VSK sodba Cpg 155/2016

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 194,22 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

1Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici v sporu majhne vrednosti obsodilo toženo stranko kot lastnika nepremičnine na plačilo 1.605,16 EUR s pripadajočimi obrestmi in stroški, vse iz naslova plačila dobavljene vode.

2Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje. Navaja, da je sodišče spregledalo, da je do povečane uporabe prišlo preden je toženka postala lastnica poslovnega prostora, tožeča stranka pa ni z ničemer dokazala, da bi bila pitna voda dobavljena v januarju 2013. Sodišče tudi ni pravilno uporabilo določb Odloka o oskrbi s pitno vodo, ki ne ureja solidarne odgovornosti lastnika in uporabnika vodovodnega priključka, prav tako ne nalaga obveznosti plačila v vsakem primeru lastniku, temveč le govori o zavezancu za plačilo, ki je lastnik oziroma uporabnik, iz česar gre sklepati, da je v primeru, da ne gre za isto osebo, zavezanec samo uporabnik. Sodišče je uporabilo napačno pravno podlago, to je Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (ZPSPP) in v nasprotju s prejšnjim sklepom o zavrženju tožbe zoper leasingojemalca (ker je bila terjatev priznana v stečaju) zapisalo, da tožeča stranka v razmerju do najemnika ni legitimirana. Uporaba ZPSPP je zmotna tudi zato, ker je sodišče izenačilo leasing z najemom.

3V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5V sporu majhne vrednosti je pritožba dovoljena samo iz razloga absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so zato nedopustne in jih ni mogoče upoštevati.

6Materialno pravo v zadevi je bilo uporabljeno pravilno. Glede uporabe nepremičnine (strošek vodarine je strošek v zvezi z uporabo) se položaj najemnika ne razlikuje od položaja leasingojemalca. Pogodba o leasingu je namreč po svoji pravni naravi mešana pogodba z elementi najmanj najemne pogodbe in pogodbe o financiranju, bistveno pa je, da leasingodajalec ostane lastnik predmeta leasinga (razen če na koncu pride do odkupa). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, pogodba o finančnem leasingu, sklenjena med toženo stranko in leasingojemalcem, tožeče stranke ne veže in se nanjo v razmerju do leasingojemalca ne more sklicevati. Pasivna legitimacija tožene stranke pa temelji na splošnih pravilih o lastnini in obveznostih lastnika v zvezi z uporabo stvari. V tej fazi postopka ni pomembno, da je obveznost iz tega naslova v okviru stečajnega postopka pripoznal tudi dejanski uporabnik.

7Na podlagi vsega povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni strani povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 194,22 EUR (tar.št. 3210, 6002 in 6007 Zakona o odvetniški tarifi).