna oseba je bila ob uveljavitvi ZLNDL imetnica pravice uporabe, pri čemer je tožnica razpolagala z veljavnimi pogodbami o prenosu te pravice nase, ki pa niso bile zemljiškoknjižno izvedene, to pravico pa je tudi sicer imela že pred formalnim prenosom nase.

Op. št. (20): V tej zadevi je bil obravnavan zahtevek za plačilo koristi zaradi uporabe nepremičnine. Odločilno vprašanje je bilo vprašanje (ne)dobrovernosti toženke.

Op. št. (21): V obravnavanem primeru je bila zavrnjena zahteva za denacionalizacijo, ker je po uveljavitvi ZDen in po vložitvi zahteve za denacionalizacijo prišlo do vpisa lastninske pravice v zemljiški knjigi na denacionalizacijskega upravičenca oziroma pri nekaterih nepremičninah na njegove pravne naslednike. Ustavno sodišče je presodilo, da treba vseeno ugotoviti, kdo je bil ob uveljavitvi ZDen pravi (ne samo domnevni zemljiškoknjižni) imetnik pravice uporabe na sporni nepremičnini ne glede na vpis v zemljiško knjigo. Zgolj vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, ne da bi pridobil lastninsko pravico, denacionalizacijskemu upravičencu namreč ne daje enakega pravnega položaja, kot bi ga imel, če bi bilo odločeno o zahtevi za denacionalizacijo.

Op. št. (22): Primerjaj sklep VSL II Cp 1131/2012.

Op. št. (23): Gre za zadevi, ki ju je obravnavalo Okrajno sodišče v Ljubljani pod Opr. št. I P 3611/2005 in I P 3610/2005. Tožniki so, enako kot v konkretni zadevi, trdili, da so z gradnjo na tujem postali lastniki parcele 813/4 oziroma 813/3, obe k. o. ... in sicer v obsegu solastnih deležev tožencev. Obema zahtevkoma je bilo ugodeno.

Op. št. (24): Dne 15. 12. 1967 sta bili sklenjeni dve kupni pogodbi, kupci so tudi plačali kupnino.

Op. št. (25): Ta sklep je bil, kot pritožnica sama navaja v pritožbi, razveljavljen šele 5. 1. 1968.